Obstoječi kavcijski sistemi v evropskih državah kažejo naslednje okoljske prednosti:
1) manj smetenja: kavcija spodbuja potrošnike, da uporabljeno embalažo vrnejo na vračilno točko, zato se zmanjša smetenje narave in urbanih območij
2) več recikliranja: kavcijski sistemi ločeno zberejo tudi do 3x več embalaže od običajnih sistemov ločenega zbiranja
3) zbrani material je visoke kvalitete: ker se embalaža pijač zbira popolnoma ločeno od drugih odpadkovnih tokov, je zbran material primeren za recikliranje v živilsko embalažo
4) krožnost: materiali za embalažo pijač (plastika, aluminij, steklo) se vrtijo v zaprtih zankah (npr. plastenka v plastenko), s čemer se ohranjajo znotraj gospodarstva ter zmanjšuje potreba po naravnih virih
5) prihranki energije in emisij CO2: pridobivanje surovin iz naravnih virov je energetsko in emisijsko potratno, z recikliranjem se tej fazi v veliki meri izogne (PET plastiko je mogoče reciklirati večkrat, aluminij in steklo pa praktično neskončno)

V Eko krogu podpiramo uvedbo sodobnega in učinkovitega kavcijskega sistema po vzoru evropskih držav, kjer tovrstni sistemi delujejo že več let ter dosegajo zastavljene okoljske in ekonomske cilje.

Zato se zavzemamo, da se v kavcijski sistem vključijo plastenke, pločevinke, steklenice in povratne steklenice. Vzpostavljena naj bo široka mreža vračilnih točk v trgovinah v urbanih okoljih in na podeželju ter gostinskem sektorju, bencinskih črpalkah, ipd.

Zavedamo se, da je recikliranje zgolj prvi korak, ki sam ne more rešiti problema odpadkov in odpadne plastike. Zato naj bodo vzpostavljene konkretne spodbude za več pijač v steklenicah za ponovno polnjenje (nižja stopnja DDV za povratno embalažo pijač, obvezne kvote pijač v vračljivi embalaži). V enoten kavcijski sistem mora biti že v začetku vključena embalaža pijač za ponovno polnjenje.

Embalaža naj bo, kjerkoli je to mogoče, zasnovana, oblikovana in izdelana tako, da bo omogočala večkratno ponovno uporabo ali pa jo bo možno reciklirati v novo embalažo za isti namen. Ostali zbrani material naj gre v reciklažo in iz njega naj se izdela novo embalažo za pijače.

Čeprav je odlično, da na hrvaškem imajo kavcijski sistem, pa zaradi nekaj ne najbolj premišljeni rešitev ne sodi med najbolj učinkovite. Ne uporabljajo črtnih kod na embalaži, s tem pa je sistem odprt za goljufije in nepregleden. V sodobnejših in učinkovitih sistemih, kot ga imajo npr. v Litvi, je vsaka embalaža, ki pride na trg, označena s črtno kodo, ki rešuje več težav:

1. Natanko je razvidno, koliko embalaže je bilo dane na trg. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj natančnih podatkov o tem nimamo. Za vsak kos embalaže so proizvajalci dolžni plačati dajatve. Če se ne ve, koliko posamičnih kosov embalaže je bilo dane na trg, lahko upravičeno sumimo, da vse dajatve niso plačane. Kavcijski sistem se poleg prodaje materialov na trgu financira tudi iz teh dajatev. Če sistem upravlja z embalažo, za katero dajatev ni bila plačana, ima manj sredstev za učinkovito delovanje in posodobitve.

2. Podatki o tem, koliko embalaže je bilo zbrane in reciklirane, so povsem točni. Uporaba črtne kode omogoča tudi pridobitev podatkov o tem, koliko kavcije je bilo vplačane in koliko vrnjene. To je pomembno za spremljanje učinkovitosti sistema in odpravo kritičnih točk.

3. Če nekdo plastenke zbira v Sloveniji in jih odda na Hrvaškem, za oddane plastenke pa prejme izplačano kavcijo, gre za krajo hrvaškemu sistemu. Za to embalažo dajatve in kavcija v njihov kavcijski sistem namreč niso bile vplačane. Črtne kode preprečujejo takšne goljufije.

Če povzamemo: Kavcijski sistem je sicer preprost, zahteva pa nekaj pomembnih sestavnih delov, brez katerih sistem ne bi dobro deloval. Črtna koda je zagotovo ena izmed njih.

