Pripombe na predlog ZVO-1F

Po tem, ko smo junija lani podobno že oddali pripombe na ZVO-1E, smo Ministrstvu za kmetijstvo in okolje (MKO) tudi tokrat poslali dopis št. D-1/13 (PDF, 118 KB) z našimi pripombami in predlogi načrtovanih sprememb okoljske zakonodaje glede izdaje okoljevarstvenih dovoljenj.

Na spletni strani MKO je bil pod številko 007-617/2012 dne 19.12.2012 objavljen 109-stranski predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1F, DOC, 998 KB). Rok za oddajo pripomb so na MKO naknadno podaljšali, iztekel se je danes. Društvo Eko krog je podalo naslednje pripombe (PDF, 118 KB):

a) Obvezno upoštevanje specifik okolja

Pri pregledu osnutka novele ZVO-1 smo ugotovili, da je prišlo do spremembe 3.odstavka 74. člena. Predlagamo, da se besedilo člena spremeni, kot sledi spodaj:

»(3) Mejne vrednosti emisij iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo na podlagi predpisanih mejnih vrednosti emisije, upoštevajoč najboljše razpoložljive tehnike, tehnične značilnosti naprave, možnost prehajanja emisij iz enega dela okolja v drugega, geografske značilnosti območja in kakovosti okolja na območju naprave, ne da bi bila zahtevana uporaba določene tehnike ali tehnologije.«

 

Če se na desni sliki osredotočimo samo na eno tovarno, hiša na sredi ni v vplivnem območju nobene. Pri določanju predpisanih mejnih vrednosti emisije je nujno potrebno upoštevati geografske značilnosti območja in pa kakovost okolja na območju naprave, kot je to predvideval že dosedanji zakon.

Sprememba, kot si jo je zamislil predlagatelj, ni utemeljena in je neskladna z načelom celovitosti, ki v okoljskem pravu zahteva celovito obravnavo problema obremenjevanja določenega okolja z emisijami. 

b) Nedopustnost nadomeščanja mejnih vrednosti emisij z drugimi tehničnimi ukrepi

Nadalje predlagamo črtanje 4. odstavka 74. člena, ki se glasi:

»(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko mejne vrednosti emisij iz prejšnjega odstavka dopolnijo ali nadomestijo z enakovrednimi parametri in tehničnimi ukrepi, ki zagotavljajo enakovredno stopnjo varstva okolja, kot bi bila dosežena s predpisi iz 17. člena tega zakona.«.

 

Navedeni odstavek predvideva dispozitivnost organa (ki odloča o okoljevarstvenem dovoljenju) pri določanju mejnih vrednosti emisij in nadomestitev le-teh z »enakovrednimi parametri in tehničnimi ukrepi«. Takšna ureditev je neprimerna, saj mejnih vrednosti emisij ni mogoče enakovredno nadomestiti z drugačnimi načini varovanja okolja pred prekomernim onesnaževanjem.

Organ naj ima pri odločanju možnost, da po potrebi in strokovni presoji določi strožjo mejno vrednost od splošno predvidene, nikakor pa se ne sme dopustiti nadomeščanja predpisane mejne vrednosti z drugimi (tehničnimi) ukrepi.

c) Kdo izbere izdelovalca elaborata?

70. člen ZVO-1F določa vsebino vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, pri čemer v drugem odstavku navaja, da mora biti vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja priložen tudi elaborat o določitvi vplivnega območja naprave. V naslednjem odstavku (70/III) je nadalje zapisano, da omenjeni elaborat zagotovi upravljalec naprave, dokument pa vsebuje opredelitev območja, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprave povzročilo obremenitev okolja.

Kljub določbam 54. člena ZVO-1, ki se navezuje na 70. člen ZVO-1F in ki natančneje določa metodologijo za izdelavo omenjenega elaborata, trenutna (in tudi v ZVO-1F) predvidena ureditev dopušča primere, ko elaborat o vplivnem območju izdela kar izvajalec trajnega monitoringa, ki ga že plačuje upravljalec. Posledično imamo v Slovenijo situacijo, ko je vplivno območje nekaterih velikih onesnaževalcev omejeno zgolj na parcelo tega onesnaževalca oziroma sega le do konca ograje tovarne.

Če organ prve stopnje, ki odloča v postopku izdaje okoljevarstvenih dovoljenj, takšen elaborat sprejme, se s tem izključi zainteresirano javnost in okoliške prebivalce, do katerih v resnici sega onesnaževanje.

Zavedamo se, da se ta problem navezuje tudi na Pravilnik o pogojih za pridobitev potrdila o strokovni usposobljenosti za izdelovanje okoljskih poročil oziroma poročil o vplivih na okolje ter preizkusu strokovnega znanja, ki je v postopku sprejemanja, vendar pa tudi iz osnutka slednjega (DOC, 98 KB) ni razvidno, da bi se rešil problem konflikta interesov pri izdelavi okoljskih poročil in možnost vplivanja onesnaževalca na ta poročila.

V novelo zakona bi tako bilo nujno vnesti določbo, v kateri bi bilo izrecno določeno, da izvajalec emisijskih meritev oziroma monitoringa določenega upravljalca ne sme biti tudi izdelovalec okoljskega poročila za taistega onesnaževalca.

Predlagamo ureditev, kjer bo upravljalec še vedno moral plačati izdelavo okoljskega dokumenta, vendar pa bi bilo ministrstvo ali organ na prvi stopnji (ARSO) tisti, ki bi imenoval strokovnjaka za izdelavo tega poročila. S takšno ureditvijo bi se zmanjšal vpliv upravljalca naprave na izdelavo samega poročila in poskrbelo za večjo transparentnost in strokovnost pri izdelavi poročila, kar pa bi posledično omogočilo spoštovanje načela sodelovanja javnosti v okoljskih postopkih, kot jih zahteva Aarhuška konvencija.