Zasavčani odpornejši na strupene emisije kot drugi?

S skoraj enakim vprašanjem se je ukvarjal zdravnik v Centru za zastrupitve UKC Ljubljana dr. Miran Brvar v svojem kratkem prispevku Dioksini in Slovenci v časopisu Delo z dne 8. januarja 2011 in ugotavljal, da lahko zadnje dni »v vseh naših javnih medijih presenečeni spremljamo poročila o iskanju strupenih in rakotvornih dioksinov v nemških prehrambenih izdelkih, ki so naprodaj v Sloveniji. Nenadna zaskrbljenost naših uradnikov nad dioksini je prav neverjetna, če vemo, da že več let dovoljujejo proizvodnjo in spuščanje dioksinov v zrak v samem središču Slovenije pri sežiganju evropskih odpadkov. Nenadna zaskrbljenost uradnikov nad dioksini je še toliko bolj presenetljiva, ker so pri izdaji dovoljenja sežigalnici odpadkov že pred leti ugotovili, da smo Slovenci odpornejši na strupe iz sežigalnic in cementarn od ostalih Evropejcev.«
[1]

Slika dimnika

V tem prispevku se je dr. Brvar obregnil ob dovoljenje za sosežig odpadkov v trboveljskem Lafarge cementu, pri čemer pa je treba poudariti, da v svoji kritiki ni bil osamljen. Vse več je namreč zdravstvenih delavcev, ki opozarjajo na zelo zaskrbljujočo zdravstveno sliko v Zasavju in rezultate različnih študij, ki vzrok številnih bolezni pripisujejo prav onesnaženosti tamkajšnjega okolja. Če tem zaskrbljujočim zdravstvenim podatkom postavimo ob bok še ocene o skorajda ničnostnih samočistilnih sposobnostih narave v Zasavju, se zdi odločitev o umestitvi sežiganja nevarnih odpadkov v tako okolje vse prej kot premišljena.

Kljub številnim nasprotovanjem je Agencija RS za okolje (ARSO) pri Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) upravljavcu Lafarge cement d. d. (zdaj d. o. o), Trbovlje izdala okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega (t. i. dovoljenje IPPC[2]), za obratovanje naprave za proizvodnjo cementa in mu dovolila kot dodatno gorivo uporabo odpadkov (t. i. sosežig odpadkov) v obsegu 100 ton/dan za obdobje desetih let.[3] V postopku in odločbi pa je žal mogoče najti številne pravne napake.

Tabela 1: Kronološki prikaz postopka pridobivanja dovoljenja IPPC
 
30.10.2006
12.7.2007
12.7.2007
 
Vložitev treh vlog:
– osnovna vloga za pridobivanje cementa
– vloga za sežiganje odpadkov
– vloga za odstranjevanje odpadkov
Vloge so bile dopolnjene skupno sedemnajstkrat!
19.5.2008 ARSO izda dovoljenje le za proizvodnjo cementa in zavrne sosežig. Sledita dve pritožbi (stranskega udeleženca in upravljalca).
6.8.2008 MOP odpravi dovoljenje in ga vrne na ARSO v ponovno odločanje.
8.4.2009 ARSO izda dovoljenje za proizvodnjo cementa in za sosežig odpadkov. Sledi pritožba stranskega udeleženca.
9.7.2009 MOP odpravi dovoljenje in ga vrne na ARSO v ponoven postopek.
23.7.2009 ARSO ponovno izda dovoljenje za proizvodnjo cementa in za sosežig. Sledi pritožba stranskega udeleženca.
9.10.2009 Obvestilo MOP, da verjetno gre vendarle za »novo napravo«.
27.11.2009 MOP zopet spremeni stališče glede statusa naprave in zavrne pritožbo.
30.12.2009 Vložena je tožba na Upravno sodišče.

1. Obstoječa naprava – nova naprava

Eno od prvih bistvenih vprašanj v postopku je bila odločitev o vrsti naprave, za katero se pridobiva dovoljenje. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1)[4] v primeru naprav IPPC razlikuje med obstoječimi in novimi napravami, pri čemer v drugem primeru veljajo za upravljavca strožje zahteve, in sicer tako glede dopustnih vrednosti emisij kot tudi za obratovalne pogoje. ARSO je med postopkom opredelil napravo kot staro in to kljub temu, da je vlagatelj poleg proizvodnje cementa zaprosil tudi za dovoljenje za sosežig odpadkov.

