Petnajst mitov o kavcijskem sistemu in njegovi uvedbi v Sloveniji.
1. Ljudje plastenk in pločevink ne bi vračali v trgovine
V zadnjih treh letih so bile opravljene tri raziskave o podpori uvedbi kavcijskega sistema. Leta 2022 je Zveza potrošnikov Slovenije izvedla spletno anketo, 95 % anketiranih bi kavcijski sistem uporabljalo. Konec leta 2023 je agencija Valicon za Eko krog opravila javnomnenjsko raziskavo, uvedbo sistema je podprlo 95 % vprašanih. Leta 2024 je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo izvedlo svojo raziskavo, pravijo, da so rezultati podobni ugotovitvam ZPS in Eko kroga.
Trgovska veriga Lidl je pripravila tri akcije zbiranja plastenk v humanitarne namene. Skupaj so v zgolj treh trgovinah zbrali 45,08 ton plastenk, samo v letošnji akciji 15 ton.
2. Smetenje v Sloveniji ni težava
Po podatkih Direkcije za infrastrukturo, so stroški čiščenja obcestnih površin in počivališč v RS leta 2024 znašali nekaj več kot 890.000 evrov. Ekologi brez meja so novembra 2022 opravili analizo smeti ob naših cestah in ugotovili, da 30 % predstavlja embalaža pijač, od tega je 68 % pločevink.
Po uvedbi kavcijskih sistemov se je smetenje z embalažo pijač na Slovaškem zmanjšalo za 75 %, v Latviji za 56 %, na Nizozemskem za 79 %, v Estoniji za 88 % in na Irskem za 50 %.
Pri nas vsako leto stotine prostovoljcev znova in znova pobira v naravo odvržene smeti, sizifovo delo osveščenih ljudi, ki čistijo za tistimi, ki jim je vseeno. Kavcijski sistem s povračilom kavcije motivira k pravilnemu vračanju in zbere več plastenk in pločevink kot sistem z rumenimi zabojniki.
3. Rumeni zabojniki so boljši iz socialnega vidika
Združenje mestnih občin Slovenije pravi, da bi vračanje plastenk in pločevink v trgovine predstavljalo oviro starejšim in gibalno oviranim. Ljudje prazno embalažo ponavadi vračajo ob novem nakupu, zato ne razumemo, zakaj bi bilo polno embalažo pijač kupiti v trgovini lažje, kot tja vrniti prazno.
4. S kavcijskim sistemom nastajajo nove transportne poti in s tem emisije toplogrednih plinov
Ljudje prazno embalažo v trgovine ponavadi vračajo ob naslednjem nakupu torej dodatne poti ne nastajajo. Večina (okvirno 90 %) plastenk in pločevink se zbere v večjih trgovinah, ki imajo nameščene vračilne avtomate. Ti vrnjeno embalažo najprej odčitajo, nato pa stisnejo. S tem se prihrani skladiščni prostor in zmanjša potreba po številu odvozov. Za odvoze iz trgovin se uporablja povratno logistiko, torej tovornjaki, ki bi se sicer vračali prazni, vozijo zbrano embalažo.
Z recikliranjem čim več plastenk v plastenke in pločevink v pločevinke se izogne emisijsko in energetsko najbolj potratnemu delu življenjskega cikla: pridobivanju surovin iz naravnih virov. Recikliranje tone pločevink prihrani 10 ton emisij CO2 in 95 % energije, recikliranje kilograma plastenk pa 79 % emisij CO2.
5. Kavcijski sistem pomeni podražitev pijač
Združenje proizvajalcev pijač javno vedno znova zagotavlja, da zaradi uvedbe kavcijskega sistema, pijač ne bodo podražili. Mednarodna raziskava o vplivu uvedbe kavcijskih sistemov na prodajo pijač je ugotovila, da uvedba v nobeni državi ni povzročila padca prodaje, kar bi bilo pričakovati, če bi se dvignile cene ali padla kupna moč gospodinjstev.
