Recikliranje predstavlja 32,5 odstotka obdelave plastičnih odpadkov v EU, odlaganje na odlagališčih 25 odstotkov in sežiganje 43 odstotkov.
V javnosti še vedno pogosto prevladuje diskurz, da bi težave onesnaževanja s plastiko lahko rešili zgolj z ustreznim ravnanjem z odpadki. A žal tudi najsodobnejši sistemi ravnanja z odpadki ne obvladujejo eksponentne rasti proizvodnje plastike in plastičnih odpadkov. Pretirana proizvodnja predstavlja dodaten pritisk na lokalne skupnosti, saj jih sili k obdelavi vedno večjih količin plastike, ki je večinoma ni možno reciklirati.
Takšen diskurz preusmerja pozornost na odtekanje plastike iz sistemov ravnanja z odpadki v državah globalnega juga (kjer so sistemi pogosto izjemno pomanjkljivi ali pa jih sploh ni) in na tehnološke rešitve kot nekakšno čarobno paličico za težave s plastiko. Plastična kriza spodbuja vznikanje novih in novih tehnoloških pristopov, ki obljubljajo predelavo plastičnih odpadkov. Pri tem izstopata energetska predelava s sežiganjem in kemična obdelava odpadkov.
A tak način spopadanja s plastično krizo je zgrešen. Usmerjanje na tehnologije predelave odpadkov in ne na vir težave – proizvodnjo nove plastike – krize ne rešuje. Povečuje pa emisije nevarnih snovi in toplogrednih plinov. Poleg tega omogoča nadaljevanje podpore prekomerni proizvodnji in porabi plastike ter ohranja potratno linearno gospodarstvo po načelu naredi – uporabi – zavrzi.
Sodelovanje plastične in sežigalniške industrije
Plastični in sežigalniški velikani z roko v roki sodelujejo pri promociji tehnoloških rešitev in izvajajo pritiske na zakonodajne postopke, s katerimi bi želeli sežig uvrstiti med recikliranje ali proizvodne dejavnosti.
ZDA, 2019: Korporacije, med njimi BASF, Braskem, DSM, ExxonMobil, Henkel, Procter & Gamble, Suez in Veolia, so oblikovale Zavezništvo za konec plastičnih odpadkov (Alliance to End Plastic Waste – AEPW), ki je obljubljalo, da bo vložilo milijardo in pridobilo še 500 milijonov dolarjev za razvoj in raziskave lažnih rešitev, kot je piroliza. Zdi pa se, je ob tej novici takrat opozorila GAIA, da je zmanjšanje proizvodnje plastike najnižja prioriteta zavezništva, saj “nekateri člani načrtujejo več kot 180 milijard dolarjev investicij v nove zmogljivosti za njeno proizvodnjo”.
EU, danes: Čeprav je proizvodnja plina s t.i. frackingom v večini držav EU prepovedana, si EU prizadeva za večji uvoz tega poceni pridobljenega plina iz ZDA. Posledica so naložbe v nove petrokemične obrate v Evropi. Ineos, največji proizvajalec plastike v EU, je že vzpostavil dobavno verigo za plin, pridobljen s frackingom v ZDA, za proizvodnjo plastike v Združenem kraljestvu, na Norveškem in v EU. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo bi lahko Afrika do leta 2030 Evropi dobavila dodatnih 30 milijard kubičnih metrov plina, a zgolj za proizvodnjo plastike ga je EU leta 2020 porabila približno 25 milijard kubičnih metrov.
LAŽNE REŠITVE
Sežig (pogosto se uporabljajo izrazi energetska predelava ali termična obdelava) je najbolj škodljiv način ravnanja z odpadki. Eno obliko onesnaževanja spremeni v druge, vključno z emisijami v zrak, nevarnim pepelom in odpadnimi vodami.
Sežig ne blaži podnebnih sprememb, še več, k njim prispeva. Tudi če se upošteva pridobljena energija, ena tona sežgane plastike povzroči 1,4 tone ekvivalenta CO2.
Sežig povzroča emisije nevarnih snovi, vključno z dioksini in furani, ki povzročajo raka in delujejo kot imunski in endokrini motilci. Poleg tega povzroča še emisije prašnih delcev in težkih kovin, kot so živo srebro, kadmij in svinec.
Sežig je dražji od odlaganja. Je tekmec in ovira mehanskemu recikliranju. Zastarele sežigalnice potrebujejo veliko javnega sofinanciranja za posodobitve.
Sežig vpliva na družbeno-socialno in rasno nepravičnost, saj so sežigalnice ne sorazmerno pogosto postavljene v marginalizirane skupnosti in skupnosti z nizkimi dohodki. Približno vsaka osma od desetih sežigalnic v ZDA je npr. zgrajena v rasno mešanih in/ali revnejših skupnostih.
