Velike korporacije in druga podjetja v zadnjih letih praktično po tekočem traku sprejemajo vrsto prostovoljnih in nezavezujočih obljub v povezavi s “plastično krizo”. Cilj – zavlačevanje sprejemanja zakonodaje z zavezujočimi cilji. Industrija plastike brez zavezujočih ciljev ohranja stanje, v katerem se krivdo za onesnaženje s plastiko prenaša zgolj na posameznika, na družbo pa stroške ravnanja z odpadki in onesnaženega okolja.
Trg je nasičen s trditvami “okolju prijazno”
Trg je postal nasičen z obljubami in prostovoljnimi zavezami, med katerimi se potrošniki izredno težko znajdejo. “Plastika je postala zelo močna in čustvena beseda, vsi čutimo “plastično krivdo”, ko polnimo nakupovalne košare. Podjetja to izkoriščajo z uporabo marketinških tehnik, ki so popolnoma zavajajoče ali odkrito lažne, in se pretvarjajo, da je težava odpravljena, čeprav se stanje v resnici poslabšuje,” opozarja Sian Sutherland iz organizacije Plastic Planet.
Na vrhu največjih onesnaževalk s plastiko je v zadnjih štirih letih Coca Cola, sledijo ji PepsiCo, Unilever, Nestlé, Procter & Gamble, Mondelēz International, Philip Morris International, Danone, Mars, Inc. in Colgate-Palmolive. Prav embalaža in drugi odpadki teh podjetij so med najpogosteje najdenimi v vsakoletnem popisovanju plastičnih smeti po celem svetu Brand Audit, ki ga vodi organizacija Break Free From Plastic. “Ker ne rešujejo problema pri izvoru, korporativni onesnaževalci prelagajo breme na tiste, ki so za podnebno in plastično krizo najmanj odgovorni – to pa so predvsem mladi, skupnosti z nizkimi dohodki in države globalnega juga,” opozarja Break Free From Plastic.
Zadnji veliki hit so plastenke iz 100 % reciklirane plastike, s katerimi se med drugimi ponaša prav Coca-Cola. A Zero Waste Europe v svojem poročilu How Circular is PET? opozarja, da je reciklirane plastike na voljo izredno malo. Trenutno v Evropi recikliramo le 17 % plastenk. Zaradi pomanjkanja materiala je zato za izdelavo 100 % reciklirane plastenke pred tem potrebna izdelava novih in novih plastenk iz primarnih surovin, kar ne prispeva k zmanjšanju plastične krize.
Več sežiga = več plastike
Plastična kriza spodbuja vznikanje novih in novih tehnoloških pristopov, ki obljubljajo predelavo odpadne plastike. Pri tem izstopata sežiganje z energetsko predelavo in kemična obdelava odpadkov. A tak način spopadanja s plastično krizo je zgrešen. Usmerjanje na tehnologije predelave odpadkov in ne na vir težave – proizvodnjo nove plastike – krize ne rešuje. Povečuje pa emisije nevarnih snovi in toplogrednih plinov. Plastični in sežigalniški velikani z roko v roki sodelujejo pri promociji tehnoloških rešitev in izvajajo pritiske na zakonodajne postopke, s katerimi bi želeli sežig uvrstiti med recikliranje ali proizvodne dejavnosti.
Lažne rešitve plastične krize so sežig, predelava plastike v gorivo, kemično recikliranje, manjvrednostno recikliranje (downcycling) in kompostiranje plastike na biološki osnovi. Prave rešitve, navaja organizacija GAIA, so manjša proizvodnja plastike, spodbujanje storitev namesto izdelkov, podpora recikliranju v zaprtih snovnih krogih in izogibanje lažnim rešitvam.
Modro zavajanje
Modra trditev je kakršno koli sporočilo – besedilo, slika, grafika, nalepka ali ime blagovne znamke, podjetja, izdelka – ki navaja ali namiguje, da ima izdelek ali podjetje pozitiven ali nikakršen vpliv na oceane oz. da je ta vpliv manj škodljiv od vpliva konkurence. Pojavila sta se izraza “bluewashing” in “oceanwashing”, kar bi po analogiji z izrazom “greenwashing” – zeleno zavajanje – lahko prevedli kot modro zavajanje. “V najboljšem primeru modro zavajanje povzroča zmedo, utrujenost in razočaranje, v najslabšem pa odvrača pozornost od pravih rešitev ter predstavlja oviro za zeleni prehod in prave ukrepe za zaščito oceanov,” piše poročilo Fifty shades of ocean (plastic) washing organizacije Surfrider Europe.
Poročilo navaja najpogostejše trditve modrega zavajanja: biorazgradljiva plastika / v morju razgradljiva biorazgradljiva plastika; bioplastika in plastika na osnovi alg; morska užitna plastika (marine edible plastics); recikliranje plastike, najdene na plaži /plastike, zbrane v oceanih (ocean plastic / beach plastic / ocean bound plastic); plastična nevtralnost/ plastična izravnava; plastika, ki jo je mogoče reciklirati.
Trgovci in lažne rešitve
84 % evropskih potrošnikov pravi, da bi morali trgovci najti trajnostne rešitve za plastično embalažo in plastiko za enkratno uporabo. A evropski trgovci o reševanju krize s plastiko večinoma zgolj govorijo, storijo pa malo, v poročilu Under Wraps ugotavlja organizacija Changing Markets Foundation. V zakulisju skušajo aktivno zavirati ukrepanje ter zavesti potrošnike in odločevalce glede svoje vloge pri reševanju “plastične” krize. Namesto sistemskih sprememb in podpore zakonodaji z zavezujočimi cilji so trgovci svoja prizadevanja osredotočili na nezavezujoče prostovoljne sheme in dogovore.
Vprašalnik, ki so ga za pripravo poročila poslali trgovcem, je zajemal tri kategorije: transparentnost in uspešnost; zaveze; podpora vladnim politikam. Skupno število možnih točk je bilo 100. Povprečen dosežek vseh trgovskih verig skupaj je bil zgolj 13 %. Le dva trgovca sta presegla 60 %, Aldi v Veliki Britaniji in Aldi na Irskem. Na drugi strani spektra so trgovci, ki niso dobili niti točke.