ZVO-1 sicer jasno določa obveznost pridobitve dovoljenja IPPC tudi pred vsako večjo spremembo v delovanju naprave.[5] Drugi odstavek 68. člena ZVO-1 namreč določa, da se za večjo spremembo v obratovanju naprave šteje vsaka sprememba ali njena razširitev, ki spremeni glavne tehnične značilnosti naprave ali njeno zmogljivost in ima za posledico spremembe količine ali vrste emisije v okolje ali druge negativne vplive na ljudi ali okolje. Upravni organ pa je svojo odločitev dodatno argumentiral z dejstvom, da je cementarna že leta 2003 pridobila začasno odločbo za sežig 30.660 ton odpadkov. Ta odločba je bila veljavna od 22. septembra 2003 do 22. septembra 2004. Po tedanjih zagotovilih vodstva in okoljskega inšpektorata pa tega poskusnega sosežiga v cementarni nikoli niso opravili.

Zaradi nejasnosti glede statusa naprave se je stranski udeleženec za pojasnilo obrnil na Evropsko komisijo, ki je opozorila na uporabo določb Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov.[6] Ta šteje za obstoječe naprave za sosežig tiste naprave, ki so začele sosežigati odpadke najpozneje do 28. decembra 2004.

Glede na ta rok bi torej upravni organ v predmetni zadevi moral upoštevati, da gre za povsem novo napravo. Med postopkom je MOP sicer presenetljivo večkrat spremenil stališče glede statusa naprave, žal pa je bila v končni odločitvi naprava obravnavana kot stara.

2. Napačno določeno vplivno območje

Definirano 500-metrsko vplivno območje Lafarge Cementa

Upravljalec Lafarge cement je upravnemu organu predložil elaborat o vplivnem območju cementarne, ki je vpliv naprave omejil na radij 500 metrov okrog cementarne. Upravni organ je elaborat sprejel, kljub temu, da različne študije[7] ocenjujejo, da vpliv cementarne sega veliko dlje.

S sprejetjem tega elaborata je upravni organ kršil določbe uredbe IPPC, saj je bila ocena vplivnega območja upravljavca, kot je navedeno v samem elaboratu, izdelana zgolj za navadna goriva. Ocena vplivnega območja pa ni v skladu z materialnimi predpisi tudi zaradi uporabe napačnega modela za izračun vplivnega območja.[8] Zaradi kvalifikacije objekta v obstoječi objekt ter nadalje določitve vplivnega območja je bila udeležba javnosti omejena na lastnike nepremičnin na vplivnem območju, ki ga je določil ta elaborat. Z izjemo dveh primerov dodelitve položaja stranskega udeleženca je organ neupravičeno izločil javnost iz postopka in s tem kršil določila Aarhuške konvencije.[9]

3. Neupoštevanje meteoroloških in geografskih posebnosti

Onesnaženo Trbovlje, 3. januar 2007

Pri pridobivanju okoljevarstvenega dovoljenja tudi niso bile upoštevane meteorološke in geografske posebnosti zasavskih dolin, s čimer je bila kršena IPPC direktiva 96/61/ES. Ta že v uvodu določa, da je pri izdaji dovoljenja treba upoštevati geografske značilnosti, na naveden problem pa sicer opozarja tudi direktiva 2000/76/ES. Ob tem je potrebno poudariti, da so prav za zasavske doline značilne meteorološke specifike v smislu pogostih temperaturnih inverzij, zaradi česar lahko že majhne količine izpuščenih snovi povzročijo kopičenje le-teh v zaprtih dolinah. 100-metrski dimnik tako ne prebije inverzijske plasti, celo dimnik trboveljske termoelektrarne, ki je s 365 metri najvišji dimnik v Evropi, je za 20 metrov prenizek.

