Zapisnik majske obravnave

Konec maja je na Agenciji RS za okolje potekala ustna obravnava v postopku izdaje novega okoljevarstvenega dovoljenja Lafargeu. Na voljo je zapisnik (PDF, 600 KB).

Del ekipe Eko kroga: Metka Medvešek, Teodora Glušič Terbovc, Nasta Doberlet in Uroš Macerl, foto: Bor Slana/siol.net

Ustno obravnavo je v petek, 20. maja 2011 vodila Mojca Logar, ki vodi tudi postopek izdaje novega okoljevarstvenega dovoljenja (OVD); prejšnje, nelegalno izdano, je Upravno sodišče odpravilo s sodbo, ter naročilo, da naj ARSO primerja dovoljene oz. zakonite parametre obratovanja naprave na dan uveljavitve IPPC uredbe (18. september 2004) s tistimi, ki jih Lafarge navaja v zahtevi za izdajo dovoljenja.

Pri postopku je bistveno vprašanje, ali je nesojena naprava za sežiganje odpadkov nova ali stara. Eko krog ves čas dokazuje, da je naprava nova, kar pomeni, da bi morali vsi postopki teči z bistveno večjo vključitvijo javnosti in upoštevanjem načela previdnosti, Lafargeu pa bi po drugi strani seveda kar prijalo, da bi ARSO napravo proglasil za staro in lepo potiho izvedel poenostavljeni postopek. Javnost bi bila v tem primeru iz postopka izključena, pritožbe ne bi zadrževale izvršbe odločb, kot že leta 2009.

Tokratne obravnave so se smeli udeležiti:

• z Lafargeve strani: pravnik Milivoj Radak, odvetnica Breda Razdevšek in piarovec Andrej Sopotnik;
• s strani Občine Trbovlje: ekologinja Andreja Bienelli Kalpič in pravnica Nina Ličar;
• na strani kmeta Macerla (Eko kroga): Uroš Macerl, odvetnica Teodora Glušič Terbovc, ter strokovni sodelavci Nasta Doberlet Bučalič, Metka Medvešek in Boštjan Pihler;
• s strani ARSO: predsedujoča Mojca Logar, Nataša Petrovčič, Jože Roth in zapisnikarica Marija Kastelic.

Zaenkrat ARSO predpostavlja, da sta poleg Lafargea samo še dva stranska udeleženca, ki imata ozemlje v (sramotno določenem!) 500-metrskem pasu okoli dimnika: zagorski kmet Uroš Macerl (trenutno predsednik Eko kroga) in Občina Trbovlje. Ostali pač ne.

Lafargeva pravna služba v podobi Milivoja Radaka, podkrepljena, kot je že znano, z odvetnico Bredo Razdevšek, je s sabo prinesla na prvi pogled impozanten kup papirja (slika desno, foto Bor Slana/siol.net). Skušala je minimizirati pomen maksimalno dovoljene proizvodne zmogljivosti naprave, češ da je v praksi nižja. Čas in denar, ki bi ga sicer porabili za poskus zbiranja dokazov o statusu naprave (nova/stara), so naložili v naročilo pravnega mnenja pri Inštitutu za javno upravo na Pravni fakulteti (IJU PF) o tem, kako je treba “pravilno” razumeti sodbo in v kakšni meri jo je sploh treba upoštevati.

Macerlova odvetnica Teodora Glušič Terbovc je te poskuse označila za nevzdržne, nepodustne in neupoštevne. ARSO je opozorila, da mnenje IJU PF po določbah ZUP ni nikakršen dokaz, zato bi ga moral izločiti iz spisa. Če drugega ne, zato da naredi prostor za dokazila o silnih gradbenih in uporabnih dovoljenjih, ki bi jih Lafarge moral dostaviti, ako bi mu res kaj bilo do poenostavljenega postopka.

