SISTEMSKE REŠITVE – prenehanje prelaganja odgovornosti na posameznike in lokalne skupnosti. Ena takšnih rešitev je kavcijski sistem za embalažo pijač, ki dokazano zbere največ embalaže pijač, dosega cilje recikliranja, zmanjšuje smetenje, porabo energije in emisije toplogrednih plinov ter ustvari kroženje materialov znotraj gospodarstva.
Hočemo uvedbo kavcijskega sistema za embalažo pijač v Sloveniji leta 2024.
V kavcijski sistem naj bodo vključene plastenke, pločevinke, steklenice in povratne steklenice. Vzpostavljena naj bo široka mreža vračilnih točk v trgovinah v urbanih okoljih in na podeželju ter gostinskem sektorju, bencinskih črpalkah, ipd.
Zavedamo se, da je recikliranje zgolj prvi korak, ki sam ne more rešiti problema odpadkov in odpadne plastike. Zato naj bodo vzpostavljene konkretne spodbude (nižja stopnja DDV za povratno embalažo pijač, obvezne kvote pijač v vračljivi embalaži). Zato naj bo v enoten kavcijski sistem že v začetku vključena embalaža pijač za ponovno polnjenje.
Embalaža naj bo, kjerkoli je to mogoče, zasnovana, oblikovana in izdelana tako, da bo omogočala večkratno ponovno uporabo ali pa jo bo možno reciklirati v novo embalažo za isti namen.
Ostali zbrani material naj gre v reciklažo in iz njega naj se izdela novo embalažo za pijače.

Ravnanje z odpadki na ravni EU se spreminja. Ena večjih sprememb prinaša proizvajalčevo razširjeno odgovornost (PRO). Da bi bolje razumeli razliko, najprej poglejmo, kako v Sloveniji zdaj poteka ločeno zbiranje odpadne embalaže in kako so razdeljeni stroški.

Pri nas za zdaj še ne velja PRO, pač pa deljena odgovornost, po kateri ločeno zbiranje odpadne embalaže v gospodinjstvih plačujemo gospodinjstva. Po ocenah to znaša 60 – 70 % celotnega stroška ravnanja s to odpadno embalažo. Zbiranje v našem imenu opravljajo komunalna podjetja, ki jo nato brezplačno oddajo embalažnim družbam. Slednjim proizvajalci plačujejo embalažnino, ki bi morala pokriti stroške sortiranja, predelave in odstranjevanja. V celotnih stroških to predstavlja 30 – 40 %. Obstoječi sistem je tako ne-transparenten, da ne vemo, koliko embalaže je dane na trg, koliko je zbrane, reciklirane, sežgane, odstranjene.

Z uvedbo proizvajalčeve razširjene odgovornosti bodo torej v kratkem za vse ravnanje z odpadno embalažo finančno odgovorni proizvajalci. To pomeni, da bo zanje zdaj sistem precej dražji. Stroške kavcijskega sistema bi morali primerjati s temi – višjimi – stroški. Primerjava stroškov sedanjega stanja s kavcijskim sistemom zato ni realna.

Na Norveškem s kavcijskim sistemom zberejo 90 % odpadne embalaže pijač, strošek znaša 2,8 norveške krone (NOK)/kg. V Španiji je brez tega sistema zberejo 37 %, strošek znaša 4,33 – 7,39 NOK/kg. V Avstriji zberejo 70 % PET plastenk, strošek znaša 6,95 NOK/kg. Da je kavcijski sistem okoljsko in ekonomsko učinkovitejši, je pokazala tudi analiza avstrijskega okoljskega ministrstva. Avstrijska vlada ga bo zato uvedla leta 2025. Kavcijski sistem je podprlo tudi Slovensko Združenje proizvajalcev pijač. Prinaša prihranke občinam, saj se znižajo stroški čiščenja smetenja, zbiranja, predelave in odstranjevanja. Na Škotskem bodo občine tako prihranile 5,3 do 9,2 milijona funtov.

Pomembno dejstvo je tudi, da se preko kavcijskega sistema zbere čista embalaža, saj se le tako lahko usmeri v recikliranje. Analize obstoječih sistemov kažejo, da se zbere do 3x več embalaže. Pri plastenkah je pomembno tudi, da se jih na tak način lahko reciklira nazaj v plastenke. Material ostane znotraj industrije pijač, ki tako dobi vhodne materiale z manj tveganja glede dobave. Z recikliranjem se drastično znižajo tudi emisije toplogrednih plinov. Embalaža je v kavcijskem sistemu označena s črtnimi kodami, zato so vsi podatki zelo natančni in zagotavljajo visoko transparentnost.

Ne. V Eko krogu izvajamo kampanjo Zaprimo krog z naslednjimi cilji:
* posredovanje informacij o razlogih, načinu delovanja in rezultatih kavcijskih sistemov za embalažo pijač,
* pobuda in sprejem zakonodaje, ki bo kavcijski sistem omogočala,
* dogovor med proizvajalci in trgovci za neprofitno organizacijo, ki sistem vzpostavi in upravlja,
* te postopke in delovanje sistema bomo spremljali in zastopali glas okolja.

V veliki večini držav, kjer kavcijski sistem poznajo, ga vzpostavi in upravlja neprofitna organizacija PRO (proizvajalčeva razširjena odgovornost), ki je sestavljena iz proizvajalcev pijač in trgovcev.

Že po sedanji zakonodaji so proizvajalci za embalažo, ki jo dajejo na trg, zavezani plačati embalažnino. Ko proizvajalci in trgovci ustanovijo neprofitno organizacijo, ki s sistemom upravlja, se nanjo prenese ustrezna embalažnina. Financira se še iz prihodkov od prodanih materialov reciklerjem ter neizplačanih kavcij.

