Potrošniška družba, ki zaznamuje naše sodobno življenje, in deluje po linearnem principu naredi – uporabi – zavrzi, proizvaja tolikšne količine odpadkov, da je države s svojimi predelovalnimi zmogljivostmi in zmogljivostmi odlagališč ne zmorejo več obvladati. Največje proizvajalke komunalnih odpadkov na svetu so ZDA, leta 2018 so jih proizvedle 265 milijonov ton, Kitajska jih je leto prej proizvedla 215 milijonov ton, med državami EU je največja proizvajalka komunalnih odpadkov Francija.
Med komunalnimi odpadki je zaradi svojih lastnosti, ki omogočajo, da je trajna, trpežna in praktično neuničljiva, posebej problematična plastika, največkrat so to plastična embalaža (plastenke, pladnji, ovitki…) in gospodinjski pripomočki za enkratno uporabo. Znanstvena skupnost, okoljske nevladne organizacije in mediji govorimo o t.i. plastični krizi, trenutno tretji največji okoljski krizi – ob boku podnebni krizi in krizi biotske raznovrstnosti.
Države globalnega severa problem (pre)velike količine plastičnih odpadkov med drugim rešujejo z izvozom v države Azije, Afrike in Latinske Amerike. Globalni sever tako izvaža posledice svojega načina življenja v države globalnega juga. Podatki o mednarodni trgovini s plastičnimi odpadki so javno dostopni v harmonizirani bazi podatkov Združenih narodov Comtrade. Organizacija Environmental Investigation Agency (EIA) je analizirala te podatke in jih dopolnila s podatki iz baze EuroStat ter iz uradnih baz podatkov Velike Britanije in ZDA. V svojem poročilu The Truth Behind The Trash iz leta 2021 piše: “Od začetka poročanja leta 1988 je 38 držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) odgovornih za 87 odstotkov vsega izvoza plastičnih odpadkov. /…/ Od leta 1988 je bilo po vsem svetu izvoženih več kot četrt milijarde (252.448.534) ton plastičnih odpadkov. Vodilne izvoznice plastičnih odpadkov so ZDA, Japonska in Nemčija, odgovorne so za približno 32 odstotkov celotnega izvoza v obdobju 1988–2020.”
Te države so bile leta 2020 še vedno med 10 največjih izvoznic plastičnih odpadkov, med katere so se uvrstile Nemčija, Japonska, ZDA, Velika Britanija, Nizozemska, Francija, Belgija, Italija, Mehika in na 10. mestu Slovenija (glej poročilo The Truth Behind The Trash, str. 17, graf 7) . Japonska je daleč največ plastičnih odpadkov poslala v države, ki niso članice OECD (92 odstotkov), sledita ji ZDA in Nemčija.
V preteklosti je bila Kitajska največja uvoznica plastičnih odpadkov, v letih 2010 – 2020 je npr. sprejela 65 odstotkov vseh plastičnih odpadkov, ki so bili namenjeni v izvoz. Leta 2017 je sprejela in leto kasneje začela izvajati prepoved uvoza nekaterih frakcij odpadkov, med njimi plastike.
“Kitajska prepoved je po vsem svetu povzročila šok in izvoznike plastičnih odpadkov prisilila v iskanje novih destinacij. To so postale večinoma druge države v jugovzhodni Aziji, v katerih so sistemi ravnanja z odpadki slabo razviti: Malezija, Indonezija, Tajska, pa tudi države, kot je Turčija, ki naj bi 90 odstotkov svojih odpadkov odložila na odlagališča. /…./ Po odločitvi Kitajske so Malezija, Turčija in Vietnam postale ključne destinacije za plastične odpadke iz ZDA, Japonske, EU in drugih držav z visokim dohodkom,” piše v poročilu The Truth Behind The Trash.
46 % v Evropi ločeno zbrane plastike gre v izvoz. Kljub temu, da naj bi bili ti odpadki v največji meri namenjeni v reciklažo, se to ne zgodi – polovice plastičnih odpadkov, ki jih je Indonezija uvozila v letu 2019, ni bilo možno reciklirati. Razloga za to sta vsaj dva: nekatere odpadke je nemogoče reciklirati zaradi sestave materiala in kontaminacije materiala z drugimi snovmi. Drugi razlog je ta, da države uvoznice odpadkov nimajo dovolj razvite oziroma dovolj zmogljive infrastrukture za recikliranje. Preostali del sektorja upravljanja z odpadki pa je v mnogih državah uvoznicah podrazvit ali pa sistemi upravljanja z odpadki sploh ne obstajajo. Tako uvoženi nereciklirani odpadki končajo v sežigalnicah, na odlagališčih komunalnih in drugih odpadkov ali v naravi – prosto tekočih rekah, jezerih, morjih, kopnem, pa tudi v nelegalnih obratih za recikliranje.