Glede na to, da gre pri načrtovanem sežiganju odpadkov ob proizvodnji cementa za 21 tehnološko povezanih postopkov in dejavnosti, je naša stran predlagala da se o strokovnih vprašanjih pridobi skupno mnenje izvedencev s področja različnih tehničnih strok, gradbene, strojne, elektro in drugih. Izvedenci naj pregledajo pravnomočno dokumentacijo na dan 18. 9. 2004, in po ogledu današnje naprave povedo, pod kakšnimi pogoji obratuje danes. Lafargeu se je to seveda zdelo nepotrebno zavlačevanje, kaj pa drugega.

Kot sprenevedanje in zavajanje so bile izpostavljene tudi navedbe Lafargea, da je skoraj brezpredmetno, če je zmogljivost naprave “lahko” 1400 ton. Pri tem smo opozorili na obvestilo MOP z dne 9. 10. 2009, iz katerega izhaja, da gre za povečanje proizvodnje zmogljivosti naprave s 1250 na 1400 ton na dan – že zaradi tega se naprava ne more obravnavati kot obstoječa, saj čl. 68/2 ZVO-1 določa, da za večjo spremembo šteje tudi sprememba, ki spremeni zmogljivost naprave in ima za posledico spremembe količine ali vrste emisije v okolje.

Nadalje je Lafarge, po besedah Glušič Terbovčeve, zavajal glede izpolnjevanja pogojev, ko se je skliceval, da je bila že leta 2003 naprava tretirana kot obstoječa. Bistven je namreč datum 18. 9. 2004 kot trenutek razmejevanja pogojev za obravnavanje naprave kot obstoječe ali nove (itak, da nove).

Uroš Macerl je menil, da so napotila sodišča jasna, in da bi se morali osredotočiti na (za postopek) bistveno vprašanje:

Ali je Lafarge na dan uveljavitve IPPC uredbe, 18. septembra 2004, imel vsa potrebna postojenja za dejavnost sežiganja odpadkov in ali je na ta dan za postojenja imel vsa dovoljenja, vključno z uporabnimi in gradbenimi dovoljenji?

S tem namenom je tudi zahteval tehnološko shemo, ki pa mu je ARSO ni posredoval, češ, da jo že ima in se nahaja v spisu, čeprav je jasno navedel, kaj želi:

“Od ARSO je bilo pričakovati, da bo že v vabilo na ustno obravnavo naredil specifikacijo objektov točno poimenovanje teh objektov in pa načrte teh objektov saj bomo le iz teh dokumentov lahko ugotovili, kateri od teh objektov rabi samo lokacijsko informacijo in bi se lahko smatral kot enostavni objekt in kateri rabi gradbeno in uporabno dovoljenje. Pričakovati bi bilo, da se ob točni specifikaciji objektov od LC zahteva tudi za vsak objekt posebej, kateri dokument ta objekt potrebuje.”

Glede proizvodne zmogljivosti naprave je Macerl še dejal, da je iz trajnega emisijskega monitoringa razvidno, da naprava obratuje s preveliko zmogljivostjo kot je dovoljeno, po naših podatkih celo 1900 in 2000 ton na dan. Podatki so v spisu na meritvah v trajnem emisijskem monitoringu.

Glede doziranja gum je bilo prejšnje (razveljavljeno) dovoljenje izdano za doziranje mletih gum, dejansko pa so v peč dozirali cele gume, kar so, kot je opozoril Boštjan Pihler, celo prijavili kot inovacijo, kar je v navzkrižju s čistopisom vloge z OVD za sežiganje odpadkov z dne 13.11.2008, ker je v točki C navedeno, da stranka ima skladišče za rezane stare avtomobilske gume izvedeno v jekleni izvedbi kot zalogovnik s pripadajočimi napravami za avtomatično dodajanje na gumi transporter, ki v času obratovanja peči prenaša oz. dodaja rezane stare avtomobilske gume dostopa na starem delu sekundarne peči.

Pihler je še opozoril, da se Lafarge sklicuje na uporabno dovoljenje z dne 3. 12. 1987, v katerem je navedena kapaciteta proizvodnje cementnega klinkerja 1000 ton na dan:

“Upravni organ prosim, da razišče, s kakšno kapaciteto je stranka obratovala septembra 18.9.2004 in s kakšno kapaciteto je obratovala na dan podaje vloge in s kakšno kapaciteto obratuje danes. Po podatkih trajnega emisijskega monitoringa znaša ta kapaciteta do 2000 ton klinkerja na dan.”