4. Neupoštevanje zdravstvenih indikatorjev

Še bolj nenavadna odločitev upravnega organa je bila zavrnitev izvedenca medicinske stroke in ignoriranje izsledkov zdravstvenih študij o stanju v Zasavju. Prav v zadnji študiji, študiji Zdravje za Zasavje,[10] je bilo dokazano, da imajo prebivalci, ki živijo v bližini upravljavca (in Termoelektrarne Trbovlje), povečano tveganje za katerokoli vrsto raka, med katerimi pa je največje tveganje za pljučnega raka.

Tveganje, ki ga ima prebivalec Zasavja, da bo zbolel za katerokoli obliko raka, je za šest odstotkov večje od tveganja drugod v Sloveniji. V isti študiji je tudi dokazano, da so kronične bolezni dihal pri otrocih na močneje onesnaženih območjih 2,5-krat pogostejše kot pri otrocih na malo onesnaženih območjih. Iz tega elaborata izhaja tudi, da obstajajo velike razlike v stanju degradiranosti okolja, ki lahko negativno vpliva na zdravje tamkaj živeče populacije. Zasavje pa med drugim sodi tudi med območja, ki imajo nižje pričakovano življenjsko dobo, kot je to v slovenskem povprečju.[11]

5. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje

Ne nazadnje so presenetljive tudi nekatere ugotovitve organa glede dejanskih vprašanj. ARSO tako v dovoljenju zmotno navaja, da gre v vplivnem območju za območje brez stanovanj (v resnici v neposredni bližini naprave leži več stanovanjskih enot z 38 prebivalci) in da območje naprave ne sega na zavarovana območja (dejansko sega na območje varovalnih gozdov).

Največji spodrsljaj pa si je organ privoščil pri oceni, da območje naprave ne leži na območju Nature 2000. Vplivno območje naprave namreč (tudi po elaboratu, ki ga je kot merodajnega upošteval upravni organ) sega na z Naturo 2000 varovana ostenja Posavskega hribovja in na območje Kuma. Zaradi neupoštevanja tega dejstva pristojni zavodi za varstvo narave in nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju, niso bili obveščeni glede možnosti vključitve v postopek.

6. Emisije

Upravni organ v odločbi ni predpisal masnih pretokov kljub temu, da gre za obvezno sestavino dovoljenja. Taka ureditev predpostavlja, da je količina strupov, ki izhaja iz večjega dimnika, manj nevarna od enake količine strupov, ki jo proizvede manjši dimnik.[12] V primeru Lafarge cementa so sicer problematične zlasti te emisije:

  • vsota rakotvornih spojin: organ ni omejil vsote rakotvornih spojin iz I., II. in III. nevarnostne skupine.[13] V odpadnih plinih iz Lafarge cementa so prisotne spojine iz vseh treh skupin: benzoapiren, Cd, Co, Cr, Ni in benzen. Lafarge Cement je z 2,6 tone zasedel tudi neslavno prvo mesto med onesnaževalci za leto 2009 in to kljub temu, da pol leta ni obratoval (opomba, 3. marec 2011: gre za podatek iz 2. objave, glej tudi poznejšo spremembo ocene emisij). Na potrebo po posebni previdnosti pri obravnavi izpustov benzena kaže tudi incidenca levkemij, ki je najvišja prav v Zasavju;
  • skupni organski ogljik (TOC): mejna vrednost za sosežig znaša 10 mg/m³, v dovoljenju IPPC je ARSO določil mejno vrednost 200 mg/m³, kar je 20-krat več od zakonsko določene meje. Pri tem se sklicuje na argument, da lahko mejno vrednost zviša, če TOC ne nastaja pri sosežigu, temveč izhaja iz surovine;[14]
  • ogljikov monoksid (CO): koncentracije v Lafarge cementu so v povprečju večje od 1.000 mg/³. Mejna vrednost za sežigalnice znaša 50 mg/m³, za cementarno, ki sosežiga odpadke, pa mejne vrednosti ni;[15]
  • dioksini[16]: z vnosom plastike, gum in odpadnih olj se lahko v rotacijski peči močno poveča vsebnost klora, kar v procesu ohlajanja dimnih plinov neposredno vodi v tvorbo dodatnih količin dioksinov in furanov. Postavljene koncentracijske mejne vrednosti so pri neomejenih masnih pretokih z vidika varovanja okolja in zdravja neuporabne.

