“We cannot recycle out of this.” vodja reciklirnega centra v Kaliforniji, film The Story of Plastic
V Ekokrogu smo že ob začetku kampanje Zaprimo krog vedeli, da kompleksen problem plastičnega onesnaženja ter vpliva celotnega življenjskega cikla plastike na okolje in človeka zahteva kompleksne rešitve. Bolj ko se spoznavamo z razsežnostjo krize, ki je že pripoznana kot tretja največja okoljska kriza v tem trenutku (poleg podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti), bolj spoznavamo, da ne gre za rešitve v smislu “ali – ali”, torej da če izberemo eno možnost, moramo opustiti drugo, pač pa nujno za rešitve, ki se dopolnjujejo.
Prvi korak v tem procesu je ukinitev vse plastične embalaže, ki je ne potrebujemo. Ostala plastična embalaža naj bo, kjerkoli je to mogoče, zasnovana, oblikovana in izdelana tako, da bo omogočala večkratno ponovno uporabo ali pa jo bo možno reciklirati v novo embalažo za isti namen. Pri tem se zavedamo, da je recikliranje zgolj prvi korak, ki sam ne more rešiti problema odpadkov in odpadne plastike. Zato je nujna ponovna uporaba oz. oživitev embalaže za ponovno polnjenje, čemur izdaten pospešek lahko dajo kavcijski sistemi.
Narava – ogledalo onesnaženosti s plastiko
Kako velik je problem “plastične krize”, lahko spremljamo vsak dan. Police v trgovinah, naše nakupovalne košare, naši hladilniki in shrambe so preplavljeni s plastiko. Število potrebnih zabojnikov za plastično embalažo pred našimi stanovanji se veča, in se čeprav Slovenija ponaša z relativno dobro ohranjenim naravnim okoljem, na smetenje vsekakor nismo imuni.
Globalno pa je “plastična kriza” gotovo najbolj očitna v naših morjih in oceanih. Po večini projekcij bo do leta 2040 50 kilogramov plastike na 1 meter obale. V naslednjih 20 letih se bo količina plastičnih odpadkov podvojila, uhajanje plastike v oceane se bo potrojilo, količina plastike v oceanih pa početverila. Raziskovalci govorijo o t.i. plastični juhi, kar 85% plastike v morjih in oceanih naj bi bila mikroplastika, torej v majhne delce razgrajeni večji plastični kosi ali delci, ki so v takšni obliki že prispeli do voda (npr., ker so bili sprani z oblačil). V oceanih je več mikroplastike kot je zvezd v Mlečni cesti. Več o tem, kako plastika v vseh oblikah vpliva na življenje v morjih in oceanih, lahko poslušate v našem podkastu Zdrava morja: zdrav planet, v katerem je gostoval predsednik društva Morigenos Tilen Genov.
Zakaj samo recikliranje ne bo dovolj? Primer morij in oceanov.
Pet velikih svetovnih podjetij, ki se redno znajdejo na seznamu največjih onesnaževalcev s plastiko (poročilo Brand Audit 2021), je v preteklih mesecih sprejelo zaveze o povečanju vsebine reciklirane plastike v svojih plastenkah. Coca-Cola Company se je zavezala k 50% reciklirane plastike v svojih plastenkah do 2030 – povsod po svetu, PepsiCo je enak cilj postavil za plastenke v EU, Nestle pa za plastenke za vodo, prav tako povsod po svetu.
Za izpolnitev teh obljub bo seveda treba več uporabljenih plastenk reciklirati v nove plastenke. A to se bo zgodilo le, če bodo plastenke zbrane tako, da bodo dovolj čiste, in/ali ne bodo končale na odlagališčih, sežigalnicah ali naravnem okolju, tudi v vodah. Trenutne številke pa niso opogumljajoče – v EU naj bi trenutno reciklirali le približno 50% plastenk, le 17% jih je recikliranih v nove plastenke. Ostalo je t.i. »downcycling«, torej material izstopi iz kroga embalaže za pijače, največkrat gre za predelavo v tekstilna vlakna. Ko ta tekstil zaključi življenjsko dobo, ga ni več možno reciklirati in večinoma konča v sežigalnicah.
