50 odtenkov modrega zavajanja: plastika in oceani

Vsako leto v morjih in oceanih konča 12 milijonov ton plastičnih odpadkov, 80 % jih pride s kopnega. V nekaterih delih sveta plastika predstavlja do 95 % vseh odpadkov v morju. Znanost in mediji obširno poročajo o obsegu plastičnega onesnaženja in vplivu na naše vodne ekosisteme – reke, jezera, morja in oceane. Ljudje smo zaskrbljeni in želimo ukrepanje.

To je prispevalo k nastanku t.i. “modrih trditev”, ki bi jih lahko opredelili kot kakršno koli sporočilo – besedilo, slika, grafika, nalepka ali ime blagovne znamke, podjetja, izdelka – ki navaja ali namiguje, da ima izdelek ali podjetje pozitiven ali nikakršen vpliv na oceane oz. da je ta vpliv manj škodljiv od vpliva konkurence. Zelo pomembno je, da so te trditve točne, zanesljive in utemeljene, saj vplivajo na vedenje potrošnikov. Ti si želijo, da njihove potrošniške izbire ne bi škodile okolju in so čedalje bolj pozorni na to, ali podjetja resnično delujejo trajnostno.

Tako kot v primeru zelenih trditev nekaterih modrih trditev ni mogoče preveriti ali pa so se izkazale za napačne, zavajajoče ali neutemeljene. Pojavila sta se izraza “bluewashing” in “oceanwashing”, kar bi po analogiji z izrazom “greenwashing” – zeleno zavajanje – lahko prevedli kot modro zavajanje. Izraz “oceanwashing” za zdaj, vsaj nam, ostaja neprevedljiv.

“Obstaja toliko modrih trditev, kolikor je vplivov na oceane ali lažnih rešitev za plastično onesnaženje. V najboljšem primeru modro zavajanje povzroča zmedo, utrujenost in razočaranje, v najslabšem pa odvrača pozornost od pravih rešitev ter predstavlja oviro za zeleni prehod in prave ukrepe za zaščito oceanov,” poudarjajo v organizaciji Surfrider Europe, kjer so pripravili poročilo Fifty shades of ocean (plastic) washing. Modro zavajanje prispeva tudi k nepoštenim poslovnim praksam, saj si nekatera podjetja resnično prizadevajo za poslovanje, ki je združljivo z zaščito oceanov, ter komunicirajo na pošten in sorazmeren način.

Poročilo Fifty shades of ocean (plastic) washing navaja najpogostejše trditve modrega zavajanja. Povzemamo jih spodaj. Informacije in podatke smo črpali še iz poročila Oceane BIOPLASTIC REMAINS PLASTIC: Bio-based, biodegradable and compostable plastics.

Biorazgradljiva plastika / v morju razgradljiva biorazgradljiva plastika
Biorazgradljiva plastika je plastika, ki je zasnovana tako, da s pomočjo mikroorganizmov in gliv razpade na CO2, vodo in biomaso. Vendar je stopnja biorazgradljivosti različna, odvisna je od različnih dejavnikov. Plastični izdelki so morda biorazgradljivi na kopnem, ne pa tudi v morju. Tudi če se v morskem okolju sčasoma razgradijo, lahko postopek zahteva leta ali stoletja, medtem pa takšna plastika lahko poškoduje morske habitate in organizme, poudarjajo v organizaciji Oceana. Opozarjajo še, da ni mogoče zagotoviti, da med postopkom biorazgradnje v različnih morskih okoljih ni tveganj. Biorazgradnja se glede na temperaturo, slanost, raven kisika, itd. med seboj namreč lahko zelo razlikuje. Nemogoče je trditi, da se ista vrsta biorazgradljive plastike v različnih morskih okoljih razgradi enako.

Plastika nikakor ne spada v morsko okolje, ne glede na to, iz česa je izdelana in/ali kako je razgradljiva. Njena prisotnost v morjih in oceanih na noben način ne bi smela biti sprejemljiva. Označevanje plastike kot “biorazgradljive” je zato zavajajoče in lahko poveča količino smeti, odvrženih v morje, saj ljudje morda verjamejo, da na to ranljivo okolje nima nobenega škodljivega vpliva.

Biorazgradljiva plastika je večinoma zasnovana za razgradnjo le pod zelo specifičnimi pogoji v industrijskih obratih. Takšne pogoje v okolju najdemo redko, če sploh kdaj, še manj možnosti za to pa je v morskem okolju. Surfrider poudarja, da je treba v takih primerih biorazgradljivo plastiko označiti kot “izključno industrijsko biorazgradljivo plastiko”, s čimer bi preprečili nadaljnjo zmedo med potrošniki. Za prepoved splošne uporabe trditev o biorazgradljivi plastiki se je v predlogu Direktive o opolnomočenju potrošnikov za zeleni prehod zavzela tudi Evropska komisija.

Bioplastika in plastika na osnovi alg
Bioplastika je delno ali v celoti izdelana iz biomase – koruze, krompirjevega škroba, celuloze ali sladkornega trsa. Plastika na osnovi alg je bioplastika, izdelana iz alg – cianobakterij, evkariontskih mikroalg in morskih alg. Sektor izdelkov iz alg je najbolj opazen podsektor v t.i. “modrem biogospodarstvu”, v Evropi je njegov letni promet več kot 10 milijonov EUR. V prihodnjih letih naj bi še rasel. V zadnjih desetih letih se je število evropskih podjetij, ki proizvajajo alge, povečalo za 150 odstotkov.

Uporaba bioplastike je problematična iz več vidikov. Predpono “bio” bi potrošnik lahko razumel kot oznako za ekološki izdelek ali vsaj izdelek z manjšim vplivom na okolje. Raziskave kažejo, da bioplastika ni nič bolj prijazna do okolja kot konvencionalna plastika, izdelana iz fosilnih goriv. Velika večina bioplastike je narejena iz neobdelanih surovin, kar povečuje pritisk na zemljišča in okolje, zlasti tam, kjer proizvodnja temelji na intenzivnem kmetijstvu in kmetijstvu, ki uporablja fosilna goriva. Obstajajo tudi izdelki, narejeni iz različnih vrst plastike, tako bio- kot konvencionalne, pa so kljub temu v celoti označeni kot bioplastika.

Izdelki iz plastike na osnovi alg se pogosto oglašujejo kot izdelki s kratko življenjsko dobo, ki se v običajnem okolju zlahka razgradijo. Pri izdelkih iz plastike na osnovi alg bi potrošnik lahko domneval, da je njegov vpliv na okolje manj škodljiv, a je tveganja za okolje do zdaj preučevalo zelo malo študij. Glede na to, da je trg za ta material trenutno omejen, ostaja delno nerešeno vprašanje ravnanja s temi izdelki ob koncu življenjske dobe. Odpira se tudi vprašanje oskrbe z algami in pritiska, ki ga gojenje alg lahko povzroči na morske ekosisteme, zlasti če se bo sektor razvijal še naprej.

Morska užitna plastika (marine edible plastics)
Morska užitna plastika je plastika, ki naj bi bila hrana za morske organizme. Takšne trditve so nesprejemljive, poudarjajo v Surfriderju, saj “namigujejo, da bi na takšen način lahko rešili onesnaževanje oceanov s plastiko.” Izraz “užitna plastika” je zelo zavajajoč, saj daje vtis, da je plastika varna. V resnici je lahko ravno obratno, saj je znano, da določene vrste plastike vsebujejo onesnaževala in dodatke, ki so nevarni za zdravje ljudi in/ali okolje.

Izraz “užitna plastika” zmanjšuje zavedanje o vplivu plastike na okolje in zdravje v celotnem življenjskem ciklu. Potrošniki bi zato lahko s temi izdelki smetili bolj kot pri drugi plastiki, povečalo bi se onesnaženje prehranjevalne verige, kar bi vplivalo na zdravje ljudi. To je še posebej zaskrbljujoče, saj študije kažejo, da vsak teden porabimo približno 2 tisoč majhnih kosov plastike. Trženje plastike kot užitne bi lahko povzročilo nadaljnje zvišanje te porabe.

Plastika, najdena na plaži /plastika, zbrana v oceanih (ocean plastic / beach plastic / ocean bound plastic)
Izraza “ocean plastic / beach plastic” se nanašata na plastiko, ki je bila zbrana v morjih in oceanih ali med čiščenjem plaž. Izraz “ocean bound” pa se nanaša na plastiko, zbrano znotraj območja 50 kilometrov od obale. Vsi izrazi ustvarjajo vtis, da nakup teh izdelkov prispeva k zmanjšanju onesnaževanja plaž, oceanov, voda in naravnega okolja. Glede na skupno količino plastičnih odpadkov obstaja očitno in ogromno nesorazmerje med resničnostjo in trditvijo, da bi nakup določenega izdelka lahko “očistil” ocean.