Proizvajalci pijač (oziroma tisti, ki pijače dajejo na trg) nosijo investicijske in operativne stroške. Upravljavec kavcijskega sistema je nepridobiten, financira se iz treh virov: prodaja zbranega materiala, embalažnina (prispevek proizvajalcev pijač) in kavcije za nevrnjeno embalažo.
6. Neizplačane kavcije financirajo sistem
Neizplačane kavcije so eden treh virov financiranja sistema, ki nastane, kadar ljudje prazne embalaže nikoli ne vrnejo na vračilno točko. Tej obliki financiranja se lahko preprosto izogne vsakdo, ki embalažo vrne in unovči kavcijo.
Kavcijski sistemi imajo z zakonodajo predpisane cilje in vgrajene varovalke, po katerih upravljavec sistema v primeru nedoseganja ciljev plača visoko kazen, ki preprečuje, da bi se sistemu ne-doseganje ciljev splačalo. Kazen je vezana na razliko med predpisanim ciljem in dejansko doseženimi rezultati. Na Norveškem predvidena kazen za vsako tono razlike znaša 35.000 eur, na Finskem 7.500 eur, na Slovaškem in v Romuniji 6.000 eur. Kazen je prihodek državnega proračuna.
7. Kavcijski sistemi so dodaten strošek, še dodatno bo obremenil potrošnike
Kavcijski sistemi ne zahtevajo javnih sredstev.
Investicijske in operativne stroške kavcijskega sistema v celoti krijejo proizvajalci pijač. Trgovinam se glede na zbrano količino embalaže mesečno povrnejo stroški investicij v opremo, stroški skladiščnega prostora in prostora za opremo, stroški dela in drugi materialni stroški.
Potrošniki bodo ob nakupu pijače plačali kavcijo, ki se v celoti povrne ob vračilu prazne embalaže. Dodatne poti ne nastajajo, saj se jo vrača ob naslednjem nakupu. Vračila kavcije ni samo v primeru, da embalaža nikoli ni ustrezno vrnjena.
Kavcijski sistem je 100 % proizvajalčeva razširjena odgovornost, ki v Sloveniji še ne velja za odpadno embalažo. To načelo pravi, da proizvajalci za izdelke in embalažo krijejo vse stroške tudi potem, ko ti postanejo odpadek. Trenutno večino stroškov ločenega zbiranja odpadne embalaže z rumenimi zabojniki še vedno plačujejo gospodinjstva.
8. Plastenke so majhen del vse odpadne embalaže
Odvisno od tega, kako se meri. Po teži ne predstavljajo visokega deleža. Imajo pa plastenke in pločevinke velik volumen, zasedajo veliko prostora v zabojnikih in smetnjakih, s tem pa večjo potrebo po odvozih.
Plastenke in pločevinke so dragocen material, ki zdaj financira tudi sežig ostale, manj vredne embalaže. S tem proizvajalci pijač prispevajo kritje stroškov tistim proizvajalcem, ki jim je vseeno ali je njihovo embalažo možno reciklirati ali ne. Vsak proizvajalec bi moral prevzeti vse stroške za svojo embalažo tudi potem, ko ta postane odpadek. To se imenuje eko modulacija. Šele tako bi bili motivirani k preoblikovanju embalaže za ponovno uporabo in recikliranje.
9. Kavcijskega sistema ne potrebujemo, že zdaj izpolnjujemo cilje EU
EU uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) določa, da morajo države članice leta 2029 za recikliranje ločeno zbrati vsaj 90 % plastenk in pločevink pijač, med katere niso vključeni vino, žgane alkoholne pijače ter mleko in mlečni izdelki. Od vključno 2030 dalje morajo plastenke vsebovati vsaj 30 % recikliranega materiala, od leta 2040 pa 65 %.
