Primerjalna tabela izpustov

V tem času, ko novo okoljevarstveno dovoljenje Lafarge Cementu še ni izdano, je prav, da se ozremo nazaj, v čas pred izrekom sodbe v imenu ljudstva, s katero je Upravno sodišče razveljavilo fARSO. V tistem času so na Agenciji RS za okolje posebej za Lafargeev dimnik, iz katerega se je valil dim iz sežiga nevarnih odpadkov, dovolili koncentracije, nekajkrat višje od dovoljenih koncentracij za sežigalnice:

Viri podatkov:

• (1) Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 31/2007);
• (2) Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo cementa (UL št. 34/2007) (opomba: za TOC velja (1), saj Uredba izrecno ne predpisuje drugačnih vrednosti);
• (3) nova Uredba o spremembah Uredbe o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov (Uradni list RS, št. 76/2010), ki je spremenila staro Uredbo (Uradni list RS, št. 50/2001) in njeni dve prejšnji spremembi (Uradni list RS št. 56/2002, Uradni list RS, št. 84/2002);
• (4) bivše Okoljevarstveno dovoljenje št. 35407-104/2006-183 za Lafarge Cement, 8. april 2009, stran 6 (poznejša sprememba 23. julija 2009 teh vrednosti ni spremenila).

Že iz posebnih odpustkov za cementarne (2)/(3) je razvidno, kako vpliven je cementni lobi, še dodatni izredni odpustki za trboveljski Lafarge (4) pa so naravnost šokantni. Zasavčani smo bili uradno obsojeni na izbruhe 4× toliko dušikovih oksidov (NOx), 3× toliko trdnih delcev (PM10), 5× toliko benzena in celo 20×(!) toliko skupnega organskega ogljika (TOC), kot je to dovoljeno za sežigalnice (pri čemer so seveda že namenske sežigalnice nevarne za zdravje):

Odstotkovna primerjava mejnih koncentracij za sežigalnice (3) in bivši odpustki za Lafarge Cement Trbovlje (4) – običajne vrednosti za sežigalnice so v grafu povsod prikazane kot 100%.

Bivše “okoljevarstveno” dovoljenje so gospodje velekapitalisti in njihovi lakaji želeli pridobiti s slabo prikritim zaničevanjem prebivalstva. Ko so ga pridobili, so ga želeli izvajati lepo potiho, a potiho pri nas pač ni šlo.

Po marčni razveljavitvi tega t.i. “okoljevarstvenega” dovoljenja zdaj s preostankom pljuč dihamo vsaj kot ljudje, če že ne popolnoma zdravo (prispevka ostale industrije in prometa ne podcenjujemo). A lobisti in piarovci v ozadju že pihajo v stari rog. Če je treba, investitor pritisne na ministra; če ga novinarji razkrinkajo, se pač pogovori s premierjem. Po potrebi za medije otroci v Lafargevem kamnolomu posadijo kakšno drevo, če je že lanskoletna pogozdovalca (takratnega župana Trbovelj Bogdana Baroviča in takratnega direktorja Lafargea Iztoka Viranta) od nenehne sklonjene drže uščipnilo v križu, da ju letos ni več med nami; paleontologi pred cementnim mlinom javno rešijo kak fosil, pa je za lokalno ETV že dovolj. Državni vrh in javnost prijazno pripravljajo na dan, ko bo ARSO razglasil novo dovoljenje in prijaznost ne bo več potrebna.

Ta dan se bliža. V maju ARSO vabi Lafarge Cement, Občino Trbovlje in Uroša Macerla na ustno obravnavo, da “se izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega“.

Ko bodo vsa dejstva še stotič na mizi, se bodo uradniki ARSO in MOP lahko odločili, po kateri poti želijo:

• po poti dialoga, ob upoštevanju zdravstvenih študij in volje prebivalstva, kar pomeni trajno ukinitev sežiganja odpadkov v Zasavju in iskanje rešitve znotraj tega;
• ali po poti konflikta, z upoštevanjem izključno finančnih poročil in bančnih projekcij za umazano industrijo.

Zasavci smo pripravljeni na oboje. Edino finančna poročila beremo malo težje, pa nas bo, ko gre za naše zdravje, z njimi težko kdo ustavil.