Po petnajstletni bitki s sosežigom odpadkov v trboveljski cementarni, smo se v Eko krogu izziva lotili na drugem koncu: vzpostavljanju rešitev, ki sežigalnicam in sosežigalnicam odvzamejo gorivo iz odpadkov. Medtem, ko se prebivalci okolice Anhovega izčrpavajo z načini, kako preprečiti povečanje sosežiga v cementarni za 100 % in znižati emisije nevarnih snovi, politika za vse njihove pobude večinoma ostaja gluha. Bojimo se, da postaja vse bolj gluha tudi za pobude za preverjeno uspešne rešitve, ki bi v sežig poslale manj odpadkov.
Plastika dobro gori
Sežigalnice in sosežigalnice imajo najraje plastične odpadke. Narejeni so iz nafte in zato odlično gorijo. Plastičarski in sežigalniški velikani sklepajo navidezna zavezništva za manj odpadne plastike, medtem ko stotine milijard eurov namenjajo investicijam v nove proizvodne zmogljivosti.
V Sloveniji se sortira samo 20 % komunalne odpadne embalaže, sežig tekmuje z recikliranjem. Bolj ciljnega sortiranja nihče ne želi plačati. Embalažne družbe so profitne in zasledujejo dobiček za lastnike, med katerimi so tudi kitajski recikler kovin in slovenski uvoznik banan. Trg odpadne embalaže v Sloveniji je vreden dobrih 20 milijonov evrov. Obstoječi sistem je močno netransparenten. Ne vemo točno koliko plastenk in pločevink je sploh danih na trg. Ocene o tem, koliko plastenk se zbere in reciklira, se zelo razlikujejo. Evropski reciklerji v analizi menijo, da 41 %, Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij ocenjuje da 63 %, Zbornica komunalnega gospodarstva pravi, da jih skoraj 79 %. Na Slovaškem so po letu in pol delovanja sistema zbrali 88 % plastenk in pločevink.
Čisto zbiranje je pogoj za čisto recikliranje
Evropska unija je medtem zvišala cilje recikliranja in predpisala drugačno ravnanje s plastično embalažo. Zanjo bi morali proizvajalci letos prevzeti celotne stroške, vključno z ločenim zbiranjem. V Sloveniji se to ni zgodilo, ker nimamo pravne podlage, čeprav bi jo morali imeti že leta 2020. Zadnji poskus se je zgodil z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-2), embalažne družbe so se pritožile na Ustavno sodišče, to je za mnenje vprašalo Evropsko sodišče. Medtem ko bomo na odločitev čakali nekaj let, bodo gospodinjstva še naprej plačevala 65 – 70 % skupnih stroškov odpadkov iz rumenih zabojnikov, sistem pa ostal netransparenten in dobičkonosen.
Evropska zakonodaja predpisuje, da moramo leta 2030 reciklirati vsaj 90 % plastenk, nove morajo vsebovati 30 % recikliranega materiala. Oba cilja sta medsebojno povezana, saj gre za živilsko embalažo, kjer so zahteve po kvaliteti visoke. Čiste plastenke se lahko večkrat reciklira v nove plastenke. Onesnažene lahko samo enkrat predelajo recimo v tekstil, ki nato konča v sežigu. Odločilno je torej zbiranje plastenk ločeno od drugih odpadkov, kar kavcijski sistemi zagotavljajo od vračilne točke do recikliranja.
Kavcijski sistem zagotavlja recikliranje
Prvi kavcijski sistemi za embalažo pijač so nastalii že konec 19. stoletja, ko so bile pijače še polnjene v steklenice. Na polovici 20. stoletja so jih pričele izpodrivati pločevinke in kasneje še plastenke. V skandinavskih državah so kmalu razumeli, da posledično nastajajo velike količine odpadnega, a dragocenega materiala. Švedi kavcijski sistem uporabljajo že od leta 1984 za pločevinke (aluminij), deset let kasneje so mu dodali še plastenke (PET plastika). Sisteme so nato vzpostavili na Finskem, Norveškem, na Islandiji in na Danskem. Danes jih poznajo že v 13 evropskih državah, v povprečju reciklirajo 90 % v sistem vključene embalaže. Do leta 2025 jim bo sledilo še 10 držav.
Sistemi delujejo nepridobitno, dobiček ne gre lastnikom, nameni se ga inovacijam in izboljšavam. Upravljajo jih proizvajalci pijač in trgovci, financira se iz embalažnine, prodaje zbranih materialov in kavcij za embalažo, ki ni vrnjena na vračilno točko. Preko črtne kode spremlja embalažo od prodaje do recikliranja in zagotavlja transparentnost. Zato upravljavci niso obstoječe embalažne družbe, ampak nova organizacija, na katero se prenese tudi ustrezna embalažnina. Ocenili smo, da bi slovenske embalažne družbe s kavcijskim sistemom izgubile 4 milijone evrov embalažnine letno.
Po dveh letih še kar analiziramo
Ko smo konec leta 2021 v Eko krogu pričeli s kampanjo za njegovo vzpostavitev, je bilo videti obetavno: podprle so ga druge nevladne organizacije, proizvajalci pijač, javnost in vse politične stranke prejšnjega sklica parlamenta. Prostor je dobil v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-2), nova vlada je njegovo uvedbo zapisala v koalicijsko pogodbo.
Po volitvah se je šele jeseni 2022 zgodilo prvo srečanje deležnikov in zaznati je bilo nasprotovanje komunalnega gospodarstva, dela embalažnih družb in dela trgovcev. Skušali smo pripraviti posvet o kavcijskem sistemu, sodelovanje so zavrnili vsi deležniki, ker so čakali rezultate analize proizvajalcev pijač. Ustrezna zakonodaja naj bi bila sprejeta do konca 2023 in sistem vzpostavljen 2026. Zveza potrošnikov Slovenije je z anketo ugotovila, da bi kavcijski sistem uporabljalo 95 % ljudi, Ekologi brez meja pa, da embalaža pijač predstavlja tretjino odpadkov ob slovenskih cestah. Pomladi 2023 so proizvajalci pijač predstavili analizo in kavcijski sistem, primeren za Slovenijo. Z zaključki smo se strinjali tudi mi, saj je predlog skoraj identičen tistemu, ki smo ga nevladne organizacije predlagale že konec leta 2021.
Po predstavitvi analize je Zbornica komunalnega gospodarstva pripravila posvet v Državnem svetu, na katerem so sodelovali tudi nasprotniki kavcijskega sistema iz tujine, predstavitev uspešnih evropskih sistemov so organizatorji zavrnili. Je pa vlada na osnovi sklepov posveta sprejela odločitev o novih analizah, ki bodo podlaga za nadaljevanje pogovorov – dobro leto potem, ko je vzpostavitev sistema zapisala v koalicijsko pogodbo.
Čas je za novo zgodbo
Da del komunalnega gospodarstva brani svoj poslovni model, je legitimna pravica, a zgolj do točke, ko to počne brez zavajanj in brez taktik zavlačevanja, od katerih imajo korist zgolj oni sami, izgubljajo pa drugi deli gospodarstva, družba in okolje. Kavcijski sistem vzpostavijo in financirajo proizvajalci pijač. Zanje in za občine je cenejši, preglednejši in zagotavlja čist vhodni material za novo embalažo. Manj je smetenja, porabe energije in emisij. Politika je tista, ki se bo na koncu morala odločiti, ali bo podprla novo, dokazano uspešno zgodbo, ali nadaljevala že leta trajajočo s poglavji o vse več sežiga, začasnih skladiščih in požarih ter intervencijskih odvozih.