Pogovori potekajo štiri leta, dokončne odločitve ne ponuja niti predlog zakona, ki je bil v postopek vložen avgusta in še vedno čaka na nadaljnjo obravnavo. Za podporo uvedbi kavcijskega sistema smo se odločili potem, ko smo v petnajstletni bitki proti sosežigu odpadkov v trboveljski cementarni prišli do spoznanja, da jim je najljubša lepo gorljiva odpadna plastika. Več ponovne uporabe in recikliranja, manj bo potrebe po sežigu, smo razmišljali. Ko so začeli s kampanjo, je kavcijske sisteme imelo 10 evropskih držav, zdaj so v 18-ih.
Za odpadno plastiko ni magične paličice. Za enotno besedo plastika se skrivajo zelo raznolike vrste plastike, zato enotne rešitve za vso plastiko ni. Plastenke pijač so eden najpogostejših odpadkov v naravi in smeteh. Za razliko od druge plastične embalaže, jih je preprosto večkrat reciklirati v nove plastenke, če so ločeno zbrane tako, da ne pride do kontaminacije z drugimi odpadki in nevarnimi snovmi. Za embalažo živil so zahteve po kvaliteti visoke. Kavcijski sistemi omogočajo oboje. Kavcija je spodbuda, da se več plastenk vrne v trgovine in so od prevzema do reciklerja ločene od drugih odpadkov. Raziskovali smo naprej in ugotovili, da v nekaterih državah delujejo že več desetletij, zmanjšujejo smetenje in zagotavljajo kvalitetno recikliranje.
Nevaren ples. Naleteli smo tudi na nekaj umazanih skrivnosti. Plastenke so dragocen material, a se jih velik del reciklira v tekstil, ki je najhitreje naraščajoči odpadek v EU. S tem plastika v plastenki izgubi vrednost ter po samo enem recikliranju pristane v sežigu. Embalažne družbe za sežig manj vredne embalaže plačajo, denar za to dobijo tudi s prodajo plastenk tekstilni industriji. Nevaren ples se nadaljuje, nove in nove plastenke iz nafte sofinancirajo vedno več sežiga, potrebo po novih sežigalnicah in še več emisij nevarnih snovi v okolje.
Kroženje snovi. Več kvalitetno zbranih plastenk pomeni več materiala, ki v industriji pijač zakroži večkrat, zato je manj porabe naravnih virov, manj nove plastike, manj odpadkov in manj emisij. Norveška s kavcijskim sistemom dobrih 97 odstotkov plastenk reciklira v nove plastenke, ki že zdaj vsebujejo vsaj 60 odstotkov recikliranega materiala. Od vračila do nove plastenke se krog zavrti v 80 urah. Zavedamo se, da recikliranje v plastenke ni končna rešitev plastične krize, je pa zagotovo nekaj, kar lahko naredimo že zdaj. Kavcijski sistemi so edini znani način preprečevanja odvržene embalaže pijač v naravo, ob ceste in v napačne smetnjake.
V smeteh izgubljene pločevinke. Zdaj jih tam konča vsaj toliko kot plastenk. Večina jih je iz dragocenega aluminija, v primerjavi s primarnim, reciklirane pločevinke prihranijo 95 odstotkov energije. Prav zaradi smetenja s pločevinkami so pred 43 leti na Švedskem vzpostavili prvi kavcijski sistem in mu šele kasneje dodali plastenke. Obseg pijač v pločevinkah se povečuje. Ekologi brez meja so analizirali smeti ob naših cestah in počivališčih. Pravijo, da bi tretjino lahko zajel kavcijski sistem. Od tega je dobri dve tretjini pločevink. Stroški čiščenja obcestnih površin in počivališč so lani naš proračun bremenili za skoraj 900 tisoč evrov.
Manj smeti, manj stroškov. V Slovenji ni ocene, koliko stroškov bi s kavcijskim sistemom prihranile občine. Izkušnje iz EU kažejo, da se po uvedbi smetenje z embalažo pijač bistveno zmanjša. Pri nas vsako leto na tisoče prostovoljcev čisti naravo, vrednosti teh ur nihče ne ocenjuje. Manj smetenja za občine pomeni manj čiščenja javnih površin in uličnih smetnjakov. Na Slovaškem so izračunali, da bodo po uvedbi kavcijskega sistema letno prihranile do dva milijona evrov ter dobrih šest milijonov pri stroških ločenega zbiranja. Združenje mestnih občin Slovenije kavcijskemu sistemu nasprotuje.
Ljudje si ga želijo. Ima pa kavcijski sistem konsistentno visoko podporo ljudi. Zveza potrošnikov Slovenije je leta 2022 ugotavljala, da bi ga uporabljalo 95 odstotkov, podobno je leto zatem izmerila naša javnomnenjska raziskava ter lanska raziskava okoljskega ministrstva. To nas ne preseneča. Imajo ga že v treh sosednjih državah, ljudje potujemo in lahko vidimo, kako deluje. V kavcijskem sistemu sodelujejo proizvajalci, trgovci in ljudje. Pri nas ima visoko podporo vseh treh skupin in s tem velik potencial za uspeh. Zato je neodločnost politike še težje razumeti.
Odločanje s trhlimi podatki. Ta se je pri odločanju zgrešeno osredotočila le na podatek o obstoječem ločenem zbiranju plastenk. EU predpisi zahtevajo uvedbo, če država leta 2026 ne zbere vsaj 80 odstotkov plastenk in pločevink. Leta 2022 naj bi plastenk zbrali 65 odstotkov, nato so podatki naraščali skladno z obveznostmi do EU. Ko je veljal cilj 77 odstotkov plastenk, naj bi jih zbrali 79. Prihodnje leto za neobvezno uvedbo sistema velja pogoj vsaj 80 odstotkov zbranih plastenk in pločevink, podatki o plastenkah so poskočili na 86 odstotkov. Koliko zberemo pločevink se ne ve. Bliža se mejnik 2029 z obveznimi 90 odstotki plastenk in pločevink, ZKG zatrjuje, da toliko zberemo že zdaj. Podatkov o pločevinkah še vedno ni.
Medtem se ni zgodilo nič, kar bi nenadne skoke obrazložilo, javno dostopnega poročila z metodologijo izračuna tudi ni. Podatki o embalaži niso javni in zato nepreverljivi. Imajo jih embalažne družbe, ki uvedbi kavcijskega sistema nasprotujejo. Pri poročanju ostaja vrsta neznank, zaradi česar se lahko navidezno prikaže višjo stopnjo zbiranja od dejanske.
O uvedbi naj bi odločala prihodnja Vlada. Predlog Zakona o kavcijskem sistemu pravi, da bi se o uvedbi odločalo maja 2027, za odločitev, s katero se zdaj menca štiri leta, bo takrat časa tri mesece. Nezanesljivi podatki kot vzvod odločanja bo takrat enako zgrešeno kot je danes, temeljiti bi morala na javnem interesu, ne na poslovnem interesu manjšine akterjev.
V Sloveniji se načrtujejo nove sežigalnice odpadkov, ki nekaj desetletij zahtevajo konstanten dotok odpadkov. Financirale naj bi jih občine, mogoče tudi država. Ima pa politika tako moralno, kot z EU predpisi določeno dolžnost poskrbeti, da bo odpadkov za sežig čim manj.
Kavcijski sistemi ne zahtevajo javnih sredstev, vse stroške sistema plača industrija pijač, želijo le dostop do svojega materiala in ga večkrat reciklirati v nove plastenke in pločevinke. Zakaj jim politika tega ne dovoli, je res težko razumeti.