Ravnanje z odpadki na ravni EU se spreminja. Ena večjih sprememb prinaša proizvajalčevo razširjeno odgovornost (PRO). Da bi bolje razumeli razliko, najprej poglejmo, kako v Sloveniji zdaj poteka ločeno zbiranje odpadne embalaže in kako so razdeljeni stroški.

Pri nas za zdaj še ne velja PRO, pač pa deljena odgovornost, po kateri ločeno zbiranje odpadne embalaže v gospodinjstvih plačujemo gospodinjstva. Po ocenah to znaša 65 – 75 % celotnega stroška ravnanja s to odpadno embalažo. Zbiranje v našem imenu opravljajo komunalna podjetja, ki jo nato brezplačno oddajo embalažnim družbam. Slednjim proizvajalci plačujejo embalažnino, ki bi morala pokriti stroške sortiranja, predelave in odstranjevanja. V celotnih stroških to predstavlja 30 – 40 %. Obstoječi sistem je tako ne-transparenten, da ne vemo, koliko embalaže je dane na trg, koliko je zbrane, reciklirane, sežgane, odstranjene.

Z uvedbo proizvajalčeve razširjene odgovornosti bodo torej za vse ravnanje z odpadno embalažo finančno odgovorni tisti, ki izdelke in embalažo dajejo na trg. To pomeni, da bo zanje zdaj sistem precej dražji od obstoječega, zato bi morali stroške kavcijskega sistema primerjati s temi – višjimi – stroški. Primerjava stroškov sedanjega sistema s kavcijskim sistemom zato ni realna.

Kavcijski sistemi se financirajo iz treh virov: (i) embalažnine, ki jo v sistem plačujejo tisti, ki pijačo dajejo na trg, (ii) prihodkov od prodaje zbranega materiala ter (iii) neizplačanih kavcij, torej kavcij za embalažo, ki je potrošniki ne vrnejo na vračilne točke. Delujejo po nepridobitnem načelu, kar pomeni, da dobiček namenijo v izboljšave in razvoj sistema, ne pa delitvi med lastnike upravljalca sistema. Kavcijske sisteme vzpostavijo in vzdržujejo proizvajalci pijač in torej ne zahteva javnih sredstev.

Na Norveškem s kavcijskim sistemom zberejo 90 % odpadne embalaže pijač, strošek znaša 2,8 norveške krone (NOK)/kg. V Španiji je brez tega sistema zberejo 37 %, strošek znaša 4,33 – 7,39 NOK/kg. V Avstriji zberejo 70 % PET plastenk, strošek znaša 6,95 NOK/kg. Da je kavcijski sistem cenejši za proizvajalce dokazujejo na Danskem, kjer leta 2023 proizvajalci pijač ne plačujejo embalažnine, saj se stroški sistema pokrijejo s prodajo zbranega materiala v recikliranje.

Da je kavcijski sistem okoljsko in ekonomsko učinkovitejši, je pokazala tudi analiza avstrijskega okoljskega ministrstva. Avstrijska vlada ga bo zato uvedla leta 2025. Kavcijski sistem je podprlo tudi Slovensko Združenje proizvajalcev pijač. Prinaša prihranke občinam, saj se znižajo stroški čiščenja smetenja, zbiranja, predelave in odstranjevanja. Na Škotskem bodo občine tako prihranile 5,3 do 9,2 milijona funtov.

Pomembno dejstvo je tudi, da se preko kavcijskega sistema zbere čista embalaža, saj se le tako lahko usmeri v recikliranje. Analize obstoječih sistemov kažejo, da se zbere do 3x več embalaže. Pri plastenkah je pomembno tudi, da se jih na tak način lahko reciklira nazaj v plastenke. Material ostane znotraj industrije pijač, ki tako dobi vhodne materiale z manj tveganja glede dobave. Z recikliranjem se drastično zniža poraba naravnih virov in emisije toplogrednih plinov. Embalaža je v kavcijskem sistemu označena s črtnimi kodami, zato so vsi podatki zelo natančni in zagotavljajo visoko transparentnost.

Ne. V Eko krogu izvajamo kampanjo Zaprimo krog z naslednjimi cilji:
* posredovanje informacij o razlogih, načinu delovanja in rezultatih obstoječih evropskih kavcijskih sistemov za embalažo pijač,
* pobuda in sprejem zakonodaje, ki bo kavcijski sistem omogočala,
* dogovor med proizvajalci in trgovci za neprofitno organizacijo, ki sistem vzpostavi in upravlja,
* te postopke in delovanje sistema bomo spremljali in zastopali glas okolja.