Organizacija Oceana je pripravila študijo, ki odgovarja na vprašanje, kaj bi izpolnitev obljub velikih podjetij pomenila za zmanjšanje plastičnega onesnaženja v morjih in oceanih. Rezultati? Če pet blagovnih znamk doseže vse svoje cilje (kar je že tako malo verjetno, opozarjajo avtorji študije) glede vsebnosti recikliranega materiala v embalaži, bo prišlo do le 7-odstotnega zmanjšanja količine plastenk v morju in oceanih. Ta sorazmerno omejen učinek je posledica tega, da so v novo plastenko lahko reciklirane le plastenke, ki so pravilno zbrane in dovolj čiste. To pa omogočajo le dobro delujoči sistemi ločenega zbiranja (npr. kavcijski sistem) in recikliranja. Glede na to, da so v mnogih delih sveta še izjemno daleč od kakršnihkoli delujočih sistemov zbiranja odpadne plastike, zvišanje stopnje vsebnosti reciklirane plastike seveda ne more preprečiti odtekanja plastike v naravo, v reke, morja in oceane.
Zakaj recikliranje potrebuje nujen dodatek – ponovno uporabo?
Oceana poziva industrijo pijač, naj začne oživljati ponovno uporabo svoje embalaže.
Kaj se je zgodilo s povratno steklenico, ki je bila in je še zelo priljubljena tudi pri Slovencih? Spomladi smo pripravili analizo Povratne steklenice: od poraženk do zmagovalk. Ugotovitve? V 10 analiziranih državah je tržni delež povratne embalaže pijač leta 1999 znašal 60 %, dvajset let kasneje zgolj 29 %. V vseh 93 analiziranih državah se je prodaja embalaže pijač za enkratno uporabo povečala za 135 %.
Oceana poudarja, da bi za zmanjšanje onesnaževanja s plastiko morali razmisliti o strategiji za povečanje uporabe embalaže, ki jo je mogoče ponovno napolniti. Ugotavlja, da bi povečanje deleža embalaže za ponovno polnjenje za samo 10 % lahko zmanjšalo onesnaževanje morij in oceanov s plastenkami za 22 % . To je 7,6 milijard kosov plastenk (!). Strategija, ki temelji na povečanju ponovnega polnjenja embalaže, ni v nasprotju s cilji za povečanje vsebnosti recikliranega materiala v embalaži, poudarjajo v Oceani. Embalaža za ponovno polnjenje lahko seveda tudi vsebuje visoke deleže recikliranega materiala.
Da so premiki možni, dokazuje prav Coca Cola, ki je v Braziliji leta 2018 izdelala “univerzalno plastenko” za ponovno polnjenje. Danes je ta plastenka na trgu v Argentini, Braziliji, Čilu, Kolumbiji, Mehiki, Gvatemali in Panami. To spodbuja učinkovitost zbiranja, čiščenja in polnjenja, saj lahko isto embalažo za večkratno uporabo, ki je izdelana zgolj v eni barvi, obliki in velikosti, uporablja več blagovnih znamk.
Kaj je potrebno, da se zvišata stopnji recikliranja in ponovne uporabe?
Na kratko: zakonodaja, zavezujoči cilji in nadzor.
Evropska unija je pred nekaj leti v svoje strategije, programe in zakonodajo vgradila zahteve in ukrepe, s katerimi želi zmanjšati onesnaževanje s plastiko. Na eni strani je tu povečanje deleža recikliranja – do leta 2030 bo potrebno reciklirati 55 % odpadne plastične embalaže. Slovenija je do zdaj poročala o preko 60% reciklirane plastične embalaže, čeprav je po nekaterih ocenah realna številka 30 – 35%.
Na ravni EU je bila sprejeta še direktiva SUP, ki med plastičnimi odpadki za enkratno uporabo omenja tudi plastenke. Do leta 2025 bo potrebno ločeno zbrati 77 % plastenk, do leta 2029 pa že do 90 %. Nove plastenke bodo od leta 2025 morale vsebovati najmanj 25 % reciklirane plastike, do leta 2030 pa 30 %. Poleg tega morajo države plačevati davek na nereciklirano plastiko, Slovenija je npr. leta 2020 plačala 11 milijonov evrov.
Kot smo navedli v naslovu, gre oživitev ponovne uporabe z roko v roki s povečanim recikliranjem. Pravni instrumenti za povečanje tržnih deležev embalaže za ponovno polnjenje vključujejo obvezne kvote (npr. Nemčija, Avstrija), nižjo stopnjo DDV za povratno embalažo pijač, obvezno prodajo embalaže za ponovno polnjenje v trgovinah (npr. Čile) ali pravne določbe za uporabo univerzalne embalaže za različne blagovne znamke.
“Blagovne znamke so očitno sposobne prevzeti pobudo in preklopiti na sisteme za ponovno polnjenje,” pravijo v Oceani. Nadaljnje zmanjšanje števila plastenk, ki vstopijo v reke, morja in oceane, je mogoče doseči z uvedbo kavcijskih sistemov. “Takšni sistemi pa običajno potrebujejo vladne ukrepe,” še poudarjajo v študiji Plastic Pollution Prevention.
Čakamo Slovenijo.