Bo Vlada RS gospodarstvo reševala tudi na plečih gospodinjstev?

Na 13. redni seji Vlade Republike Slovenije (21.4.2020) je bil predlagan Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo.

Pod pretvezo epidemije, se zakon v 41. členu nanaša tudi na ravnanje z odpadno embalažo. Glede na rešitev, ki jo predlaga Vlada, bodo komunalna podjetja lahko odpadno embalažo oddala v obdelavo neposredno in s tem obšla embalažne družbe. To bodo lahko storila v primeru, če embalažna družba zavrne prevzem ali je ne prevzame v roku. Tisti, ki bodo te odpadke obdelovali, bodo račun izstavili neposredno Republiki Slovenije, ki jih bo tudi plačala. Člen ne pojasni iz katerih virov bo RS te stroške plačala.

Podobno rešitev predvideva tudi Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba), ki je že v obravnavi. Vendar z zelo pomembno razliko. Predlog Uredbe zelo natančno definira, od kje se bodo ti stroški plačali:

“Za stabilizacijo razmer na področju odpadne embalaže se zato s tem osnutkom predlaga, da stroške ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki je od izvajalcev javne službe ne bodo prevzele družbe za ravnanje z odpadno embalažo, plačuje država iz proračuna, vendar ne na račun davkoplačevalcev temveč proizvajalcev, in sicer najdlje do spremembe sistema ravnanja z odpadno embalažo in njegove uskladitve z zahtevami iz Direktive 2018/851/EU. Ker se s tem ukrepom ne spreminja povzročitelj obremenitve, bodo potrebna sredstva za kritje stroškov prevzema odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in nadaljnjega ravnanja s to odpadno embalažo pridobljena s plačilom okoljske dajatve, in ne več s plačevanjem teh stroškov družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Stroški so ocenjeni na 20 – 22 mio evrov/leto. Istočasno s tem osnutkom se z osnutkom novele predpisa, ki ureja okoljsko dajatev, predlaga zvišanje okoljske dajatve, ter obveznost plačila okoljske dajatve za vse embalerje in pridobitelje embaliranega nevarnega blaga, ne glede na letno količino embalaže tega blaga (le-ti so bili že do sedaj zavezanci za plačilo embalažnine). V kolikor bi se izkazalo, da je znesek vplačane okoljske dajatve manjši ali večji od stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki jih bo krila država, lahko vlada spremeni število enot obremenitve za posamezno vrsto embalaže in/ali znesek ene enote obremenitve za plačilo okoljske dajatve.”

S takšno rešitvijo se finančna odgovornost za ravnanje z odpadno embalažo zelo jasno ureja tako, da jo nosijo tisti, ki embalažo dajejo na trg. To je v skladu z minimalnimi zahtevami po razširjeni odgovornosti proizvajalca, kot to predvideva tudi evropska Direktiva 2018/851, ki spreminja direktivo 2008/98/EC o odpadkih.

Minister Vizjak pa v pojasnilu k 41. členu jasno pravi, da teh stroškov podjetja ne bodo plačala:

“V skladiščih se kopiči odpadna embalaža, od začetka epidemije še bolj kakor prej, zaradi česar minister predlaga, da vlada izprazni skladišča odpadkov na račun državnega proračuna, namesto na račun podjetij, ki embalažo dajejo na trg. Strošek bo 7,7 milijona evrov, do sistemske rešitve, ki je ni mogoče pričakovati pred začetkom prihodnjega leta, pa še dodaten milijon na mesec.”

V čem je predlog, kot ga predlaga Vlada v zakonu o interventnih ukrepih sporen?

  • Ne podaja nikakršnih omejitev o tem, zakaj embalažna družba lahko prevzem odpadne embalaže pri komunalnih podjetjih zavrne. S tem se upravičeno poraja skrb, da bodo embalažne družbe te stroške preprosto prevalile na državni proračun, čeprav od tistih, ki embalažo dajejo na trg, za to že prejmejo embalažnino. Ob tem MOP sam v spremembah Uredbe (str. 5) ugotavlja naslednje:

“Vplačana finančna sredstva morajo biti porabljena za namene, za katere so bila pridobljena. Kot je ugotovila inšpekcija, pristojna za okolje, pa v preteklosti del tako pridobljenih sredstev ni bil porabljen za namene, za katere so bila sredstva vplačana, zato so inšpektorji že podali predloge za pregon kaznivega dejanja po 228. členu Kazenskega zakonika RS zoper odgovorne osebe treh družb za ravnanje z odpadno embalažo. Te gospodarske družbe naj bi si leta 2018 skupaj pridobile skoraj za 3 mio evrov premoženjske koristi na račun neizpolnjenih obveznosti po okoljevarstvenih dovoljenjih.”