V veliki večini držav, kjer kavcijski sistem poznajo, ga vzpostavi in upravlja neprofitna organizacija PRO (proizvajalčeva razširjena odgovornost), ki je sestavljena iz proizvajalcev pijač in trgovcev.

Že po sedanji zakonodaji so proizvajalci za embalažo, ki jo dajejo na trg, zavezani plačati embalažnino. Ko proizvajalci in trgovci ustanovijo neprofitno organizacijo, ki s sistemom upravlja, se nanjo prenese ustrezna embalažnina. Financira se še iz prihodkov od prodanih materialov reciklerjem ter neizplačanih kavcij.

V zadnjih letih so se na ravni EU zgodile pomembne spremembe na področju recikliranja plastike. Do leta 2030 bomo morali ločeno zbrati 90 % plastenk, reciklirati pa 55 % odpadne plastične embalaže. Spremenil se je način poročanja o teh deležih: samo embalaža, ki bo dejansko reciklirana, bo tudi upoštevana v tej statistiki. Realnih in preverljivih podatkov o recikliranju plastnek nimamo.

Trenutno stanje v Sloveniji: uradni podatki govorijo o več kot 60 % reciklirane plastične embalaže, ta podatek pa upošteva star način poročanja, ki je kot reciklirane štel tudi plastične odpadke, ki so bili predelani v gorivo za sežigalnice in cementarne. Ocenjuje se, da dejansko recikliramo med 30 in 35 % ločeno zbrane embalaže.

Avstrija je do zdaj imela primerljiv sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže s Slovenijo, a so se vseeno odločili, da bodo kavcijski sistem vzpostavili do začetka 2025. Njihovo okoljsko ministrstvo je namreč naredilo analizo o možnostih doseganja novih ciljev EU. Kavcijski sistem se je izkazal kot najbolj učinkovit in tudi ekonomsko najbolj sprejemljiv.

Kavcijski sistem trenutno že deluje v 13 evropskih državah, številne pa ga bodo uvedle do leta 2025. Sprememba evropske zakonodaje, ki je trenutno še v postopku javne razprave, predvideva obvezno vzpostavitev kavcijskih sistemov do leta 2029.

S tem se strinjamo, a ne gre pozabiti, da je plastika lahko tudi koristna (npr. v medicini). Največjo težavo predstavlja plastika za enkratno uporabo, saj se jo hitro zavrže, posledica pa so velike količine plastičnih odpadkov ter vedno znova poseganje v naravne vire. Večina plastike (99 %) je še vedno iz fosilnih virov – nafte in zemeljskega plina.

PET plastenke se lahko večkrat reciklira nazaj v plastenke, predpogoj za to pa je ločeno zbiranje, ki zagotavlja neonesnažen material visoke kvalitete za živilsko industrijo.

Zavedamo se tudi, da embalaže pijač za enkratno uporabo vsaj kratkoročno ne bo mogoče popolnoma opustiti, lahko pa bi se njihova poraba zmanjšala tudi s pomočjo predpisov in drugih ukrepov spodbujanja pijač v povratnih steklenicah. Zato se zavzemamo, da:
– se v sodoben kavcijski sistem vključijo povratne steklenice
– se po vzoru nekaterih drugih držav EU predpišejo obvezni deleži pijač, ki morajo biti na trgu v povratni embalaži (embalaži, ki se jo ločeno zbere, očisti in znova napolni)
– za povratno embalažo velja nižja stopnja DDV

Da. V celotnem življenjskem ciklu povratna steklenica povzroči 75 % manj emisij CO2 od izdelave nove plastenke, 57% manj od nove pločevinke in 85% manj od steklenice za enkratno uporabo.

Življenjski cikel izdelka ali embalaže ima več faz: faza proizvodnje, faza uporabe in faza odpadka.

Faza proizvodnje ima tako kot pri nepovratni embalaži tudi pri povratni največji vpliv na okolje. To je razumljivo, saj ponovna uporaba zahteva višjo kakovost in trpežnost embalaže, ker bo v svojem življenju naredila več krogov. Vendar pa je v najbolj CO2 intenzivni fazi proizvodnje samo enkrat in zato se te emisije porazdelijo na vsak nadaljnji krog. Več je krogov, nižje so torej te emisije na vsak krog.

Večina analiz ugotavlja, da na emisije CO2 v fazi uporabe najbolj vpliva transport. Količina emisij v tej fazi je odvisna od razdalje, načina vračanja, teže in volumna embalaže ter načina prevoza. Transport in čiščenje sta potrebna v vsakem krogu, zato vsakič znova nastajajo tudi emisije. Torej: čeprav emisije iz proizvodnje strmo padajo z vsakim krogom, pa skupne emisije (proizvodnja + transport + čiščenje) postopoma dosežejo raven, ko ne padajo več.

