V Sloveniji so se pričeli pogovori o tem, kakšen kavcijski sistem za embalažo pijač bomo imeli. Proizvajalci pijač menijo, naj zajame le plastenke in pločevinke. Za rešitev plastične krize pa bo nujno zmanjšati njeno porabo in proizvodnjo tudi tako, da bo plastenke in pločevinke za enkratno uporabo postopoma spet nadomestila embalaža za ponovno polnjenje. Vlada ima s kavcijskim sistemom odlično priložnost za to: vključitev povratnih steklenic v isti kavcijski sistem, zakonsko predpisan delež pijač, ki mora biti na trgu v embalaži za ponovno polnjenje ter nižji DDV na povratno embalažo. S tem bi se vlada zapisala med pogumne, a za to nima več veliko časa, saj bo to kmalu postalo obvezno na evropski, mogoče celo na globalni ravni.
Svet snuje globalno pogodbo o plastiki
Marca letos je v Nairobiju, Kenija, potekala skupščina Združenih narodov za okolje, kjer so države članice sprejele odločitev o oblikovanju globalne pogodbe o plastiki. Pogodba bo zajela njen celotni življenjski cikel, od proizvodnje do uporabe, recikliranja in ravnanja z odpadki. Civilna družba poudarja nujo po zmanjševanju proizvodnje plastike in preprečevanju plastičnih odpadkov. Pogodba bo zato morala preprečiti zeleno zavajanje ter neuspešne lažne rešitve industrije, ki služijo zgolj kot taktika izogibanja zmanjšanju njene proizvodnje. Pogodba bo pripravljena za podpis do leta 2024, konec novembra letos se bodo države članice srečale v Urugvaju, kjer bodo nadaljevale njeno pripravo.
Evropska unija zaostruje zakonodajo
K ogromnim količinam odpadne plastike največ prispevajo embalaža in izdelki za enkratno uporabo. Evropska unija je leta 2018 zato pripravila direktivo, ki med drugim od držav zahteva, da do leta 2025 ločeno zberejo in reciklirajo 77 % plastenk, do leta 2030 pa že 90 %. Države članice v proračun EU tudi že plačujejo dajatev na nereciklirano plastiko, Slovenijo to letno stane več kot 10 milijonov eur.
Naslednji korak Evropske unije pri reševanju plastične krize je prenova sistema ravnanja z odpadno embalažo. V pripravi je uredba, ki bo, ko bo sprejeta, veljala takoj in neposredno v vseh državah članicah. Objavljena bo konec novembra letos, osnutki, ki so pricurjali v javnost med drugim predvidevajo obvezno vzpostavitev kavcijskih sistemov za recikliranje plastenk in pločevink, sistemov vračljive embalaže ter obvezne deleže pijač, ki morajo biti na trgu v embalaži za ponovno polnjenje.
Kaj pa Slovenija?
Sistem ločenega zbiranja plastičnih odpadkov iz gospodinjstev v Sloveniji je med boljšimi. Vendar pa ni vseeno, ali se zbrana plastika nato reciklira, konča na odlagališčih in v sežigalnicah, ali pa se jo izvozi v druge države. Ob pripravi članka o trgovanju s plastičnimi odpadki smo zasledili poročilo organizacije Environmental Investigation Agency, ki pravi, da je bila leta 2020 Slovenija na 10. mestu po izvozu plastičnih odpadkov, pred njo so države, kot so ZDA, Japonska, Nemčija, Nizozemska, Francija. Točnega podatka o tem, koliko naših plastičnih odpadkov se reciklira, ni. Poročila navajajo nekaj nad 60 % plastične embalaže, a večina tistih, ki se s temi odpadki ukvarjajo, pravi, da je dejansko recikliranje za polovico nižje, torej nekaj nad 30 %.
Tako, kot na globalni ravni velja, da je edina rešitev plastične krize zmanjšanje proizvodnje plastike, to velja tudi za Slovenijo. Prepoved nekaterih plastičnih izdelkov so prvi koraki, ki jih Slovenija ni naredila zato, ker bi mislila, da je tako prav, pač pa zato, ker to od nas zahteva evropska zakonodaja.
Naslednja priložnost za pozitiven premik se odpira s kavcijskim sistemom za embalažo pijač, saj se tako zbere več materiala, ki se v zaprtem krogu reciklira v novo embalažo pijač. Prej ko slej plastika kljub temu preide med neuporabne odpadke, ki se jih lahko samo še sežge ali odloži. Če želimo zmanjšati porabo plastike, mora kavcijski sistem vključiti tudi povratne steklenice. Ker je za zbiranje, logistiko in organizacijo ista infrastruktura, so skupni stroški nižji kot v primeru dveh samostojnih sistemov.
Slovenija ima priložnost, da se pridruži pogumnim evropskim državam, ki se spopadanja s plastično krizo lotevajo s pravimi rešitvami – tudi s kavcijskim sistemom, ki spodbuja uporabo povratnih steklenic. Obvezni deleži vse embalaže za ponovno uporabo so že predpisani v Franciji in Romuniji, za embalažo pijač v Nemčiji, nedavno jih je sprejela še Avstrija. Če tega poguma naša politika ne bo imela zdaj, ko potekajo priprave na vzpostavitev kavcijskega sistema, jo k temu utegne kmalu prisiliti evropska uredba ali globalna pogodba, ali pa kar obe.
Še to…
Vsako leto industrija proizvede 460 milijonov ton plastike, 99 % iz fosilnih virov (nafta in zemeljski plin). Vsako leto je v morjih konča 14 milijonov ton, kjer plastika predstavlja 80 % vseh smeti, zaradi nje pa vsako leto pogine milijon morskih živali. Mikroplastiko so našli v živalih, človekovi krvi in v placenti med nosečnostjo. Na globalni ravni se še vedno reciklira zgolj 9 % plastike, medtem ko njena proizvodnja iz leta v leto narašča. Plastični izdelki imajo globalno dobavno verigo in globalno vrednostno verigo. Plastične odpadke se pošilja s kontinenta na kontinent, smeti v morjih ne poznajo državnih meja. Plastika je torej globalna kriza. Ker gre za skupen problem človeštva, morajo biti tudi rešitve globalne in hitre.