O škodljivosti sežiganja odpadkov

Ekologi brez meja (EBM) so decembra objavili dva zanimiva prispevka o škodljivosti sežiga odpadkov. V prvem, Odločen NE sežigu odpadkov, navajajo razloge proti sežigalnicam in razloge za reciklažo in predelavo odpadkov, v drugem, So odpadki zgolj gorivo ali neizkoriščen vir materialov?, pa Erika Oblak te teze še razširja z dodatnimi podatki. Oba članka sta vredna branja.

Prvi članek uvodoma navaja evropskega komisarja Potočnika:

»S prakso sežiganja je potrebno prekiniti in takoj začeti s popolnim recikliranjem. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega, pri čemer v Evropi recikliramo samo 24 % teh materialov. Celo v državah kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Moč sežigalnih lobijev je še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo iz več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne.«
(Evropski sekretar za okolje, dr. Janez Potočnik, na konferenci Waste management world, 13.11.2012)

Ostali poudarki iz prvega članka:

  • sežigalnice so izjemno drage naprave za uničevanje naravnih virov;
  • za rentabilno poslovanje potrebujejo ogromne in stalne količine odpadkov, kar ni v skladu s smernicami EU; negativna praksa so npr. predimenzionirane švedske sežigalnice;
  • s sežigom mešanih odpadkov proizvedemo do 5-krat manj energije, kot bi je privarčevali, če bi odpadke reciklirali;
  • predelava in ponovna uporaba ustvarita 10-krat več lokalnih zelenih delovnih mest, kot bi jih sama sežigalnica.
  • problem so zdravju škodljivi izpusti, pogosto s specialnimi odpustki;
  • sežigalnice predstavljajo neposredno konkurenco boljšim načinom ravnanja z odpadki, kot sta preprečevanje nastanka odpadkov in reciklaža.

Poudarki iz drugega članka, avtorice Erike Oblak:

  • kruha »ne mečemo stran«, ker vemo, koliko naravnih virov porabimo, da se hlebček znajde na naših mizah; nedopustno ga je sežigati kot odpadek, po svetu pa ljudje stradajo;
  • Evropska komisija namerava do leta 2020 občutno zmanjšati porabo naravnih virov v EU, predvsem s preprečevanjem nastajanja odpadkov in recikliranju ter z dodatnim omejevanjem sežiga in odlaganja, čemur bo prilagodila tudi financiranje projektov;
  • tudi lepa reklamna podoba Hundertwasserjevih sežigalnic, kamor lobisti radi napotijo politike, ne more spremeniti dejstva, da se v tej zgradbi uničujejo naravni viri;
  • Vlada še vedno ni sprejela novega operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki, programa za preprečevanje nastajanja odpadkov pa niti spisati ni uspela; zelo malo je narejenega na področju ločenega zbiranja in kompostiranja biološko razgradljivih komunalnih odpadkov;
  • leta 2020 bodo kar 20 % predvidenih vhodnih odpadkov načrtovane ljubljanske sežigalnice predstavljala blata čistilnih naprav;
  • do leta 2020 naj bi se zaradi večjega deleža in izboljšanih tehnologij recikliranja vse sežigalnice postale večji onesnaževalec z emisijami CO2 od plinskih elektrarn, tiste, ki pridobivajo samo elektriko celo za 78 % in se bodo izenačile z elektrarnami na premog;
  • v Veliki Britaniji je investicija s podobno kapaciteto, kot je načrtovana v Ljubljani, ocenjena na več kot 185 milijonov EUR, pri čemer dve tretjini cene predstavljajo stroški tehnologij za preprečevanje negativnih vplivov na okolje – očitno je, pri čem bodo pri nas lahko najbolj privarčevali;
  • da se tolikšna investicija povrne, mora naprava delovati med 20 in 30 let, ni pa upoštevano, da se količina odpadkov zaradi trajnostnih ukrepov zmanjšuje;
  • v državah EU, ki so zgradile večje število sežigalnic, se zato soočajo z vedno več prostimi kapacitetami, tudi npr. Avstrija in Nemčija, Danska pa je odpadke za sežig prisiljena uvažati, kljub temu, da je z 833 kg nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca letno v samem vrhu EU (povprečje EU je 513 kg);
  • v Nemčiji so ocenili, da lahko z učinkovitim gospodarjenjem z naravnimi viri znižajo stroške za 20 % do 30 % ter ustvarijo 1 milijon novih delovnih mest.

Erika Oblak svoj članek zaključi z mislijo:

Tako v Sloveniji kot v Evropi se danes soočamo z velikimi izzivi zato, ker smo probleme predolgo reševali po bližnjicah, jih pometali pod preprogo ali tiščali glavo v pesek, a verjamem, da si znamo zastaviti mnogo prijaznejšo vizijo o tem, v kakšnem svetu želimo živeti.

Preberite tudi siceršnje stališče EBM glede sežigalnic in skupno aprilsko izjavo nevladnih organizacij o nasprotovanju gradnji objektov za sežig odpadkov in sežigu v že obstoječih pečeh (cementarnah, toplarnah, termoelektrarnah, ipd.).

2 Responses
  1. CROSS

    Ljubljanski Zoki in kompanija bi radi sredi kotline zgradili sežigalnico…in so odpujsali na Dunaj…

    Na vprašanje,kako vpljiva sežiganje na Dunaju na zdravje ljudi,ni bilo odgovora…le da sežigalnica ne presega zakonsko določenih parametrov….ista mantra kot Lafargeva…

    Evropsko slovenski komisar za okolje Potočnik zapove,da je potrebno s sežiganjem odpadkov prekiniti in začeti z RECIKLIRANJEM…ampak ne…

    Mi pa bi še kar gradili sežigalnice…seveda,če smo postavili TEŠ6 in bomo kurili nekvaliteten premog še 100 let,pa dodajmo ljudem na jedilnik še strupe iz sežigalnic in Lafarga…

    Na misel mi pride samo : GOTOVI STE…

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */