Na naše vprašanje glede razvrščanja območij v različne stopnje varstva pred hrupom smo za mnenje vprašali NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje). Zadrege izvirajo iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki je bila sprejeta izjemno netrasnparentno in je vsebinsko sporna, zaradi česar smo že julija 2018 na Ustavno sodišče RS vložil pobudo za začetek postopka za oceno njene ustavnosti.
V nadaljevanju objavljamo mnenje NIJZ:
Za mestno občino Ljubljana so stopnje varstva pred hrupom (SVPH) določene v Občinskem prostorskem načrtu. Stanje na lokaciji svojega bivališča lahko preverite na spletni strani MOL. Mestna občina Ljubljana/Občinski prostorski načrt/Izvedbeni del/Grafični del: Vpogled v spletni aplikaciji UrbInfo https://urbinfo.ljubljana.si/web/profile.aspx?id=Urbinfo@Ljubljana
Nimajo pa vse občine določenih SVPH v Občinskem prostorskem načrtu in pojavljajo se razlike med njimi v interpretaciji teksta v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Občine se trenutno po lastni presoji odločajo v kolikšni meri bi želele svoje občane zaščititi pred hrupom v življenjskem okolju in tudi v kolikšni meri bi želeli ohranjati mirna območja v urbanih naseljih in v naravnem okolju. S tem se povečujejo razlike med državljani, namesto da bi jih sistematično čim bolj zaščitili na ravni cele države. Za ilustracijo vam v priponkah posredujemo aktualno razlago Ministrstva za okolje in komentarje Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano (NLZOH) na to temo. S komentarji NLZOH se NIJZ v celoti strinja.
V nadaljevanju vam posredujemo komentarje, ki dodatno pojasnijo naše stališče do teksta Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju in s tem povezane težave njegove interpretacije tudi glede SVPH.
Razumevanje in stališče NIJZ je, da se območja, kjer hrup v obstoječem stanju ne presega mejnih vrednosti za II, SVPH ohranjajo in razvrščajo v to kategorijo (to bi lahko veljajo tudi v primeru nekaterih gozdnih in kmetijskih površin). Za območje III. SVPH so določene mejne vrednosti, ki na tem območju ne smejo biti presežene. To pa ne pomeni, da Občine ne morejo v nekem okolju načrtovati najprej sanacije in zmanjšanja hrupa in potem določitev območja II. SVPH (ta območja bi bila lahko v OPN označena kot potencialna območja II. SVPH). Problematika območij stanovanj, ki so čezmerno obremenjena s hrupom, bi se morala čim hitreje in učinkovito reševati v Operativnem programu varstva pred hrupom, ki ne bi smel biti omejen samo na kriterije za pripravo strateških kart hrupa (na primer naselja nad 100.000 prebivalci), ampak bi moral vključiti tudi sicer že znana območja, ki so s hrupom preobremenjena pa niso vključena v kartiranje za potrebe zbiranja podatkov in poročanja na evropski ravni. Že s samim poročanjem o kartiranju in operativnimi programi Slovenija zelo zamuja, kar je nesprejemljivo s stališča varovanja zdravja ljudi. Mejne vrednosti za linijske vire hrupa so v Preglednici 2, Priloge I Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju previsoke. Dovoljena obremenjenost s hrupom v tej preglednici že lahko povzroči resne posledice na zdravje ljudi pri dolgotrajni izpostavljenosti. Torej, omenjena uredba zdravja in dobrega počutja ljudi ne ščitijo v zadostni meri. Nadalje bi morali reševati konfliktne situacije stikov območij, ki so s hrupom obremenjena do ravni IV. SPVH z območij stanovanjskih stavb II. in tudi III. SVPH. Predvsem bi morali preprečiti nastajanje novih konfliktnih situacij. Načrtuje se namreč gradnja novih stanovanjskih stavb ob prometnih cestah s tem, da se izvede pasivna zaščita pred hrupom na najbolj izpostavljeni fasadi. Stanovalci v stanovanju, ki ima okna samo na tej fasadi, ne morejo prezračevati prostorov brez čezmerne obremenjenosti s hrupom in seveda tudi kakovost zraka je ob prometnih cestah slaba.
Izhodišča za določanje zaščite pred hrupom bi morala biti predvsem Smernice Svetovne zdravstvene organizacije o okoljskem hrupu in cilji Direktive o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa. Nujno je torej, da se Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju čim prej ponovno preuči in napiše tako, da ne bo dvomov pri interpretaciji teksta ter tako, da bo jasna podlaga za postopno in dolgoročno zagotavljanje bolj zdravega bivalnega okolja za državljane Slovenije.
Smernice Svetovne zdravstvene organizacije
Vplivi hrupa na zdravje in počutje ljudi so natančno opisani v Smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 1999, 2009, 2018), ki je leta 2011 izdala tudi poročilo o bremenu bolezni, ki ga povzročajo vplivi iz okolja, kjer je hrup na drugem mestu za onesnaženim zrakom, kar pomeni, da je ohranjanje kakovostnega zvočnega okolja izjemnega pomena za zdravje in počutje ljudi.
Direktiva Evropske komisije o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa
https://eur-lex.europa.eu/eli/dir/2002/49/oj
Evropska komisija je leta 2002 z direktivo 2002/49/ES o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa pozvala vse države članice EU, da ocenijo obremenjenost okolja s hrupom in zagotovijo postopno in dolgoročno zmanjševanje števila prebivalcev, ki živijo v okolju, ki je s hrupom obremenjeno nad 55 dBA za kazalec Ldvn in 50 dBA za kazalec Lnoč. Iz tega sledi, da bi se morali truditi, da za čim več prebivalcev zagotovimo pogoje za območje II. SVPH. [opomba NIJZ: Pasivna zaščita pred hrupom ni trajnostna rešitev problema, saj življenjsko okolje bivališča ostaja kljub pasivni zaščiti preobremenjeno.]
»Del politike Skupnosti je doseči visoko raven varovanja zdravja in varstva okolja, in eden od ciljev, za katerega si Skupnost prizadeva, je zaščita pred hrupom. V Zeleni knjigi o prihodnji politiki o hrupu Komisija obravnava hrup v okolju kot enega glavnih okoljskih problemov v Evropi.«
»Cilj direktive je opredeliti skupni pristop z namenom, da se predvsem izognemo, preprečimo ali zmanjšamo škodljive učinke, vključno z motnjami (vznemirjenostjo) zaradi izpostavljenosti okoljskemu hrupu. V ta namen naj se postopoma izvajajo naslednji ukrepi:
(a) določitev izpostavljenosti okoljskemu hrupu s kartiranjem hrupa po metodah ocenjevanja, ki so skupne državam članicam;
(b) zagotovitev, da so informacije o okoljskem hrupu in njegovem vplivu dostopne javnosti;
(c) države članice naj sprejmejo akcijske načrte, ki bodo temeljili na rezultatih kartiranja hrupa, z namenom, da se prepreči in zmanjša okoljski hrup, kjer je to potrebno in zlasti, kadar stopnje izpostavljenosti lahko povzročajo škodljive vplive za zdravje ljudi, in da se ohrani kakovost okoljskega hrupa, kjer je ta dobra.
2. Prav tako je cilj te direktive, da se zagotovi podlaga za uvajanje ukrepov Skupnosti, katerih cilj je zmanjšanje emisij hrupa glavnih virov zlasti cestnih in železniških vozil, cestne in železniške infrastrukture, zračnih plovil, opreme, ki se uporablja na prostem, in industrijske opreme ter premičnih strojev. Komisija v ta namen predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ustrezne zakonodajne predloge najkasneje 18. julija 2006. Predlogi morajo upoštevati rezultate poročila, navedenega v členu 10(1).
»Člen 2 (Področje uporabe)
1. Ta direktiva se uporablja za okoljski hrup, kateremu so ljudje izpostavljeni zlasti v urbanih območjih, javnih parkih ali drugih mirnih območjih v strnjenih naseljih, v mirnih območjih na prostem, blizu šol, bolnišnic in v bližini drugih stavb in območij, ki so občutljiva na hrup.«
Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED7531
Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju je trenutno v ustavni presoji, zaradi številnih pripomb glede predlaganega teksta. Kljub nesprejemljivosti teksta obstoječe uredbe je ta v veljavi dokler Ustavno sodišče ne zaključi presoje. Zato je tekst uredbe treba interpretirati z veliko mero previdnosti.
