Vloga brez sežiga gum, plastike in odpadnih olj

Agencija RS za okolje (ARSO) je konec oktobra pozvala stranskega udeleženca v zadevi Lafarge, Uroša Macerla, da se izjasni na nove dokumente (skupaj s prilogami več kot 500 strani), ki jih je po pooblaščencu omenjenemu upravnemu organu predložil Lafarge Cement.

Iz oktobrske dokumentacije izhaja, da se je Lafarge Cement v postopku zdaj izrecno odrekel zahtevi po sežigu odpadkov – gum, plastike in odpadnih olj -, še naprej pa vztraja pri povečanju kapacitete na 1400 ton klinkerja na dan in pri rabi petrolkoksa.

Navedena odpoved sežiganju odpadkov lahko pomeni, da je Lafarge Cement sam spoznal, da na tej lokaciji, ob teh meteoroloških pogojih, znani okoljski preteklosti in zdravstveni sliki Zasavja ter tehničnih pogojih, nikakor ni dopustno sežigati odpadkov v cementni peči. To bi končno pomenilo prvi korak v pravo smer.

Na žalost pa je, po letih izkušenj z Lafarge Cementom, ARSO in MKO (oz. predhodniki) veliko bolj verjetna razlaga, da zadnji predlog z umikom vloge za sosežig pomeni željo za:

• legalizacijo objektov, ki jih je Lafarge po 18. 9. 2004 zgradili na črno,
• naknadno legalizacijo spremembe kapacitete peči s 1000 na 1400 ton klinkerja na dan,
• tiho odobritev petrolkoksa kot energenta.

To izhodišče bi Lafarge potem lahko uporabil za poskus vnovične pridobitve dovoljenja za sežig odpadkov, po zanj ugodnejši nedavno spremenjeni zakonodaji.

Za opredelitev na zajeten kup strokovne dokumentacije je ARSO določila nerazumno kratek rok 15 dni, in tega roka ni želela podaljšati kljub temu, da so sami to dokumentacijo pripravljali več mesecev ter, da je ARSO že pred meseci ugotovila, da je vloga nepregledna in prosila Lafarge za čistopis, ki ga še danes ni. Stranski udeleženec je, ob strokovni pomoči Eko kroga, na oktobrsko dokumentacijo kljub temu pravočasno oddal mnoge pripombe.

Lafarge po novem trdi, da je od nekdaj uporabljal večjo kapaciteto od tiste, ki jo je dobavitelj peči leta 1971 navedel v tehnični specifikaciji. Lafarge si tudi jemlje pravico, da lahko sam oceni tehnične parametre kupljene opreme za čiščenje dimnih plinov, saj naj navedbe proizvajalca ne bi bile ustrezne. To je nedopustno, saj so v tehnični dokumentaciji ti parametri jasno določeni. Absurdno je, da Lafarge po tem, ko mu je država dolga leta gledala skozi prste, zdaj to navaja kot razlog, da mu večje onesnaževanje (npr. skoraj 20 kg izpuščenega benzena dnevno) tudi legalizira.

Nesprejemljivo je tudi, da Lafarge vztraja pri nadaljnji uporabi umazanega energenta petrolkoksa, v katerem se nahaja neuporaben odpadek petrokemijske industrije, ter katerega izpust je bogat s težkimi kovinami, žveplom in organskimi spojinami.