Zmanjšanje prekomerne proizvodnje (nepotrebne) plastike bi lahko pomagalo zmanjšati kratkoročna tveganja EU pri dobavi nafte in zemeljskega plina, do katerih bo zaradi vojne v Ukrajini prišlo to zimo. Proizvodnja plastike je namreč izjemno velik porabnik nafte in plina. A vlade držav EU zgolj opozarjajo prebivalce, naj se pripravijo na zimo, v kateri jih bo zeblo, o plastiki pa so tiho. Ogromna poraba virov in energije v petrokemični industriji ostaja nekakšen “slon v sobi”, ki se mu izogibajo vsi. Gre za resno strateško napako, opozarja poročilo “Winter is coming, plastic has to go” (Zima prihaja, plastika naj gre), ki ga je pred dnevi objavila organizacija Break Free from Plastic.
Rusija je dobavila 38 % zemeljskega plina in 22 % nafte, ki ju je leta 2020 porabila EU. V medijih lahko vsak dan zasledimo, da nam grozi resno pomanjkanje energentov in surovin, če bo Rusija dobavo še zmanjšala ali jo povsem ustavila oz. če bodo vlade držav EU uvedle še strožje sankcije. Energetska kriza in vse hitreje naraščajoče cene ogrevanja bodo prizadeli predvsem revnejša gospodinjstva, zato bi bilo treba pozornost posvetiti tudi ogromni porabi energije in fosilnih surovin v industriji.
Države od svojih prebivalcev oz. gospodinjstev zahtevajo veliko več ukrepanja in prilagajanja kot od tistih delov gospodarstva, ki porabijo največ fosilnih surovin in energije. Petrokemična industrija oz. proizvodnja plastike je daleč največji industrijski porabnik nafte, plina in električne energije v EU. Zasenči celo druge energetsko intenzivne industrije, npr. jeklarsko, avtomobilsko in živilsko-predelovalno industrijo. V EU kar 9 % vsega zemeljskega plina in 8 % nafte porabimo za izdelavo plastike – medtem pa politiki opozarjajo prebivalce, naj “zategnejo pas”. V Nemčiji, ki je največja porabnica nafte in zemeljskega plina za proizvodnjo plastike v EU, je vlada (cinično) svetovala prebivalcem, naj letos pozimi pač ogrevajo in se tuširajo manj.
Znatno zmanjšanje porabe fosilnih surovin je edini možni odgovor na cenovno, energetsko, podnebno in plastično krizo, s katerimi se soočamo. To vključuje zmanjšanje proizvodnje nepotrebnih izdelkov iz nafte in plina, med katere spada velik del plastičnih izdelkov za enkratno uporabo in plastične embalaže. “Vprašati bi se morali, kako bi zmanjšanje prekomerne proizvodnje (nepotrebne) plastike lahko pomagalo zmanjšati kratkoročne vrzeli v dobavi, do katerih bo prišlo to zimo,” opozarja poročilo.
Zgovorne številke – proizvodnja plastike “požira” plin in nafto
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo predstavlja petrokemična industrija najpomembnejše gonilo svetovnega povpraševanja po nafti, odgovorna je za več kot tretjino rasti povpraševanja do leta 2030 in skoraj polovico do leta 2050. To je več kot porabi cestni promet za potrebe industrije ter več od letalskega in ladijskega prometa. Če bi bila petrokemična industrija država, bi bila tretji največji porabnik nafte na svetu in četrti največji porabnik zemeljskega plina.
9 % vsega zemeljskega plina, ki ga porabimo v EU, je porabljenega za izdelavo plastike, 40 % tega plina je leta 2020 prišlo iz Rusije. Za izdelavo plastike porabimo 8 % vse nafte v EU, 20% te nafte je leta 2020 prišlo iz Rusije. To je približno toliko kot znaša letna poraba plina na Nizozemskem in skoraj toliko kot je letna poraba nafte v Italiji.