Uredba je sporna že zaradi samih definicij virov hrupa. Na primer cestni promet kot vir hrupa ne morebiti definiran kot »cesta, na kateri letni pretok presega 1.000.000 vozil«. Cestni promet lahko povzroča veliko vznemirjenost in motnje spanja tudi v primeru manjšega pretoka vozil, pač odvisno od lokacije, kakovosti cestišča, vrste vozil, ki se po določeni cesti premikajo. Stanovalci ob taki cesti nimajo pravne podlage, da se pritožijo zaradi preobremenjenosti s hrupom in uveljavljajo ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja.
Uredba v 4. členu (stopnje varstva pred hrupom in merila za razvrščanje) določa štiri stopnje varstva pred hrupom (SVPH), s katerimi zagotavlja, da se vsaj nekatera območja naravnega in življenjskega območja Slovenije zavarujejo pred čezmernim obremenjevanjem s hrupom. Problem nastane, ker se določena podrobna namenska raba prostora pojavlja v dveh območjih varstva pred hrupom. Na primer območje stanovanj je lahko v območju II. in III. SVPH. S tem nastane problem neenakega obravnavanja prebivalcev, saj veljajo zanje različne mejne vrednosti varstva pred hrupom. Torej, lahko govorimo o neenakosti v zdravju, saj vsi državljani niso zakonsko zaščiteni v enaki meri. Problem bi morali reševati, da se te razlike postopno in dolgoročno zmanjšujejo in približujejo ciljnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske komisije. Zato priporočamo, da se vsaj pri načrtovanju novogradenj upošteva ta priporočila in se v čim večji meri zagotavlja pogoje za bivanje v območju II. SVPH.
Problematika preobremenjenosti s hrupom v obstoječem stanju se sicer začasno lahko rešuje z omilitvenimi ukrepi, tudi s pasivno zaščito pred hrupom na stavbah. Pri novih posegih pa to ni sprejemljivo, še posebno ne, ko se načrtuje gradnja novih stavb z varovanimi prostori. V tem primeru je primarno treba poiskati najboljšo možno lokacijo za gradnjo, ki s hrupom ni obremenjena. Treba je razmišljati tudi o prilagojenem načinu gradnje stavb, tako, da se stanovanjem vedno omogoči tudi prezračevanje prostorov in odpiranje oken na tihi fasadi stavbe.
Uredba ne določa natančno, v katerem območju SVPH naj se gradijo za hrup izjemno občutljive stavbe kot so šole in vrtci. Za te stavbe, še posebej za vrtce, je okolje izjemno pomembno in gotovo bi zaslužilo veliko več pozornosti zaradi zagotavljanja zdravega in podpornega okolja za igro, učenje in razvoj otrok.
Številne gozdne površine so uvrščene v območje IV. SVPH, čeprav so to mirna območja, kjer je hrup prisoten le v času izvajanja del v gozdu. Tako območje bi bilo treba uvrstiti v posebno kategorijo, da se ohranja stik z bivalnim okoljem, ki omogoča tudi sprostitev v naravnem gozdnem okolju. Tudi za vrtce in šole je vedno bolj priporočljiva bližina naravnega okolja za izvajanje pouka v naravi.
Možnosti za izboljšave teksta te uredbe je še veliko več.
Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED2682
Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju je druga uredba, ki določa pravila, kako se okoljski hrup vrednosti. Pomembna pri tej uredbi je omenjena možnost uvajanja dodatnih kazalcev hrupa, ki se v praksi praviloma ne upošteva. Kazalci hrupa, s katerimi ocenjujemo letno obremenjenost okolja za vire hrupa, ki so aktivni le občasno, aktivni manjše obdobje dneva/tedna/meseca/leta ali pa so posebni zaradi značilnosti kot so na primer poki, piskanje, amplitudna modulacija (zavijanje) ali nizke frekvence. Dodatne kazalce hrupa bi bilo torej smiselno uvesti za vire hrupa kot so majhna letališča, gradbišča, gostinski lokali in nekateri industrijski obrati še posebej vetrne elektrarne.