V članku v Dnevniku smo pred dnevi lahko brali, naj bi minister za okolje Vizjak razmišljal o financiranju sežigalnic odpadkov iz podnebnega sklada. Absurd. Sežigalnice odpadkov so namreč zajeten vir toplogrednih plinov, prahu in drugih onesnaževal. Sežig v povprečju proizvede 71,31 kg CO2 na tono odpadkov, poleg tega pa še metan (približno 90-krat močnejši TGP kot CO2) in dušikov oksid (približno 300-krat močnejši TGP kot CO2).
Sežigalničarji svoje naprave zavajajoče promovirajo kot način zmanjševanja toplogrednih plinov. Primerjava temelji na zastarelih podatkih o emisijah metana iz odlagališč, ki bi v Evropi morala biti že preteklost. Sodobna odlagališča poskrbijo za zajem metana, na njih pa se neobdelani biološko razgradljivi odpadki ne smejo več odlagati. V zadnjih letih strmo narašča predvsem količina plastičnih odpadkov, ki so za sežigalnico zanimivejši. Tona sežgane plastike ustvari okvirno dve toni emisij CO2, odlaganje pa nič.
Da ne bo pomote: niti odlagališča, niti sežig nista učinkovita ali dolgoročna rešitev za količine odpadkov in z njimi povezane emisije TGP.
K zmanjševanju količin odpadkov in TGP daleč največ prispevata recikliranje in preprečevanje. V obeh primerih se znižuje potreba po materialih, pridobljenih preko surovin, koraku torej, ki je glede porabe energije in emisij TGP zelo intenziven. Preprečevanje pa se izogne še koraku proizvodnje izdelka ali embalaže, kar prihrani še več energije in dodatne emisije TGP. Preprečevanje v primerjavi z recikliranjem zniža emisije TGP pri hrani za 12-krat, pri tekstilu za 3,5-krat, plastiki za 5-krat in papirju 3-krat.
Življenjski cikel pametnih telefonov je v EU kriv za 14 milijonov CO2 letno, kar je več kot je leta 2017 znašal ogljični odtis Latvije. Če bi njihovo življenjsko dobo preko popravil in ponovne uporabe podaljšali, bi letno prihranili 2 milijona ton TGP. Znižanje količin zavržene hrane za 60 % do 2030 bi znižalo emisije TGP za 80 milijonov ton. Politike in cilji recikliranja ter preprečevanja bi Evropi do istega leta lahko prinesli 860.000 novih delovnih mest.
Razumemo, da je nastalo situacijo z odpadki potrebno rešiti, vendar znova opozarjamo, da so sežigalnice pot v slepo ulico. Njihova gradnja je dolgotrajna in draga, ko so zgrajene pa zahtevajo stalen dotok odpadkov vsaj naslednjih 15 let. Sredstva podnebnega sklada bi k razogličenju prispevala bistveno več, če bi bila namenjena podpori premišljenim ukrepom preprečevanja odpadkov in recikliranju.