Če se osredotočimo zgolj na porabo plina in nafte v gospodarstvu, je bila petrokemična industrija v letu 2020 odgovorna za 18 % porabe zemeljskega plina in 30 % porabe nafte. Ena od vsakih dvajsetih kilovatnih ur porabljene električne energije v EU je bila porabljena za izdelavo plastike.
Leta 2019 je EU proizvedla 57,9 milijona ton plastike, od tega več kot 22 milijonov ton plastične embalaže. Za to je bilo porabljenih približno 10 milijard kubičnih metrov plina in 14 milijonov ton nafte. To je več, kot je bila poraba plina v letu 2019 na Madžarskem in poraba nafte v letu 2019 v Avstriji. V istem obdobju je EU ustvarila 15 milijonov ton odpadne plastične embalaže, od katere sta bili dve tretjini nato odloženi na odlagališčih ali sežgani.
Rešitve?
Za zmanjšanje onesnaževanja s plastiko je poleg ostalih ukrepov nujno tudi zmanjšanje proizvodnje (nepotrebne) plastike. Izvajanje teh ukrepov bi prispevalo tudi k zmanjšanju porabe fosilnih surovin.
Plastična embalaža predstavlja 40 % celotne proizvodnje plastike v EU. Če bi ta do leta 2030 zmanjšala proizvodnjo plastične embalaže za 50 %, bi lahko za 20 % zmanjšala porabo fosilnih goriv, namenjenih proizvodnji plastike. Ta sektor mora zato ukrepati hitro in ambiciozno, bodisi z drugačnim oblikovanjem embalaže (brez nepotrebnih folij, ovitkov ipd…) bodisi z rešitvami za distribucijo in prodajo izdelkov brez embalaže. “Preoblikovanje embalaže, logistične verige za spodbujanje ponovne uporabe, kavcijski sistemi za embalažo za enkratno uporabo in novi poslovni modeli dostave na dom bi lahko do leta 2030 prinesli zmanjšanje plastične embalaže za 13 %,” so zapisali v poročilu.
Trenutno se samo 1 % plastike reciklira več kot enkrat. Če bi do leta 2030 uspeli 90 % plastične embalaže reciklirati v novo embalažo, bi lahko v primerjavi z letom 2020 prihranili več kot 6 milijard kubičnih metrov plina in skoraj 9 milijonov ton nafte. To pa je 25 % nafte in plina, ki sta letno porabljena za proizvodnjo plastike.
In kaj počne EU?
V trenutni energetski in draginjski krizi se zdi, da ravno nasprotno. Dopušča celo gradnjo dodatne petrokemične infrastrukture in načrtuje uvoz zemeljskega plina iz drugih držav.
Dva primera
Čeprav je proizvodnja plina s t.i. frackingom v večini držav EU prepovedana, si EU prizadeva za večji uvoz tega poceni pridobljenega plina iz ZDA. Posledica so naložbe v nove petrokemične obrate v ZDA in v Evropi. Ineos, največji proizvajalec plastike v EU, je že vzpostavil dobavno verigo za plin, pridobljen s frackingom v ZDA, za proizvodnjo plastike v Združenem kraljestvu, na Norveškem in v EU.
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo bi lahko Afrika do leta 2030 Evropi dobavila dodatnih 30 milijard kubičnih metrov plina. Zgolj za proizvodnjo plastike ga je EU leta 2020 porabila približno 25 milijard kubičnih metrov. “Evropa bi morala opustiti takšne netrajnostne in neokolonialne prakse ter se osredotočiti na zmanjšanje povpraševanja po nafti in plinu s sprejetjem ukrepov, ki vključujejo postopno opuščanje nepotrebne plastične embalaže,” piše v poročilu.
Zgornja primera dokazujeta, da EU tudi v zaostrenih razmerah ignorira velik potencial, ki ga ima zmanjšanje proizvodnje plastike pri zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv. “To pa je resna strateška napaka”, še opozarja poročilo “Winter is coming, plastic has to go“.