Leta 2022 je GZS objavila analizo, ki je ugotovila, da se je takrat ločeno zbralo 65 % plastenk pijač. Nato so podatki, ki jih navaja Zbornica komunalnega gospodarstva – ta združuje komunalna podjetja in embalažne družbe – naraščali skladno z obveznostmi do EU. Ko je veljal cilj 77 odstotkov plastenk, naj bi jih zbrali 79. Prihodnje leto za neobvezno uvedbo sistema velja pogoj vsaj 80 odstotkov zbranih plastenk in pločevink, podatki o plastenkah so poskočili na 86 odstotkov. Bliža se mejnik 2029 z obveznimi 90 odstotki plastenk in pločevink, ZKG zatrjuje, da toliko zberemo že zdaj. Zakaj naj bi se v zgolj zadnjih treh letih zgodil skok ločenega zbiranja plastenk za skoraj četrtino, ni bilo nikoli obrazloženo.
Podatkov o zbiranju in recikliranju pločevink pijač ni.
ARSO je letos prvič poročala Evropski komisiji v skladu s SUP direktivo EU o plastičnih izdelkih za enkratno uporabo. Po poročanih podatkih naj bi ločeno zbrali malenkost nad 80 % plastenk, kar pa vključuje tudi mleko in mlečne izdelke. ARSO podatke dobi iz poročil embalažnih družb, natančnejša metodologija v poročilih ni opredeljena. Poročila niso javno dostopna. ARSO tudi ne zna pojasniti, ali se pri danih količinah na trg upošteva teža gole plastenke ali tudi nalepke in pokrovčka. Nekaj gramov razlike pri eni plastenki, ob na trg danih dobrih 200 milijonov, lahko vodi v navidezno bistveno višjo stopnjo ločenega zbiranja od dejanske.
Ne drži torej, da EU cilje že izpolnjujemo, ker:
- sploh nimamo podatkov o zbiranju pločevink,
- nimamo zanesljivih in preverljivih podatkov o ločenem zbiranju plastenk,
- po podatkih ARSO so lani plastenke pri nas vsebovale 13 % recikliranega materiala.
10. ARSO ima verodostojne podatke o ločenem zbiranju plastenk in pločevink
ARSO ima podatke o plastenkah, ne pa tudi o pločevinkah. Obrazci za poročanje ne vsebujejo pojasnil o podrobnejši metodologiji, ki bi preprečevala navidezno prikazovanje visoke stopnje ločenega zbiranja. Podatke jim sporočajo embalažne družbe in komunalna podjetja. Podatki niso javni. Embalažne družbe in komunalna podjetja kavcijskemu sistemu nasprotujejo.
11. Plastenke se že zdaj reciklira
V resnici ni javno dostopnih podatkov o tem, koliko v Sloveniji zbranih plastenk se reciklira in v kaj.
PET plastenke so visoko kvaliteten material, primeren za stik z živili. Ob ločenem zbiranju, kjer ne prihajajo v stik z drugimi odpadki, jih je preprosto večkrat reciklirati za isti namen. Kavcijski sistemi zagotavljajo oboje: od vračila do reciklerja so plastenke ločene in se reciklirajo v nove plastenke, material kroži znotraj industrije pijač, kjer ohranja svojo visoko vrednost. Zmanjša se potreba po novi plastiki iz nafte, manj je odpadkov in manjša potreba po sežigu.
Se pa za odpadne plastenke potegujejo tudi druge industrije, predvsem tekstilna, ki plastenke reciklira zgolj enkrat. Kar 99 % svetovne proizvodnje poliestra sloni na recikliranju PET plastenk, v tekstil se jih dnevno predela 1,5 milijona. Tekstil je eden največjih virov mikroplastike v okolje. Poceni proizvodnja poganja hitro modo in ogromne količine odpadkov. V EU letno nastane približno 7 milijonov ton odpadnega tekstila. Sežgane količine naraščajo, zdaj četrtina konča v sežigalnicah. Manjvrednostno recikliranje plastenk tako poganja vedno več odpadkov in vedno večjo potrebo po sežigalnicah.