V fazi odpadkov (tudi potem, ko embalaža za ponovno uporabo ni več uporabna) ima recikliranje brez dvoma najmanjši okoljski odtis.

Povratna steklenica v primerjavi z nepovratno embalažo v povprečju izenači ali doseže nižji okoljski odtis v:

– 5 krogih v primerjavi z nepovratnim steklom,
– 3 krogih v primerjavi s plastenko (0,5 l),
– 3 krogih v primerjavi s pločevinko.

Povratna steklenica lahko v povprečju naredi 25 – 30 krogov. V Nemčiji lahko steklenica za mineralno vodo naredi celo 50 krogov.

Pregledane analize so se ukvarjale predvsem z vplivom embalaže na podnebne spremembe. Večja poraba vode je pogosta dilema pri primerjavah okoljskega odtisa embalaže. Za dodatno zniževanje tega dela odtisa pri povratni embalaži so pomembne izboljšave postopkov čiščenja (npr. uporaba učinkovitih naprav za pomivanje) ter minimalno število čiščenj med vsakim krogom (seveda ne na račun varnosti). Ne gre pa pozabiti, da porabo vode zahteva tudi recikliranje plastike.

Obstoječi način vračanja steklenic za ponovno uporabo je pomanjkljiv in potrošnikom neprijazen. Kupce celo odvrača od nakupa pijač v povratnih steklenicah: pri nekaterih trgovcih jih na prodajnih policah sploh ni, kjer pa so, je vračanje zapleteno, popusti in akcije pa zgolj za pijače v embalaži za enkratno uporabo, kavcija je obdavčena z DDV.

Povratne steklenice, ki se jih zgolj zbere, očisti in znova napolni, so v zadnjih desetletjih tudi pri nas skoraj izginile s trga, ker nismo imeli zakonodaje in ekonomskih spodbud, ki bi jih zaščitile pred nadomeščanjem s plastenkami in pločevinkami. Obstoječi način vračanja steklenic za ponovno uporabo temelji na uzancah – prostovoljnem dogovoru med proizvajalci pijač in trgovinami, ki ne vsebuje zavezujočih ciljev ali nadzora. Proizvajalci lahko povratne steklenice kadarkoli umaknejo s trga. Trgovci se po lastni presoji odločajo, ali bodo pijače v embalaži za večkratno uporabo sploh imeli na prodajnih policah.

V Eko krogu smo izvedli anketo o uporabi povratnih steklenic, na katero je odgovorilo 1102 ljudi. Polovica vprašanih (49 %) ne kupuje pijač v steklenicah za ponovno uporabo. Tretjina teh (31 %) jih za to možnost sploh ni vedela, med drugimi razlogi pa so največkrat navedli, da je ponudba pijač v povratnih steklenicah premajhna (51 %) in slabo označena (38 %), ali pa so na pijače v embalaži za enkratno uporabo ugodnejši popusti (12 %). Druga polovica anketiranih (51 %), ki redno ali občasno kupujejo pijače v steklenicah za ponovno uporabo, to počne zaradi odgovornosti do okolja (83 %), zaradi boljšega okusa pijače iz steklenice (62 %) in zato, ker v pijači ni ostankov plastike (59 %). Jih pa kar 91 % meni, da je pijača v embalaži za ponovno uporabo v trgovinah slabo označena in imajo o tem premalo informacij.

Poleg spletne ankete smo obiskali tudi nekaj različno velikih trgovin različnih trgovskih mrež. Nekateri trgovci pijač v embalaži za ponovno uporabo sploh ne prodajajo. V manjših trgovinah drugih trgovcev sta v povratnih steklenicah na voljo zgolj ena znamka mineralne vode in dve znamki piva, v večjih trgovinah je ponudbe nekaj več, a je v primerjavi s pijačami v embalaži za enkratno uporabo zanemarljiva. Obveščanja kupcev o embalaži pijač za ponovno uporabo in načinu vračanja ter unovčenja kavcij praktično ni.

Kavcijski sistem vzpostavi potrebno infrastrukturo, logistiko in transparentnost, ki jih lahko preprosto koristijo tudi steklenice za ponovno polnjenje. Za potrošnike je preprosteje in učinkoviteje kavcijsko embalažo pijač vračati na ista vračilna mesta.