ODGOVORI NA POGOSTA VPRAŠANJA

V Sloveniji imamo dober sistem zbiranja embalaže in kavcijskega sistema ne potrebujemo.

V zadnjih letih so se na ravni EU zgodile pomembne spremembe na področju recikliranja plastike. Do leta 2030 bomo morali ločeno zbrati 90 % plastenk, reciklirati pa 55 % odpadne plastične embalaže. Spremenil se je način poročanja o teh deležih: samo embalaža, ki bo dejansko reciklirana, bo tudi upoštevana v tej statistiki.

Trenutno stanje v Sloveniji je namreč takšno: uradni podatki govorijo o več kot 60 % reciklirane plastične embalaže, ta podatek pa je praktično enak ločeno zbranim količinam. Ocenjuje pa se, da dejansko recikliramo od 30 do 35 % ločeno zbrane embalaže.

Avstrija je do zdaj imela še boljši sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže kot Slovenija, a so se vseeno odločili, da bodo kavcijski sistem vzpostavili do začetka 2025. Njihovo okoljsko ministrstvo je namreč naredilo analizo o možnostih doseganja novih ciljev EU. Kavcijski sistem se je izkazal kot najbolj učinkovit in tudi ekonomsko najbolj sprejemljiv.

Kavcijski sistem trenutno že deluje v 10 evropskih državah, 10 držav načrtuje vzpostavitev tega sistema v prihodnjih nekaj letih, 7 pa jih o tem razpravlja. Slovenije ni med njimi.

Je hrvaški kavcijski sistem dober?

Čeprav je odlično, da na hrvaškem imajo kavcijski sistem, pa ima odprto veliko luknjo. Ne uporabljajo črtnih kod na embalaži, s tem pa je sistem odprt za goljufije in nepregleden. V sodobnejših in učinkovitih sistemih, kot ga imajo npr. v Litvi, je vsaka embalaža, ki pride na trg, označena z unikatno črtno kodo, ki rešuje več težav:

1. Natanko je razvidno, koliko embalaže je bilo dane na trg. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj natančnih podatkov o tem nimamo. Za vsak kos embalaže so proizvajalci dolžni plačati dajatve. Če se ne ve, koliko posamičnih kosov embalaže je bilo dane na trg, lahko upravičeno sumimo, da vse dajatve niso plačane. Kavcijski sistem se poleg prodaje materialov na trgu financira tudi iz teh dajatev. Če sistem upravlja z embalažo, za katero dajatev ni bila plačana, ima manj sredstev za učinkovito delovanje in posodobitve.

2. Podatki o tem, koliko embalaže je bilo zbrane in reciklirane, so povsem točni. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj točnih podatkov o tem nimamo. Uporaba črtne kode omogoča tudi pridobitev podatkov o tem, koliko kavcije je bilo vplačane in koliko vrnjene. To je pomembno za spremljanje učinkovitosti sistema in odpravo kritičnih točk.

3. Če nekdo plastenke zbira v Sloveniji in jih odda na Hrvaškem, za oddane plastenke pa prejme izplačano kavcijo, gre za “krajo” hrvaškemu sistemu. Za to embalažo dajatve v njihov kavcijski sistem namreč niso bile vplačane. Črtne kode preprečujejo takšne goljufije.

Če povzamemo: Kavcijski sistem je sicer preprost, zahteva pa nekaj ‘finih’ nastavitev oz. pomembnih sestavnih delov, brez katerih sistem ne bi dobro deloval. Črtna koda je zagotovo ena izmed njih.

Je povratna steklenica res okoljsko sprejemljivejša od plastenke?

Da. V celotnem življenjskem ciklu povratna steklenica povzroči 70% manj emisij CO2 od izdelave nove plastenke, 57% manj od nove pločevinke in 85% manj od steklenice za enkratno uporabo.

Življenjski cikel izdelka ali embalaže ima več faz: faza proizvodnje, faza uporabe in faza odpadka.

Faza proizvodnje ima tako kot pri nepovratni embalaži tudi pri povratni največji vpliv na okolje. To je razumljivo, saj ponovna uporaba zahteva višjo kakovost in trpežnost, ker bo embalaža v svojem življenju naredila več krogov. Vendar pa je v najbolj CO2 intenzivni fazi proizvodnje samo enkrat in zato se te emisije porazdelijo na vsak nadaljnji krog. Več je krogov, nižje so torej te emisije na vsak krog.

Večina analiz ugotavlja, da na emisije CO2 v fazi uporabe najbolj vpliva transport. Količina emisij v tej fazi je odvisna od razdalje, načina vračanja, teže in volumna embalaže ter načina prevoza. Transport in čiščenje sta potrebna v vsakem krogu, zato vsakič znova nastajajo tudi emisije. Torej: čeprav emisije iz proizvodnje strmo padajo z vsakim krogom, pa skupne emisije (proizvodnja + transport + čiščenje) postopoma dosežejo raven, ko ne padajo več.

V fazi odpadkov (tudi potem, ko embalaža za ponovno uporabo ni več uporabna) ima recikliranje brez dvoma najmanjši okoljski odtis.

Povratna steklenica v primerjavi z nepovratno embalažo v povprečju izenači ali doseže nižji okoljski odtis v:

– 5 krogih v primerjavi z nepovratnim steklom,
– 3 krogih v primerjavi s plastenko (0,5 l),
– 3 krogih v primerjavi s pločevinko.

Povratna steklenica lahko v povprečju naredi 25 – 30 krogov.

Pregledane analize so se ukvarjale predvsem z vplivom embalaže na podnebne spremembe. Večja poraba vode je pogosta dilema pri primerjavah okoljskega odtisa embalaže. Za dodatno zniževanje tega dela odtisa pri povratni embalaži so pomembne izboljšave postopkov čiščenja (npr. uporaba učinkovitih naprav za pomivanje) ter minimalno število čiščenj med vsakim krogom (seveda ne na račun varnosti).

/** * mailchimp pop-up */