Poleg teh emisij pa se je treba zamisliti tudi nad dozdajšnjim stanjem obremenitev okolja s težkimi kovinami ter nadalje predvidevati obremenitve z neznanimi kemičnimi spojinami, ki nastajajo pri sežiganju. Ob vsem skupaj ne gre pozabiti dejstva, da lahko zaradi fotokemičnih procesov v ozračju neprevetrenih dolin Zasavja nastajajo kemične substance, ki jim za zdaj ne vemo imena in ne poznamo posledic, ki jih bodo puščale na živih organizmih.

Zasavčani upamo, da je bila lekcija z azbestnimi bolniki za državo dovolj streznitvena in bo načelo previdnosti iz okoljskega prava tokrat vzela resneje.

7. Opombe v članku

[1]
Brvar, M.: Dioksini in Slovenci, Delo, Pisma bralcev, 8. januar 2011.
[2]
Izraz IPPC izhaja iz Direktive 96/61/EC, s katero je Evropska komisija določila osnovne standarde in pravila na področju celovitega preprečevanja in nadzorovanja industrijskega onesnaževanja (t. i. Direktiva IPPC). Slovenija je to direktivo prenesla v svoj pravni red z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 41/04 in nasl.) in z Uredbo o vrsti dejavnosti in napravah, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (t. i. Uredba IPPC, Ur. list RS, št. 97/04). Izraz »dovoljenje IPPC« se tako nanaša na okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega iz 68. člena ZVO-1.
[3]
Odpadki (letno): plastika 15.000 ton, odpadna olja 11.700 ton, gume 6.000 ton. Okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega, št. 35407-104/2006-195 z dne 23. julija 2007, ki ga je ARSO izdal Lafarge cementu d. d. (družba se je pozneje preoblikovala v d. o. o.).
[4]
Uradni list RS, št. 41/04 in nasl.
[5]
Spremembe pri upravljalcu Lafarge cement so bile te: 1. proizvodna zmogljivost rotacijske peči se je povečala s 1250 na 1400 ton/dan, 2. med goriva so se v IPPC vlogi kot dodatno gorivo dodali odpadki, 3. v vlogi je poleg osnovne rotacijske peči v sklop celotne naprave IPPC uvrščenih še 27 tehnološko povezanih naprav oziroma dejavnosti (prej samo 21).
[6]
UL L 332, 28. december 2000, str. 91–111.
[7]
Delež velikih nepremičnih virov emisij pri obremenjevanju zraka v Zasavju in njihov vpliv na kakovost zraka v Zasavju s svojimi modeli širjenja onesnaženja, IE Energis, projekt Zdravje za Zasavje, ZZV Ljubljana; Poročilo pilotnega projekta: Opredelitev virov delcev PM10 v Sloveniji, ARSO, Ljubljana 2007.
[8]
Izdelovalec elaborata je za modelski izračun izbral t. i. disperzijski model SCREEN 3 (namesto Lagrangevega modela), ki pa ne ustreza zahtevam navedene uredbe.
[9]
Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, Ur. l. RS-MP, št. 17/04.
[10]
Študija Zdravje za Zasavje, november 2008, projekt ZZV Ljubljana in Ministrstva za zdravje. Podprle so ga vse tri zasavske občine.
[11]
Glej študijo Onesnaženost okolja in naravni viri kot dejavniki razvoja v zasavski regiji – modelni pristop, ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave, november 2001; Kugonič, N.: Posnetek stanja onesnaženosti tal in rastlinskega materiala na območju Občine Zagorje ob Savi, ERICo Velenje, marec 1998; Proučevanje vpliva na okolje na pojav določenih bolezni in povečano stopnjo umrljivosti prebivalcev na območju občine Zagorje ob Savi, Zavod za zdravstveno varstvo Celje, september 2006.
[12]
Naprava obratuje z velikim pretokom plinov (200.000–260.000 m³/h), zato so količine izpuščenih snovi v okolje zelo velike, kljub denimo nizkim koncentracijam v 1 m³ odpadnega plina.
[13]
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo cementa (tudi Cementna uredba, Ur. l. RS, št. 34/07) napotuje na uporabo določb Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Ur. l. RS, št. 31/07 in nasl.): mejne vrednosti za vsoto rakotvornih spojin iz I., II. in III. nevarnostne skupine znašajo 2,5 g/h in 1 mg/m3. Meritve v Lafarge cementu so denimo junija 2007 pokazale 360 g/h in oktobra 2007 690 g/h!
[14]
Taka odločitev ni v skladu z dokumentom BREF (referenčni dokument o najboljših možnih tehnologijah za cementno industrijo). Pri oceni emisij tudi manjka analiza goriv – teh Lafarge cement pokuri 7,5 t/h, pri čemer so emisijske meritve povsem jasno pokazale na vzročno zvezo med uporabo različnih goriv in emisijami organskih spojin (emisije TOC in benzena so se močno povečale s souporabo petrolkoksa kot goriva).
[15]
Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnice odpadkov in pri sosežigu odpadkov. Taka ureditev ni v skladu z Direktivo 2000/76/EC.
[16]
Dioksini so skupina kemijsko in strukturno podobnih halogeniranih aromatskih ogljikovodikov. Skupina pokriva 75 polikloriranih dibenzo-p-dioksinov (PCDD) in 135 polikloriranih dibenzofuranov (PCDF). Dioksini so kancerogeni, v prehranski verigi se biomagnificirajo, izločijo jih lahko le matere prek placente in z dojenjem.