  • Zakon o interventnih ukrepih torej ni jasen o tem, iz katerega vira bo RS plačala te stroške. Evropska Direktiva 2018/851, ki spreminja direktivo 2008/98/EC o odpadkih, je eksplicitna: za embalažo morajo biti vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca in sicer tako, da so tisti, ki embalažo dajejo na trg, tudi 100% finančno odgovorni za ravnanje z njo, ko postane odpadek. Zakon o interventnih ukrepih je v nasprotju z evropsko zakonodajo, saj odgovornost prelaga na proračun države in torej davkoplačevalce. Gospodinjstva že ves čas plačujejo stroške ločenega zbiranja in odvoza odpadne embalaže preko položnic za komunalo. Embalažne družbe tako zbrano embalažo nato brezplačno prevzamejo od komunalnih podjetij. S spremembo, kot jo predlaga interventni zakon, bi torej tudi gospodinjstva posredno preko proračuna države plačala še dodatni strošek – strošek nadaljnje predelave odpadne embalaže, ki bi ga morale plačati embalažne družbe.

Zdi se nam skrajno nesprejemljivo, da bi Vlada gospodarstvo reševala na plečih gospodinjstev in torej ljudi, ki so in bodo zaradi korona virusa v prihodnje še bistveno bolj v stiskah in negotovosti glede zaposlitve, prihodkov, preživetja.

Zato predlagamo, da se 41. člen:

  • bodisi umakne iz zakona o interventnih ukrepih in sprejme Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo,
  • bodisi v zakonu o interventnih ukrepih natančno definira, da bo RS stroške ravnanja z odpadno embalažo plačala iz sredstev pridobljenih z okoljsko dajatvijo, ki jo plačujejo proizvajalci in da ima RS možnost višino te dajatve tudi ustrezno prilagoditi.

Nenazadnje je g. Vizjak kot kandidat za okoljskega ministra v predstavitvi pred matičnim odborom DZ podprl načrt uvedbe višje okoljske dajatve za podjetja, ki dajejo embalažo na trg.

V EKO KROGu smo pripravili tudi daljši dokument, kjer smo predstavili, zakaj je pomembno, da se problem odpadkov rešuje celovito in predvsem tako, da jih bo nastalo čim manj. Objavili ga bomo prihodnji teden.

2 Responses
  1. Rajko Povse

    Embalažne družbe so v celoti izpolnile svoje obveznosti. Kolikor so njihovi zavezanci dali ns trg embalaže toliko so embalaže tudi prevzele. Težava je v povzročiteljih kateri niso vključeni v nobeno shemo in ostalih sivih con ,ki jih je po zelo grobih ocenah za 50.000 ton. Trenutno je kup nepobrane odpadne embalaže težak 20.000 ton. ČE bi ljudje bolje ločevali bj lahko vpliv bil še bistvrno manjši. Tudi potrošniki smo soodgovorni!!!

  2. Erika Oblak

    Ne drži, da so embalažne družbe v celoti izpolnile svoje obveznosti. Mogoče, če gledamo striktno po črkah zakonodaje, v moralnem smislu in namenu svojega obstoja pa ne. Vrsto let so skupaj z gospodasrtvom aktivno preprečevale sistemske spremembe, ki bi to področje uredila drugače – vključno s preprečevanjem free-ride-a, ki ga omenjate. In res je nesmiselno valiti krivdo na ljudi in ločevanje, čeprav je tudi tu res še velik prostor za izboljšave. A začasna skladišča in požari ne nastajajo samo zaradi tega. Nastajajo predvsem zato, ker se leta ni naredilo potrebnih sprememb v sistemu.

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */