Zrak v Zasavju, Lafarge Cement in okoljsko dovoljenje

V prispevku z zgornjim naslovom je dr. Jože Roth z Agencije RS za okolje (ARSO) v rubriki “Prejeli smo” v Sobotni prilogi Dela 26. marca 2011 razpravljal o zasavskem zraku (prispevek je dobesedno povzel tudi Lafargev PR). Dr. Rotha v vlogi zagovornika stališč in delovanja ARSO do sedaj nismo poznali. Očitno so mu nadrejeni naročili, naj »omehča« teren za prihajajoče novo okoljevarstveno dovoljenje Lafarge Cementu. Okoljevarstveno dovoljenje, ki bo za Zasavje podobno škodljivo kot prejšnje, ki ga je sodišče razveljavilo?! Kakor koli, jasno je razbrati, da se je v zasavsko dogajanje parcialno poglobil, pri tem pa je izpustil določena dejstva, na katera v nadaljevanju v petih točkah opozarjamo mi.

1. Dr. Roth piše, da je bilo Zasavje v preteklih desetletjih hudo obremenjeno. Žal ne pojasni, kdaj so se po njegovem ta desetletja končala in še manj, da so se začela nova obdobja obremenjevanja okolja. In to z veliko nevarnejšimi strupi kot v preteklosti. Problem sežiganja odpadkov so namreč povečani izpusti težkih kovin, kot je to dokazano v Lafargevi cementarni v avstrijskem Retzneiu. Potem pa so tukaj še nevarne organske spojine: benzen, dioksini, furani itd. Izpusti vseh teh nevarnejših snovi se merijo občasno, le dvakrat na leto po predhodni najavi (se zamišljate, da bi vam policisti merili hitrost vožnje po predhodni najavi?). Vsaj izpuste benzena pa bi lahko zelo enostavno merili tudi trajno. A to ni predpisano, ker je pritisk industrijsko-kapitalskega lobija na sprejemanje zakonodaje prevelik. Kako se to dela, nam je nazorno pokazal primer Thaler. In ko smo ministru Žarniču predlagali, da bi z njegove strani obljubljena finančna sredstva, namenjena dodatnim meritvam v Lafarge Cementu, porabili za trajne meritve benzena, nam zaenkrat niti odgovoriti ni hotel.
2. Evropa zahteva modeliranje, o katerem piše dr. Roth, kar je razumljivo. A hkrati Evropa zahteva tudi dostop javnosti do okoljskih podatkov. No, to pa dr. Rotha ne zanima več tako zelo. Kajti tako ARSO kot Lafarge Cement se branita javnosti pokazati podatke o izpustih strupov iz dimnika Lafarge Cementa in podatke o kakovosti zraka na merilni postaji, ki je bila postavljena ravno zaradi ugotavljanja vpliva Lafarge Cementa na okolje. Z modeliranjem se želi zaščititi Lafarge Cement, ki je sam priznal, da pravih podatkov o onesnaženosti okolja javnosti ne pokaže, saj so za cementarno preveč obremenjujoči. Analogija glede modeliranja: če nekdo z avtomobilom prevozi pot od Trbovelj do Ljubljane (60 km) le v 20 minutah, vemo, da je večino poti vozil prehitro. Toda če zanemarimo meritve na števcu, ker so preveč obremenjujoče za šoferja, in se raje posvetimo posrednejšim podatkom, kot so npr. poraba goriva, obraba gum, hitrost vetra itd., potem obstaja možnost, da nam bo s pomočjo matematičnih modelov uspelo dokazati, da je bila vožnja zakonita. Ta možnost je zlata vredna.
3. Ko dr. Roth v superlativih govori o vpletenih slovenskih ustanovah, je potrebno spomniti na namerno premajhno določeno vplivno območje Lafarge Cementa. Torej na tistih tragikomičnih 500 metrov okrog cementarniškega dimnika (velika sramota znanosti). Za določitev vplivnega območja na zahtevnem zasavskem terenu bi morali biti uporabljeni Lagrangevi modeli. Elektroinštitut Milan Vidmar (EIMV) je za določitev vplivnega območja raje uporabil model SCREEN 3, ki je primeren za enostaven teren. Tako je EIMV s posebej izbranim modelom »znanstveno« podcenil vplivno območje Lafarge Cementa na skromnih 500 metrov okrog dimnika. Lafarge Cement mu je seveda to storitev dobro plačal. Bolj skrb zbujajoče pa je seveda to, da ARSO na izbrani model nima pripomb.
4. Ne glede na to, kako zelo si Lafarge Cement in ARSO želita, da bi bil Lafarge Cement s sežiganjem odpadkov vred opredeljen kot »obstoječa naprava«, temu ni tako. »Obstoječa naprava« je Lafarge Cement le glede na goriva, ki se navajajo v uporabnem dovoljenju iz leta 1987. Lafarge Cement, ki bi poleg izdelave cementa še sežigal odpadke, pa je po veljavni zakonodaji »nova naprava«. V tem nam je pritrdil evopski komisariat za okolje in na koncu je bilo za upravno sodišče prav to tisti kamen spotike, ki je pripeljal do odvzema okoljevarstvenega dovoljenja Lafarge Cementu. Upajmo, da si ARSO v ponovni presoji te »napake« ne bo več dovolil.
5. Dr. Roth piše, da so morala zasavska podjetja prilagoditi proizvodnjo uporabi t. i. najboljših razpoložljivih tehnik (BAT), kot to nalaga evropska zakonodaja. Mogoče nekatera res, zagotovo pa ne Lafarge Cement. Poglejmo primer: dovoljeni izpusti skupnega organskega ogljika (TOC) so po splošni uredbi za cementarne 50 mg/m³, za cementarne, ki sosežigajo odpadke, pa samo 10 mg/m³. Z izgovorom, da TOC v izpustih cementarne ne izvira iz goriva ampak iz surovine, je ARSO Lafarge Cementu dvignil mejno vrednost kar na 200 mg/m³. In to kljub temu, da smernice BAT (Best Available Tehnology) v primeru »umazane« surovine predlagajo zamenjavo le-te. Uslužbenci ARSO torej o zamenjavi surovine niso razmišljali, to bi bilo predrago za francoski Lafarge. Namesto tega so Lafarge Cementu raje predpisali 20-krat višjo mejno vrednost in s tem ogrozili življenja prebivalcev Zasavja. Minister dr. Žarnič je bil o tem pisno obveščen pred več kot dvema mesecema, a se do sedaj še ni hotel izjasniti.

Kot kaže, bo boj za znosnejše življenje v Zasavju še težak. Glavni problem vidimo v tem, da je ARSO premočno vpet v brezobzirno kolesje kapitalskih interesov. Primer Lafarge Cement je le en, ki to dokazuje. Zasavčanke in Zasavčani smo seveda odločeni, da se v boju za osnovne življenjske pravice ne ustavimo. Zato bomo zmagali. Državne ustanove pa danes opozarjamo, da nam, če nam v boju za čistejši zrak že nočejo pomagati, vsaj nehajo metati polena pod noge pa tudi različne bolj ali manj nevarne odpadke v cementarniško peč.

Boštjan Pihler, Eko krog

Prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi, 2. aprila 2011, prav tako v rubriki “Prejeli smo”.