Plastična kriza je dobila razsežnosti tretje največje okoljske krize v tem trenutku, skupaj s podnebno krizo in krizo izgube biotske raznolikosti oz. izginjanja živalskih in rastlinskih vrst. Plastika je povsod, kamor se obrnemo. Vsa plastika seveda ni slaba, npr. plastika v medicini in v avtomobilski industriji, skratka povsod tam, kjer jo zaradi njene trpežnosti in obstojnosti lahko uporabljamo dolgo časa.
Če bi plastiko uporabljali samo na takšen način, ta ne bi bila takšen problem. Največja težava so plastični izdelki in embalaža za enkratno uporabo, tisto, kar morda uporabljamo nekaj sekund, morda največ pol ure in odvržemo. Plastika pa je obstojna, v naravi razpade šele po stoletjih in še to le do mikroplastike.
Plastika na okolje, ljudi, živali, rastline, vode, zrak…vpliva skozi svoj celoten življenjski cikel, od proizvodnje, uporabe, do tega, ko postane odpadek. Vsako leto industrija proizvede 460 milijonov ton plastike, 99 % iz fosilnih virov (nafta in zemeljski plin). Letne emisije, povezane s proizvodnjo plastike v EU, znašajo 20 % emisij kemične industrije. Leta 2021 je bilo globalno proizvedenih 583 milijard plastenk, kar je petina več kot leta 2016. Vsako leto proizvedemo količino mehurčkaste ovojne folije, ki bi zadostovala za razdaljo med Zemljo in Luno.
Vsako leto v morjih konča 14 milijonov ton plastike, 200 tisoč ton letno v Sredozemskem morju. Plastika predstavlja 80 % vseh smeti, zaradi nje pa vsako leto pogine milijon morskih živali. Po večini projekcij bo do leta 2040 na 1 meter obale 50 kilogramov plastike. Raziskovalci govorijo o t.i. plastični juhi, kar 85% plastike v morjih in oceanih naj bi bila mikroplastika, torej v majhne delce razgrajeni večji plastični kosi ali delci. Mikroplastiko so našli v živalih, človekovi krvi in v placenti med nosečnostjo, znanstveniki so dokazali, da povzroča poškodbe celic in celo celično smrt.
Na globalni ravni se še vedno reciklira zgolj 9 % plastike. Recikliranje v EU predstavlja 32,5 odstotka obdelave plastičnih odpadkov, odlaganje na odlagališčih 25 odstotkov in sežiganje 43 odstotkov. EU naj bi trenutno reciklirali le približno 50 % plastenk, v nove plastenke le 17 % plastenk.
Države globalnega severa problem (pre)velike količine plastičnih odpadkov med drugim rešujejo z izvozom v države Azije, Afrike in Latinske Amerike. Večinoma v države v jugovzhodni Aziji, v katerih so sistemi ravnanja z odpadki slabo razviti: Malezija, Indonezija, Tajska, pa tudi države, kot je Turčija, ki naj bi 90 odstotkov svojih odpadkov odložila na odlagališča. 46 % v Evropi ločeno zbrane plastike gre v izvoz.
Petrokemična industrija je najpomembnejše gonilo svetovnega povpraševanja po nafti, odgovorna je za več kot tretjino rasti povpraševanja do leta 2030 in skoraj polovico do leta 2050. To je več kot je porabi cestni promet za potrebe industrije ter več od letalskega in ladijskega prometa. Če bi bila petrokemična industrija država, bi bila tretji največji porabnik nafte na svetu in četrti največji porabnik zemeljskega plina.
V celotni porabi EU kar 9 % vsega zemeljskega plina in 8 % nafte porabimo za izdelavo plastike. Zgolj pri porabi gospodarstva pa so deleži še višji – petrokemična industrija je bila v letu 2020 odgovorna za 18 % porabe zemeljskega plina in kar za 30 % porabe nafte.
Leta 2019 je EU proizvedla 57,9 milijona ton plastike, od tega več kot 22 milijonov ton plastične embalaže. Za to je bilo porabljenih približno 10 milijard kubičnih metrov plina in 14 milijonov ton nafte. To je več, kot je bila poraba plina v letu 2019 na Madžarskem in poraba nafte v letu 2019 v Avstriji.
Stanje v Sloveniji
V naši državi že 15 let opazujemo kaos z odpadno embalažo, ki dela škodo ne le naravi, ampak tudi proračunu. Izredne situacije in težave se ciklično ponavljajo vedno znova. 60 do 70% ravnanja z odpadno embalažo trenutno plačujemo gospodinjstva. Točnega podatka o tem, koliko naših plastičnih odpadkov se reciklira, ni. Poročila navajajo nekaj nad 60 % plastične embalaže, a večina tistih, ki se s temi odpadki ukvarjajo, pravi, da je dejansko recikliranje za polovico nižje, torej nekaj nad 30 %. Leta 2020 je bila Slovenija na 10. mestu po izvozu plastičnih odpadkov, pred njo so bile ZDA, Japonska, Nemčija, Nizozemska, Francija.
V Sloveniji preko 137 milijonov plastenk letno ne pride do reciklerjev in so za gospodarstvo – kot sekundarna surovina – izgubljene. Poleg tega države članice v proračun EU plačujejo dajatev na nereciklirano plastiko, Slovenijo to letno stane več kot 10 milijonov eur.
Eden od načinov, ki je preverjen, transparenten in resnično deluje je kavcijski sistem za embalažo pijač. Pri tem je recikliranje zgolj prvi korak, ki sam ne more rešiti problema odpadkov in odpadne plastike. Zato je nujna ponovna uporaba oz. oživitev embalaže za ponovno polnjenje, čemur izdaten pospešek lahko prav tako dajo kavcijski sistemi.