Anja Brglez, univ. dipl. pravnica, Ekokrog – društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, Ministrstvo za obrambo

Članek je bil objavljen v reviji Pravna praksa, št. 5/2011, 10. februarja 2011.

8 Responses
  1. CROSS

    Argumentov proti sežiganju odpadkov v Lafargu je več kot dovolj,da bi država spremenila svojo držo o francoskih “prijateljih”,ki zastrupljajo in ubijajo Zasavce…z njihovo pomočjo…

    Zavajanj,laži,spreminjanja podatkov,
    sprenevedanj,delanja norcev iz Zasavcev je saj meni dovolj…Lafarge pa kuri še naprej…

    Gremo na cesto………….V BOJ ZA ŽIVLJENJE!…….

  2. Ponavljam, železo se kuje dokler je vroče!!!
    Tudi meni je že prekipelo!!!
    Zanimivo pa je, da sedaj, ko se zopet kuri in se iz lafarge kadi, da je obup, sežigalničarji in njihovi simpatizerji predvsem, tisti, ki se učijo biti novinarji na strani lafarge ne klicarijo več 112 in se pritožujejo nad slabim zrakom. Klicarili so samo takrat, ko sežigalnica ni obratovala. Sram naj jih bo!!! Seveda, to so ljudje brez vesti in dobro plačani. Honorarji so pač visoki, da uporabim tvoje besede J.G.

  3. CROSS

    Nobeni, še tako veliki honorarji mu ne bodo pomagali,ko bo za svoja dela v svojem bednem življenju odgovarjal Stvarniku nebes in zemlje…

  4. CROSS

    Tudi Upravno sodišče je zabilo količek v srce Lafaga…neverjetno…krvosesu bijejo zadnje ure…

    Fiona mona lafarževska,kako se počutiš?Spet ne boš mogel spat in boš blodil po hofu…lahko pa pokličeš Damjana Murka…bosta skupaj zapela

    …….” Nisem srečen ,da sem moški…”……………

  5. dokler je marcel dobival denar od cementarne lafarge je bil tiho.zdaj ,ko ga ne dobiva več je pa velik pobudnik ,da zaprejo cementarno v trbovlah.

  6. CROSS

    boštjanu:

    bla,bla.bla,…nič nočemo zapreti,samo nehali bodo sežigati nevarne odpadke…

    Denar pa bi od Lafarga morale dobiti vse družine umrlih…in vsi Zasavci,ki vsakodnevno vdihujejo lafarževsko smrtonosno svinjerijo…mogoče pa bi odškodnino morala plačati kar država SLO,ker ta
    perverzen posel dovoli in v njem sodeluje…

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */