Na začetku sežigalnice obljubljajo, da bodo sežigale samo odpadke iz matične države. Da bodo “dobrohotno reševale” nesposobne državne uradnike, ki ne znajo rešiti problema opadkov. Kaj pa če postanejo državljani dovolj ozaveščeni, proizvajajo manj odpadkov, pridno reciklirajo in zato v državi odpadkov enostavno zmanjka? Bo sežigalnica prenehala obratovati, saj je vendarle “izpolnila svoje poslanstvo”? Seveda ne! Sežiganje odpadkov je preveč donosno. Takrat začne sežigalnica odpadke uvažati. Primer švedskih sežigalnic kaže, da se močnim pritiskom kapitala ne morejo uspešno upreti niti tako razvite države kot je Švedska, ki bo odpadke uvažala iz drugih držav; npr. iz razvitejše Norveške.
Ko odpadki postanejo tržno blago in dober posel, potem se jih proizvaja vedno več in več! Tako nas uči osnovni zakon kapitalizma o ponudbi in povpraševanju. Več kot se bo odpadkov sežgalo, več se bo proizvedlo novih odpadkov. Začaran krog. Takšno stanje je raj tako za proizvajalce odpadkov kot tudi za sežigalnice odpadkov. Nam ostalim pa preostane zgolj vdihavanje dioksinov ter s tem povezane bolezni in uničeno okolje. Načrti o “družbi brez odpadkov” ter “trajnostnem razvoju” ter nasploh o ljudem in naravi bolj prijazni prihodnosti, pa bodo na račun dobrih zaslužkov pospravljeni globoko v predale državnih uradnikov.
Sežiganju odpadkov se je treba upreti, dokler je še čas! Ko kapital enkrat postavi sežigalnico in zavoha denar, je mnogokrat že prepozno. V Zasavju imamo enkratno izkušnjo, da smo se iz brezna sežigalništva iztrgali po sodni poti, po tem, ko nas je država enkrat že obsodila na deset let smradu in bolezni. Ne dovolimo, da se to še kdaj ponovi!