Degradirana območja s svojimi vplivi na zdravje, največkrat ne nastanejo zaradi enega samega nesrečnega dogodka. V večini primerov se škoda kopiči leta ali desetletja, na očeh vseh, zagotovo pa tistih, ki so škodljive dejavnosti opravljali, njihovih politikov in državnih institucij. Še celo takrat, ko se že ve za posledice na okolju in zdravju, se krivci izjemno potrudijo prikrivati nastajajočo škodo in vzroke zanjo. Tako je bil recimo azbest pri nas prepovedan šele desetletja potem, ko so druge države že ukrepale, podobno se zdaj dogaja z uporabo ter proizvodnjo pesticidov in herbicidov.
Slovenija je majhna, a zares lepa dežela z veliko ohranjenimi naravnimi dobrinami. Vendar teh ne dojemamo kot zavezo za vztrajno in premišljeno delo, vlaganje ter razvoj na dolgi rok, pač pa pogosto kot oviro na poti do dobička ali zgolj lagodnega življenjskega sloga. Dovolj je nekaj generacij, da se v tej čudoviti deželi ustvarijo številna degradirana območja zaradi človekove dejavnosti in občutni negativni vplivi na zdravje ljudi in stanje narave. Tako je v Mežici, Celjski kotlini, na Dravskem polju, v Zasavju, Beli krajini, Anhovem … Grozljivo je, da se takšne degradacije, namesto, da bi jih že v osnovi preprečili, dojemajo kot nekaj neizogibnega, skoraj kot elementarne nesreče, krivci, pa naj gre za privatna podjetja ali državne institucije, pa se na koncu vedno izognejo odgovornosti za nastalo stanje in sanacijo.
Za sanacijo mora običajno največ narediti in se znajti lokalna skupnost sama, v veliko primerih so potrebni večletni napori in dokazovanja s strani civilnih iniciativ in nevladnih organizacij. Slednje se skuša onemogočiti ter diskreditirati takrat, ko želijo kritičen premislek in sodelovanje pri sprejemanju odločitev, ko problem nastane, pa se jih sprašuje kaj počenjajo in se jih celo kliče k odgovornosti.
Ker imajo krivci za degradirana območja takšno politično podporo, v Sloveniji seveda počasi nastajajo nova in nova. Če ponazorim: preden pričnemo sanacijo poplave v kopalnici, je dobro, da najprej zapremo pipo! In ravno tu imamo še kako pereč problem. Zdi se, da vedno znova zgolj odstranjujemo vodo iz kopalnice, ne zmoremo pa zapreti pipe.
Preprečevanje se prične pri okoljski zakonodaji. Zdaj je pisana na kožo onesnaževalcem ter nadgrajena s slabim projektiranjem in umeščanjem dejavnosti v okolje. Recimo z načrtnim določanjem vplivnega območja, ki se konča ob tovarniški ograji. Iz procesa sprejemanja odločitev se tako načrtno izključi civilno javnost in lokalno skupnost, zaradi česar se ta čuti odrinjeno in sčasoma začne nasprotovati tudi dejavnostim, ki bi lahko bile za družbo celo koristne. Če pride do nesreč ali resnih posledic za okolje in zdravje, seveda dokončno prevladata odpor in nezaupanje.
Izdana okoljevarstvena dovoljenja bi morala biti dogovor različnih deležnikov v družbi, podkrepljena s poglobljeno strokovno presojo in ne plod lobističnih dogovorov ter političnih pritiskov. Kjer ni jasne in dolgoročne politike, namesto vizije vlada – provizija.