Na ravni EU je dogovorjen cilj, da od leta 2030 plastenke vsebujejo vsaj 30 % recikliranega materiala, od leta 2040 pa že 65 %, s čemer se čim dlje ohranja njegovo visoko kakovost. S tem namenom ima industrija pijač v šestih evropskih državah z zakonodajo zagotovljeno predkupno pravico do v kavcijskem sistemu zbranega materiala.
12. Proizvajalci avtomatov upravljajo nekatere kavcijske sisteme
To je tako, kot bi trdili, da ministrstvo upravlja proizvajalec računalnikov in programske opreme, ker jo v pisarnah uporabljajo zaposleni.
Kavcijske sisteme imajo v 18 evropskih državah, v večini so upravljavca ustanovili proizvajalci pijač in trgovci. Izjeme so Hrvaška, kjer ga upravlja državna agencija za varstvo okolja, Islandija, kjer poleg industrije pri upravljanju sodelujejo še država in lokalne skupnosti ter Romunija, kjer je država 20 % lastnik upravljavca, ostalih 80 % pa industrija pijač in trgovci.
13. Trgovine izgubljajo prodajni prostor in skladiščne kapacitete
Pijače v plastenkah in pločevinkah prodajajo trgovine, zato je prav, da skupaj s proizvajalci pijač poskrbijo za prevzem praznih plastenk in pločevink.
Kavcijski sistem trgovinam glede na zbrano količino embalaže mesečno povrne stroške investicij v opremo, stroške skladiščnega prostora in prostora za opremo, stroške dela in druge materialne stroške. Večina evropskih kavcijskih sistemov daleč največ kavcijske embalaže (okvirno 90 %) zbere v večjih trgovinah, ki so opremljeni z avtomati. Ti prazno embalažo stisnejo.
V manjših trgovinah vračanje kavcijske embalaže poteka ročno, avtomatov torej ni. Kavcijski sistem jim mora zagotoviti reden odvoz. V Avstriji morajo vsi, ki prodajajo pijače, omogočiti tudi vračanje embalaže, so pa majhnim prodajnim mestom to olajšali na dva načina. Če je v bližini druga vračilna točka z avtomatom, lahko zbrano embalažo oddajo tam. Za ostala mala prodajna mesta pa so zagotovili učinkovit odvoz s povratno logistiko partnerjev, ki redno dostavljajo različno blago tudi v manjše kraje.
Fotografija prikazuje tipično količino vrnjene kavcijske embalaže pred prevzemom v manjši trgovini z ročnim vračanjem v Latviji, kjer sistem poleg pločevink in plastenk zbira tudi povratne steklenice.
14. Eko krog prodaja vračilne avtomate
Eko krog ni nikoli in nikoli ne bo prodajal vračilnih avtomatov. Na evropskem trgu je prisotnih vsaj 20 proizvajalcev. Kakšni in čigavi bodo stali v naših trgovinah oziroma kakšna in čigava bo informacijska tehnologija, nas ne zanima, odločitev o tem bo izključno na strani proizvajalcev pijač in trgovcev, ne naša. Upravljavca sistema ustanovijo proizvajalci pijač in trgovci, okoljske nevladne organizacije pri ustanovitvi in delovanju sistema nimajo nobene vloge. Več o tem tukaj.
15. Kavcijski sistem je več milijonsko darilo tujim pijačarjem
Da imajo nekoč slovenski proizvajalci pijač zdaj tuje lastnike, zagotovo ni posledica okoljskih politik in predpisov. Zdaj pri nas z embalažo pijač upravlja sedem embalažnih družb, od katerih imata dve tuje lastnike, lastniki ene pa so tudi tuji pijačarji.
Nenazadnje, mar potem ne bi veljalo tudi obratno: da je obstoječi sistem z rumenimi zabojniki večmilijonsko darilo komunalnim službam in embalažnim družbam, ki zdaj upravljajo z odpadno embalažo pijač in za kar večino stroškov plačamo gospodinjstva?