Nerealne trditve lahko potrošnike zavedejo v nakup okolju škodljivih izdelkov. Čiščenje plastike v morskem okolju je izjemno težko in drago, odvisno od tega, kje in kako se izvaja, pa lahko vključuje tudi znatne vplive na morsko okolje. Izpostavljenost morskemu in/ali obalnemu okolju razgradi plastiko. Uporaba in predelava takega materiala je zato zelo omejena. Novih izdelkov ni mogoče izdelati samo iz te plastike, dodati ji je treba tudi konvencionalno plastiko. Morska plastika je lahko tudi zelo onesnažena, saj se nanjo vežejo toksini in obstojna organska onesnaževala.

Izraze “plastika, najdena na plaži /plastika, zbrana v oceanih” ipd. bi morali prepovedati, poziva Surfrider, saj ne zagotavljajo bistvenih informacij o kakovosti izdelka in njegovem dejanskem vplivu na okolje. Še huje, dajejo vtis, da nakup izdelka pomeni preprečevanje in/ali čiščenje plastičnega onesnaževanja. Tako se ohranja ideja, da lahko nadaljujemo s trenutno porabo plastike, ker tako ali tako obstajajo načini za “pametno” uporabo odpadne plastike iz morja.

Plastična nevtralnost/ plastična izravnava
Podobno kot pri ogljični nevtralnosti se pojavlja vse več plastičnih izdelkov, ki so označeni kot “plastično nevtralni” ali s “plastično izravnavo”. Izravnava oz. odpustek naj bi bil dosežen tako, da podjetje, ki je izdelek dalo na trg, finančno podpira okoljske projekte, povezane z onesnaževanjem s plastiko.

Takšne trditve ustvarjajo iluzijo, da podjetja lahko proizvajajo vedno več nove plastike, ker prispevajo k zbiranju in/ali reciklaži plastičnih odpadkov. Ker skupna količina plastike na našem planetu še narašča, v okolje pa se sprošča mikroplastika, je nevtralnost v resnici nikoli dosegljiv cilj.

Koncept je zaskrbljujoč tudi z etičnega vidika, saj se izraz “nevtralnost/izravnava” pogosto uporablja v primerih, ko podjetje podpira zbiranje odpadkov s strani t.i. waste pickers, pobiralcev odpadkov v državah globalnega juga. Neravnovesje moči med velikimi multinacionalnimi podjetji in lokalnimi neformalnimi delavci predstavlja velika tveganja. Vodi lahko v nepošteno ravnanje, slabo plačilo in druge vrste nespoštovanja delavskih pravic.

Plastika, ki jo je mogoče reciklirati
Izraz “plastika, ki jo je mogoče reciklirati”, pomeni, da je takšna plastika primerna za postopke recikliranja. Čeprav to ni rešitev za svetovno plastično krizo, velja za boljšo možnost kot sežiganje in/ali odlaganje odpadkov. Teoretično bi lahko z ustrezno infrastrukturo in ločenim zbiranjem reciklirali večino plastičnih izdelkov.

Zapletena realnost enega in drugega pa je žal drugačna. Izraz “plastika, ki jo je mogoče reciklirati” še ne pomeni, da bo ta plastika tudi zares reciklirana. Izraz bi moralo biti dovoljeno uporabljati samo takrat, ko to drži tudi v praksi. Sicer pa bi ga morali prepovedati, še posebej, če je izdelek sestavljen iz neločljive kombinacije različnih materialov. Za potrošnike bi morale obstajati jasne informacije o tem, ali je celoten izdelek mogoče 100 % reciklirati ali pa se trditev nanaša samo na en sestavni del izdelka in/ali material, iz katerega je izdelan.

Brez plastike
Izraz “brez plastike” se nanaša na dejstvo, da izdelek v svoji sestavi ali zasnovi ne vsebuje nobene plastike. Takšnih izdelkov je na trgu vse več, čeprav raziskave kažejo, da so nekateri narejeni iz bioplastike. Nekatere izdelke iz kartona in drugih materialov, ki vsebujejo tanek sloj plastike, je dovoljeno zavajajoče tržiti kot izdelke brez plastike.

Surfrider Europe zahteva obvezno podrobno navedbo sestave materialov v embalaži in izdelku z jasnim razlikovanjem, kateri podatki se nanašajo na sam izdelek in kateri na embalažo. Kadar se uporabljajo plastični materiali, je treba te informacije potrošnikom posredovati na viden način, redno bi morali izvajati obvezne kontrole izdelkov, še poudarjajo v organizaciji.

 

/** * mailchimp pop-up */