Vse kaže, da bo okrevanje gospodarstva po epidemiji še poglobilo že zdavnaj prekomerno izkoriščanje naravnih virov, pospešeno izgubo biotske pestrosti, neobvladljivo onesnaženje s plastiko in podnebne spremembe. Minister Vizjak okoljsko politiko pelje v nasprotno smer od črpanja evropskih sredstev iz Zelenega dogovora. Zdaj pa vrh tega želi še iz vseh postopkov vpliva onesnaževalcev na okolje in zdravje izključiti civilno družbo. Prav nevladne organizacije so poleg znanosti tiste, ki že leta opozarjajo na resne okoljske izzive in grožnje prihodnosti planeta in človeštva. Brez njihovih opozoril in aktivacije javnosti, politika in gospodarstvo o tem danes ne bi razmišljala, še manj ukrepala.
Minister je na zadnji dan prejšnjega leta z zgolj 30 dnevnim rokom v javno obravnavo poslal predlog sprememb Zakona o varstvu okolja (ZVO-2). Ker gre za krovni zakon, smo v Eko krogu predlagali podaljšanje roka za en mesec, kar dopušča tudi zakonodaja in pravilniki. Gre za obsežne spremembe, ki zahtevajo skrbno premišljeno, strokovno argumentacijo rešitev, namena in pričakovanih učinkov. Predlog sprememb ZVO-2 zajema 178 strani, argumentacija in pojasnilo pa zgolj pol strani.
Nedvomno posebej izstopa popolno izključevanje nevladnih organizacij s statusom delovanja v javnem interesu iz postopkov presoj vplivov na okolje(PVO), okoljskih soglasij in okoljskih dovoljenj (OVD), kjer se pričakuje posege z velikim vplivom na okolje in zdravje ljudi. Gre za grobo kršenje Aarhuške konvencije, ki zagotavlja udeležbo javnosti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in je sodelovanje zato učinkovito. Vlada nam očita, da se v postopke vključujemo prepozno, s temi spremembami pa nas potiska v natanko tako pozicijo, ki nam jo sicer sama očita. Ministrstvo je med spremembe uvrstilo tudi enako zaostrene pogoje za pridobitev statusa delovanja v javnem interesu, kot je to naredila lani v Zakonu o ohranjanju narave.
V Eko krogu že vrsto let opozarjamo na prakso, po kateri se vplivi onesnaževalca zamejijo natanko do tovarniške ograje, s čemer iz postopkov izločijo lokalne prebivalce. Če upoštevamo še, da se lokalne oblasti po navadi znajdejo v primežu interesov političnih strank in kapitala, je jasno, da minister Vizjak dokončno veže roke ne le nevladnim organizacijam, pač pa predvsem tistim, ki so vsak dan prisiljeni živeti s posledicami na takšen način sprejetih odločitev. Če bi predlagane spremembe ZVO-2 veljale v preteklosti, bi cementarna v Trbovljah še vedno nezakonito sežigala odpadke na podlagi nezakonito izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, Salonit Anhovo pa bi namesto 109.000 ton letno že sežigal 135.000 ton, večinoma italijanskih odpadkov.
Minister Vizjak napade na nevladne organizacije argumentira z blokiranjem postopkov, a aktivno delovanje civilne družbe ne more biti razlog tako drastičnim ukrepom. Od leta 1997 do 2019 je bilo namreč izdanih 1033 okoljskih soglasij ter dovoljenj in zavrnjenih zgolj 30. Spomnimo še, kako nekateri onesnaževalci upoštevajo zahteve že izdanih okoljskih dovoljenj: Kemis, požari odpadkov v začasnih skladiščih, izlivi onesnažene vode iz odlagališča Unično mimo čistilne naprave. Po požaru v Kemisu in začasnih skladiščih odpadkov, so štirje inšpektorati izvedli dvoletno akcijo nadzorov imetnikov okoljevarstvenih dovoljenj. Inšpektorji za okolje so pregledali 454 zavezancev in 199 zavezancem (torej skoraj polovici) zaradi ugotovljenih kršitev izrekli 189 upravnih ukrepov, od tega 113 odločb in 76 opozoril na zapisnik. Uvedenih je bilo tudi 20 prekrškovnih postopkov.
Nevladne organizacije že dolgo opozarjamo na neustrezno urejen način izbire izvajalcev presoj vplivov na okolje in obratovalnega monitoringa. V obeh primerih podjetje samo izbere izvajalca in ga tudi plača. V takem razmerju moči obstaja velika verjetnost vpliva onesnaževalca na rezultate presoj in meritev izpustov. Leta 2016 se je nevladnim organizacijam pridružil tudi Varuh človekovih pravic in na okoljsko ministrstvo podal priporočilo za urejanje tega izziva. MOP je tudi naročnik primerjalne analize normativnega urejanja obratovalnega monitoringa, ki ga je junija 2020 izdelal PIC in podal vrsto konkretnih priporočil za spremembe. Kljub temu ni videti, da bi ZVO-2 predvideval sistemske spremembe tega področja.
Minister Vizjak že od začetka mandata zatrjuje, da je njegov cilj uravnoteževanje varstva okolja in narave ter gospodarskega razvoja. Drugo za drugim iz okoljske zakonodaje odstranjuje zahteve na strani varstva okolja in zaostruje pogoje delovanja civilne družbe. Vse do danes pa ni predlagal niti enega ukrepa za izogibanje izigravanja postopkov ali večje učinkovitosti okoljske inšpekcije. Zato smo še vedno prepričani, da je na okoljskem ministrstvu napačen minister. Če mu uspe zvezati roke okoljskim organizacijam, bodo bagri imeli odprto pot po slovenski krajini, okolju in ljudeh, v Slovenji se bo koncentrirala industrija, ki je drugje nezaželena. Ministrstvo za okolje bo tako s svojimi lastnimi predlogi spodkopalo ne samo zdravja ljudi ampak tudi smisel obstoja samega ministrstva.