“Ko bo posekano poslednje drevo, zastrupljena poslednja reka in bo poginila poslednja riba, bomo spoznali, da ne moremo jesti denarja.” – prerokba indijanskega plemena Cree
Jutrišnji Dan Zemlje, 22. april, obeležujemo 52. leto zapored. V 70-letih prejšnjega stoletja je okoljevarstveno gibanje skupaj z drugimi pomembnimi družbenimi gibanji tistega časa doživelo razcvet najprej v ZDA (čeprav za nekateri za začetek modernega okoljevarstva štejejo leto 1962, ko je izšla znamenita Tiha pomlad biologinje Rachel Carson), nato pa pljusknilo tudi na staro celino. Zadnjih 30 let Dan Zemlje obeležujemo po vsem svetu.
In kje smo danes, več kot 50 let kasneje? Povpraševanje po materialnih virih naj bi se do leta 2060 podvojilo, že zdaj pa potrošimo toliko, kolikor bi nam lahko zagotovile tri Zemlje. Poročilo Mednarodnega foruma za vire iz leta 2019 potrjuje, da so koristi uporabe naravnih virov in vplivi na okolje neenakomerno razporejeni. Države z visokim prihodkom, vključno z državami članicami EU, porabljajo bistveno več materialov in bistveno bolj škodujejo okolju kot skupina držav z nizkim prihodkom. Trenutno nismo sposobni niti preprečiti, da bi veliko odpadkov končalo v naravnem okolju, letna količina ustvarjenih odpadkov pa naj bi se do leta 2050 povečala za 70 %.
Vse to še pospešuje tri trenutno največje okoljske krize: podnebno krizo, krizo s plastiko in izgubo biotske raznovrstnosti. Te krize so med seboj tako močno prepletene, da je včasih težko določiti, kje se začne ena, kje druga. Le nekaj primerov. Izguba naravnih habitatov pomeni, da so območja bolj ranljiva za posledice podnebnih sprememb, kar v naslednji stopnji pomeni še dodatno izgubo habitatov. Proizvodnja plastike pospešuje globalno segrevanje, na drugi strani odpadna plastika prek prehranskih verig vstopa v živalska in človeška telesa ter s tem povzroča škodo, katere posledice še niso dovolj raziskane. Še nekaj podatkov o plastiki za enkratno uporabo, nekakšni okoljski “kugi” 21. stoletja. Plastika je povsod v našem življenju – dovolj je, da odpremo hladilnik ali shrambo, ne moremo je spregledati. Leta 2021 je bilo globalno proizvedenih 583 milijard plastenk, kar je petina več kot leta 2016. Vsako leto proizvedemo količino mehurčkaste ovojne folije, ki bi zadostovala za razdaljo med Zemljo in Luno. Pandemija COVID 19 je potrojila (!) količino plastike za enkratno uporabo. Kakšni bodo dolgoročni vplivi onesnaženja s plastiko, si danes ne upa napovedati nihče.
Torej, odgovor na vprašanje “Kje smo danes?” bi trenutno bil…hja, v zagati. Če uporabim blag izraz. Včasih se zdi, da so izzivi tako veliki, tako mogočni, da teh gora nikakor ne bomo preplezali. Še posebej, ker nam leta in leta skušajo dopovedati, da je to zgolj naša naloga oziroma naloga vsakogar od nas, posameznika. “Tudi majhna dejanja štejejo. Kaj lahko naredimo sami?” je verjetno najpogosteje slišana trditev, povezana s komuniciranjem o okoljski krizi (krizah). No, poleg tiste, da rešujemo planet, mater Zemljo.
Pozabite. Rešujemo sebe, svojo civilizacijo. Zemlja nas ne potrebuje, preživela bo. In ne pustite se prepričati, da je vse na vaših ramenih, na ramenih vaših otrok, skratka, v posameznikovih odločitvah in ozaveščenosti, medtem ko bodo drugi deli skupnosti, družbe, v kateri živimo, mirno delovali naprej. (Nekatera) podjetja bodo še naprej izkoriščala vse po vrsti (naravo, ljudi, zdravje) za dobiček na dobiček na dobiček, potrošniški raji bodo vznikali, cveteli in propadali, pičli odstotek tistih, ki imajo že zdaj več kot 99% drugih, bo imel še kako milijardo dolarjev več (in sanjal o kolonijah na Marsu), države pa bodo še naprej dajale več subvencij onesnaževalcem kot tistim, ki delajo za prehod v trajnostno prihodnost.
Torej, podivjano naprej… Le da – enkrat se bo to moralo ustaviti. In če se ne ustavimo zdaj, se bojim, da se bomo šele, ko bo že prepozno.
Ob letošnjem Dnevu Zemlje je torej tisto, kar moramo jasno in glasno storiti, to, da VSI, ki smo v tem krogu, prevzamemo svoj del odgovornosti. Za nas, posameznike, to pomeni, da moramo biti ne le odgovorni potrošniki, ampak tudi aktivni državljani. Zahtevajmo odgovornost od države in podjetij. Zahtevajmo rešitve, ki prinašajo resnične spremembe. Zdaj, takoj.
Ena od takih rešitev na področju plastičnih odpadkov in varovanja naravnih virov, ki je preverjena, transparentna in resnično deluje, je kavcijski sistem za embalažo pijač. Njegove prednosti, o katerih vas obveščamo v Eko krogu, so številne: manj smetenja v naravnem in urbanem okolju, več zbranega materiala za reciklažo, sekundarni viri za gospodarstvo, nižji stroški za občine, nova delovna mesta… Poleg tega je sistem glede na ogromne koristi, ki jih prinaša, relativno preprost, oziroma kot bi rekli Američani – “It is not a rocket science!”
Spomladi so poslanci in poslanke s sprejetjem Zakona o varstvu okolja odprli možnost za uvedbo kavcijskega sistema tudi v Sloveniji. S tem smo se šele postavili na začetek proge za tek z ovirami. Naslednja stoji pred novo vlado, ki bo do konca tega leta morala sprejeti še posebno uredbo. (Pred volitvami smo tudi preverili, kakšen kavcijski sistem bi posamezne stranke podprle, njihove odgovore najdete tukaj.)
V Eko krogu bomo aktivno sodelovali v tem procesu in ga potiskali naprej, dokler uredba ne bo sprejeta, in še naprej – dokler z letom 2024 kavcijski sistem v naši državi resnično zaživi.
Pri vsem tem pa bomo, kot do zdaj, potrebovali vašo podporo in pomoč. Velike zmage lahko dosežemo le skupaj. “Računamo na vas!” (prosto po D. Balaševiću)
Navdihujoč Dan Zemlje 2022 želimo!
Karmen Kogoj Ogris, strokovna sodelavka kampanje Zaprimo krog