Na neki točki je Lafargeev pravnik Radak menil, da mora kmet Macerl uveljavljati le svojo pravico in pravno korist, ne pa skrbeti za nekakšno splošno korist, čemur naj bi pritrdilo tudi Upravno sodišče, kar je naša odvetnica pospremila s komentarjem, da je za Lafarge očitno zelo boleče, da lahko še kdo sodeluje v postopku, in da si Lafarge zmotno in zavajujoče tolmači 143. člen ZUP, saj “se pravna korist presoja le v fazi odločanja o njegovi udeležbi v postopku, ko je ta pravnomočno priznana, pa ima enake pravice kot stranka tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj v postopku.“. Samo toliko, da se ve. Več sreče prihodnjič.

Na pripombo Macerla, da v spisu ni točnega poimenovanja vseh 21 objektov, med seboj povezanih za sežig odpadkov, še manj pa podatek kakšna dovoljenja (lokacijsko informacijo, gradbeno, uporabno dovoljenje) kateri od teh objektov rabi, je predsedujoča Logarjeva oblikovala sklep:

Stranskim udeležencem se pošlje tehnološka shema naprave in gradbena in uporabna dovoljenja, s katerimi razpolaga upravni organ, in za katera bo pridobil potrdila o pravnomočnosti.

Stranska udeleženca imata čas za odgovor v roku 15 dni od prejema, enak rok velja tudi za dokumente, ki jih je stranka predložila na ustni obravnavi, in sta jih stranska udeleženca na ustni obravnavi tudi prejela.

Lafarge se s tem ni strinjal, na kar je naša odvetnica podvomila, ali je sploh predložil zahtevane dokumente in ali jih sploh ima, saj ga ARSO verjetno ni pozival k oddaji nečesa, kar je že v spisu.

Zdajci se s stališčem oglasi občina Trbovlje! Občina je po novem, odkar za župana nima več Baroviča, začudena, da se dejstva o zakonitem delovanju posameznih tehnoloških enot niso ustrezno preverila že v času izdaje OVD, ki je bilo odpravljeno. Pravijo še:

“V kolikor se bo ugotovilo, da je obravnavano napravo potrebno šteti za novo bo treba v novem postopku upoštevati 70 in 71. čl. ZVO1 kar pomeni določiti tudi vplivno območje naprave in omogočiti širše sodelovanje javnosti.

Potrebno je preveriti, ali so bili izdani ustrezni upravni akti za vse nepremične tehnološke enote predmetne naprave, ki so navedene v predmetnem odpravljenem OVD z dne 23.7.2009. Organ je namreč že pojasnil, da so bila zahtevana gradbena dovoljenja le za enote, s katerimi do sedaj še ni razpolagal.

Občina Trbovlje zastopa stališče, da dodatne obremenitve v že tako degradirano okolje niso dopustne. /…/

Pričakujemo tudi upoštevanje dejstva, da je pred sprejemom uredba o območjih največjih obremenjenosti okolja in programov ukrepov za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka na območju Zasavja, s katero bo Zasavje predvideno kot degradirano okolje.”

Teh besed smo se seveda razveselili in skoraj smo že mislili, da govorimo povsem isto, pa se je Občina umaknila korak nazaj, češ, da sicer ravno ne trdi, da je kaj narobe, samo da naj, za božjo voljo, ARSO vendar to preveri, in da naj jim ne polagamo besed v usta, in takšne stvari.

Razdeljenih nam je bilo nekaj uporabnih dovoljenj z datumi 2007-2009, vsemi po vrsti kasnejšimi od 18. 9. 2004, kot bi morala biti, in s tem je bilo štiriurnega zasedanja konec. Prisotni novinarji so dogajanje povzeli v člankih ARSO v precepu med Lafargeom in okoljevarstveniki (Siol.net), Lafarge Cement si je prislužil ukor ter Arso dovolil sežig, ni pa preveril dovoljenj (Delo).

Več je v zapisniku obravnave št. 35407-104/2006-226 z dne 20. 5. 2011 (PDF, 600 KB).