Industrija si prizadeva postopke predelave plastike v gorivo uveljaviti kot neke vrste »recikliranje«. Obrati za predelavo plastike v gorivo uporabljajo toploto za to, da plastiko spremenijo v gorivo. Takšni postopki ne sodijo med recikliranje. Kadar se pridobljeno gorivo sežge, so oblika sežiga odpadkov, saj prinašajo podobna okoljska in zdravstvena tveganja kot konvencionalne sežigalnice.
Predelava plastike v gorivo nosi visoke stroške in nizke donose, spremlja jo zgodovina velikih neuspehov, od leta 2017 je npr. v ZDA pridelala preko 2 milijardi dolarjev izgub.
Predelava plastike v gorivo ni podnebno prijazna, saj emisije CO2 nastajajo pri proizvodnji in sežigu pridobljenega goriva, ki je prav tako gorivo iz fosilnih virov.
Podobno kot pri sežigu odpadkov se pri predelavi plastike v gorivo sproščajo nevarne snovi v dimnih plinih in stranskih produktih.
Kemično recikliranje je nepreverjena tehnologija, gre za malo tovrstnih projektov in močno napihnjene pozitivne učinke.
Produkte zaradi nizke kakovosti in visokih ravni kontaminacije pogosto zgolj sežgejo.
Kemično recikliranje ni podnebno prijazno, predelava ene tone plastike v obratu za pirolizo povzroči vsaj 3 tone emisij CO2.
Kemično recikliranje sprošča nevarne snovi v plastiki v okolje, in sicer v obliki emisij v zrak in v ostanke.
Manjvrednostno recikliranje (t.i.downcycling) plastične odpadke spremeni v manj kakovostno in manj vredno plastiko, ki ni več uporabna za prvotni namen, in je po uporabi ni več mogoče reciklirati.
Kadar so izdelki manjvrednostnega recikliranja izpostavljeni vročini, UV žarkom ali vodi, lahko pride do prehajanja nevarnih snovi.
Mikroplastika, ki nastane pri manjvrednostnem recikliranju, lahko veže nase več onesnaževal, kot so npr. poliklorirani bifenili (PCB).
Gradbeni materiali na osnovi plastike predstavljajo veliko tveganje za požare.
Plastika na biološki osnovi ni podnebno prijazna, saj proizvede še več emisij toplogrednih plinov kot plastika iz fosilnih virov. Njena široka uporaba bi zahtevala 5 % vseh obdelovalnih površin.
Plastika na biološki osnovi ima podobno raven toksičnosti kot konvencionalna plastika.
Razen v primeru industrijskega kompostiranja se izdelek iz plastike na biološki osnovi pri kompostiranju razgradi šele v enem letu.
Plastiko na biološki osnovi ljudje pogosto napačno odlagajo in s tem kontaminirajo plastiko, ki je sicer primerna za recikliranje. Zato na koncu vse skupaj konča na odlagališčih ali v sežigu.
PRIPOROČILA – PRAVE REŠITVE
Petrokemična industrija ne bo prostovoljno zmanjšala proizvodnje, zato so potrebne ustrezne politike, ki lahko vključujejo:
– prepoved plastike za enkratno uporabo in druge nepotrebne plastike,
– prepoved širitev in gradnje novih obratov za proizvodnjo plastike,
– količinska kapica na proizvodnjo plastike,
– obdavčitev plastičnih izdelkov.
Glede na globalno naravo petrokemične industrije bi takšni ukrepi najučinkoviteje delovali v okviru globalne pogodbe o plastiki.
Spodbujanje alternativnih storitvenih modelov kot podpora naraščajočemu številu zero waste gospodarstva. Cilj je nadomeščanje plastike z embalažo za ponovno uporabo ali zagotavljanje storitev, ki opuščajo potrebo po plastiki. Letališče Schiphol v Amsterdamu je, namesto da bi kupilo žarnice, od proizvajalca najelo storitve osvetljevanja. Tako letališče zdaj ne kupuje žarnic, proizvajalec pa se potrudi narediti energetsko učinkovite žarnice, ki trajajo čim dalj in ima tako z zagotavljanjem storitve čim manj stroškov. Storitve nadomeščajo izdelke, kar proizvajalce sili, da opuščajo načrtovano zastarelost izdelkov.
Podpora recikliranju s tem, da se:
– opušča dodatke, mešane polimere in mešane plastične materiale,
– določi standard vsebnosti recikliranega materiala,
– zahteva finančna odgovornost proizvajalcev za plastiko, ko ta postane odpadek in
– integrira neformalni sektor recikliranja.
Članek je nastal na podlagi dveh dokumentov organizacije GAIA: False Solutions in We have too much plastic – can we just burn it?