Mednarodno trgovino z odpadki ureja Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja. Sprejeta je bila konec 80ih let prejšnjega stoletja kot odziv na številna poročila o izvozu in odlaganju nevarnih odpadkov v Afriki. Maja 2019 so bila sprejeta dopolnila konvencije, ki se nanašajo na plastične odpadke. Pred tem namreč ni obstajal mednarodni pravni akt, ki bi urejal mednarodno trgovino s plastičnimi odpadki.
Dopolnjena Baselska konvencija je sprožila mnoge pozitivne odzive. “Če bodo dopolnila baselske konvencije učinkovito izvedena, bodo temeljito spremenila dinamiko in ekonomiko na področju plastičnih odpadkov, prinesla večjo preglednost trgovine s plastičnimi odpadki in državam uvoznicam omogočila večji nadzor,” je zapisala organizacija Environmental Investigation Agency.
A vrstijo se tudi opozorila, da globalne krize s plastičnimi odpadki ne morejo rešiti zgolj prepovedi in meddržavni dogovori. Velikokrat le povzročijo, da se onesnaženje premakne v drugo državo, območje ali regijo, kjer so predpisi manj omejujoči. Kot opozarja Greenpeace Malezija v poročilu The Recycling Myth 2.0, sta na globalni ravni med drugim nujna dva ukrepa: “Raziskati industrijo plastičnih odpadkov s poudarkom na možnostih korupcije, goljufijah in nezakonitih praksah držav izvoznic in lokalnih operaterjev brez licence. Takoj je treba ukrepati proti podjetjem, ki izvažajo plastične odpadke nelicenciranim izvajalcem. /…/ Pri proizvodnji plastike uveljaviti t.i. razširjeno odgovornost proizvajalca, ki bi korporacije zavezala, da za svojo embalažo prevzamejo odgovornost od zibke do groba, s čimer bi na mednarodni ravni zagotovili in okrepili preglednost uporabe, odlaganja in recikliranja plastike.”
Ob vprašanju trgovanja z odpadki se pojavljata še dva pomembna vidika.
Prvi je globalna ilegalna trgovina z odpadki, v kateri, piše organizacija Global Initiative Against Transnational Globalized Crime, sodelujejo mreže “posrednikov, podjetij za recikliranje, logistiko in ladijski prevoz ter skorumpirani uradniki.” Po ocenah Evropske komisije se skupni letni prihodek v ilegalni trgovini z odpadki samo v EU giblje med 4 in 15 milijardami evrov, pri čemer se bo nezakonita trgovina po napovedih še povečevala. Odkar je Kitajska prenehala uvažati plastične odpadke, na svetovni ravni največjo rast nezakonitega uvoza beležita Malezija in Tajska.
Drugi vidik je vprašanje, ali takšne neokolonialistične prakse izvajajo države ali multinacionalna podjetja, ki proizvajajo izdelke v plastični embalaži, a ne prevzamejo odgovornosti zanjo po tem, ko postane odpadek. Coca Cola je glede na rezultate poročila Brand Audit v zadnjih štirih letih na vrhu seznama največjih onesnaževalk s plastiko, sledijo ji PepsiCo, Unilever, Nestlé, Procter & Gamble, Mondelēz International, Philip Morris International, Danone, Mars, Inc. in Colgate-Palmolive. “Ker ne rešujejo problema pri izvoru, korporativni onesnaževalci prelagajo breme na tiste, ki so za podnebno in plastično krizo najmanj odgovorni – to pa so predvsem mladi, skupnosti z nizkimi dohodki in države globalnega juga,” opozarja organizacija Break Free From Plastic.
Če se strinjamo s tem, da bi morala podjetja sama poskrbeti za odpadke, ki jih proizvajajo, ne pa da to prelagajo na države, bi lahko sklenili, da smo v tem smislu – kolonizirani vsi. Preplavljeni s tujo plastiko. Ne glede na to, v katerem delu sveta ali kateri državi živimo….