V zadnjih letih so se na ravni EU zgodile pomembne spremembe na področju recikliranja plastike. Do leta 2030 bomo morali ločeno zbrati 90 % plastenk, reciklirati pa 55 % odpadne plastične embalaže. Spremenil se je način poročanja o teh deležih: samo embalaža, ki bo dejansko reciklirana, bo tudi upoštevana v tej statistiki.

Trenutno stanje v Sloveniji je namreč takšno: uradni podatki govorijo o več kot 60 % reciklirane plastične embalaže, ta podatek pa upošteva star način poročanja, ki je kot reciklirane štel tudi plastične odpadke, ki so bili predelani v gorivo za sežigalnice in cementarne. Ocenjuje se, da dejansko recikliramo med 30 in 35 % ločeno zbrane embalaže.

Avstrija je do zdaj imela še boljši sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže kot Slovenija, a so se vseeno odločili, da bodo kavcijski sistem vzpostavili do začetka 2025. Njihovo okoljsko ministrstvo je namreč naredilo analizo o možnostih doseganja novih ciljev EU. Kavcijski sistem se je izkazal kot najbolj učinkovit in tudi ekonomsko najbolj sprejemljiv.

Kavcijski sistem trenutno že deluje v 11 evropskih državah, 15 pa jih bo sistem uvedlo do leta 2025.

Čeprav je odlično, da na hrvaškem imajo kavcijski sistem, pa ima odprto veliko luknjo. Ne uporabljajo črtnih kod na embalaži, s tem pa je sistem odprt za goljufije in nepregleden. V sodobnejših in učinkovitih sistemih, kot ga imajo npr. v Litvi, je vsaka embalaža, ki pride na trg, označena z unikatno črtno kodo, ki rešuje več težav:

1. Natanko je razvidno, koliko embalaže je bilo dane na trg. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj natančnih podatkov o tem nimamo. Za vsak kos embalaže so proizvajalci dolžni plačati dajatve. Če se ne ve, koliko posamičnih kosov embalaže je bilo dane na trg, lahko upravičeno sumimo, da vse dajatve niso plačane. Kavcijski sistem se poleg prodaje materialov na trgu financira tudi iz teh dajatev. Če sistem upravlja z embalažo, za katero dajatev ni bila plačana, ima manj sredstev za učinkovito delovanje in posodobitve.

2. Podatki o tem, koliko embalaže je bilo zbrane in reciklirane, so povsem točni. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj točnih podatkov o tem nimamo. Uporaba črtne kode omogoča tudi pridobitev podatkov o tem, koliko kavcije je bilo vplačane in koliko vrnjene. To je pomembno za spremljanje učinkovitosti sistema in odpravo kritičnih točk.

3. Če nekdo plastenke zbira v Sloveniji in jih odda na Hrvaškem, za oddane plastenke pa prejme izplačano kavcijo, gre za “krajo” hrvaškemu sistemu. Za to embalažo dajatve v njihov kavcijski sistem namreč niso bile vplačane. Črtne kode preprečujejo takšne goljufije.

Če povzamemo: Kavcijski sistem je sicer preprost, zahteva pa nekaj ‘finih’ nastavitev oz. pomembnih sestavnih delov, brez katerih sistem ne bi dobro deloval. Črtna koda je zagotovo ena izmed njih.

Da. V celotnem življenjskem ciklu povratna steklenica povzroči 70% manj emisij CO2 od izdelave nove plastenke, 57% manj od nove pločevinke in 85% manj od steklenice za enkratno uporabo.

Življenjski cikel izdelka ali embalaže ima več faz: faza proizvodnje, faza uporabe in faza odpadka.

Faza proizvodnje ima tako kot pri nepovratni embalaži tudi pri povratni največji vpliv na okolje. To je razumljivo, saj ponovna uporaba zahteva višjo kakovost in trpežnost, ker bo embalaža v svojem življenju naredila več krogov. Vendar pa je v najbolj CO2 intenzivni fazi proizvodnje samo enkrat in zato se te emisije porazdelijo na vsak nadaljnji krog. Več je krogov, nižje so torej te emisije na vsak krog.

Večina analiz ugotavlja, da na emisije CO2 v fazi uporabe najbolj vpliva transport. Količina emisij v tej fazi je odvisna od razdalje, načina vračanja, teže in volumna embalaže ter načina prevoza. Transport in čiščenje sta potrebna v vsakem krogu, zato vsakič znova nastajajo tudi emisije. Torej: čeprav emisije iz proizvodnje strmo padajo z vsakim krogom, pa skupne emisije (proizvodnja + transport + čiščenje) postopoma dosežejo raven, ko ne padajo več.

V fazi odpadkov (tudi potem, ko embalaža za ponovno uporabo ni več uporabna) ima recikliranje brez dvoma najmanjši okoljski odtis.

Povratna steklenica v primerjavi z nepovratno embalažo v povprečju izenači ali doseže nižji okoljski odtis v:

– 5 krogih v primerjavi z nepovratnim steklom,
– 3 krogih v primerjavi s plastenko (0,5 l),
– 3 krogih v primerjavi s pločevinko.

Povratna steklenica lahko v povprečju naredi 25 – 30 krogov.

Pregledane analize so se ukvarjale predvsem z vplivom embalaže na podnebne spremembe. Večja poraba vode je pogosta dilema pri primerjavah okoljskega odtisa embalaže. Za dodatno zniževanje tega dela odtisa pri povratni embalaži so pomembne izboljšave postopkov čiščenja (npr. uporaba učinkovitih naprav za pomivanje) ter minimalno število čiščenj med vsakim krogom (seveda ne na račun varnosti).