Žrtvovanje Zasavja na primeru Lafarge Cementa

Onesnaženo Trbovlje, 3. januar 2007

Izsledki znanstvenih študij pravijo, da je Zasavje najbolj onesnažena in bolna regija v državi. Sicer ohranjena krajina – dve tretjini površine pokrivajo gozdovi – je močno prizadeta s strani industrije. Med boleznimi po povišani pogostosti posebej izstopajo rakava obolenja. Glede na lokacijo tovarne, višino dimnika, neenakomernost izpustov ter imisijske in emisijske meritve ugotavljamo, da ima Lafarge Cement največji negativni vpliv na okolje in s tem tudi na življenje oziroma zdravje v Zasavju.

Že od osemdesetih let prejšnjega stoletja so se v Cementarni Trbovlje (sedaj Lafarge Cement) ukvarjali s projekti sežiganja najrazličnejših odpadkov v cementarniški peči. Leta 2006 je Lafarge Cement kot IPPC zavezanec oddal vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za izdelavo cementa. Kasneje (2007) je dodal še vlogo za sežig industrijskih, povečini nevarnih odpadkov. Kot stranski udeleženec v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja Lafarge Cementu je sodeloval tudi Uroš Macerl – kmet, ki živi in dela nad cementarno. Za celoten postopek, vodila ga je Agencija RS za okolje, so bile značilne hude nepravilnosti: velika pomanjkljivost glede ugotavljanja dejanskega stanja, izrazita pristranskost v korist Lafarge Cementa in povsem ignorantski odnos do stranskega udeleženca Uroša Macerla.

Postopek se je končal z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki Lafarge Cementu dovoljuje tudi sežig nevarnih odpadkov. Ena glavnih pomanjkljivosti tega okoljevarstvenega dovoljenja je, da so emisijske mejne vrednosti podane le za koncentracijo emisij v dimniku, niso pa omejeni masni pretoki in s tem količine emisij, ki jih sme Lafarge Cement spustiti v okolje. Poleg tega so koncentracijske mejne vrednosti za nekatere nevarne spojine postavljene nekaj krat višje kot sicer veljajo v primeru sežigalnic odpadkov. Tako je Lafarge Cementu dovoljeno onesnaževanje okolja s prahom v obsegu treh sežigalnic, z dušikovimi oksidi v obsegu štirih sežigalnic, z benzenom v obsegu petih sežigalnic in s skupnim organskim ogljikom v obsegu dvajsetih (!) sežigalnic odpadkov. Glede emisij ogljikovega monoksida pa je Lafarge Cement celo neomejen. Izjave sekretarjev Ministrstva za okolje in prostor pričajo, da je Zasavje namerno žrtvovana regija.

1. Zasavje

Zasavje leži v središčnem delu Slovenije. Obsega območja treh občin, poimenovanih po treh največjih mestih v regiji: Zagorje ob Savi, Trbovlje in Hrastnik. Velikost Zasavja znaša 263 km², v njem pa prebiva 45.466 ljudi.

Preglednica 1: Površina in število prebivalcev po občinah in za Zasavje (vir: spletne strani občin)
Površina [km²] Število prebivalcev
Občina Zagorje ob Savi 147,0 17.098
Občina Trbovlje 57,6 18.248
Občina Hrastnik 58,6 10.120
Zasavje 263,2 45.466

Zasavska krajina je izrazito razgibana, hribovita. Zavzema višinski pas od 200 do 1219 metrov nadmorske višine (vrh Kuma). Kar dve tretjini površine poraščajo gozdovi. Negozdne površine ne zavzemajo večjih strnjenih površin in lahko bi celotno Zasavje opredelili kot gozdnato krajino. Zaradi naravne ohranjenosti bi upravičeno predvidevali, da je regija vitalna, življenje v njej pa zdravo. Vendar temu, žal, ni tako.

2. Zdravje v Zasavju

V zadnjih desetih letih je bilo za Zasavje izdelanih več okoljskih in zdravstvenih študij. Na tem mestu bomo izpostavili nekaj izsledkov dveh najcelovitejših.

2.1 Študija Onesnaženost okolja in naravni viri kot dejavniki razvoja v zasavski regiji – modelni pristop

Leta 2001 je inštitut ERICo iz Velenja izdelal študijo Onesnaženost okolja in naravni viri kot dejavniki razvoja v zasavski regiji – modelni pristop (Ribarič-Lasnik, 2001, kazalo v PDF, 191 KB). V študiji je bilo v poglavju o tleh in rastlinah ugotovljeno, da na določenih mestih povečane vsebnosti kadmija, kroma in niklja omejujejo rabo tal za pridelovanje rastlin, namenjenih prehrani ljudi. Genetska bioindikacija izpostavljenih rastlin je pokazala pogostejše pojavljanje kromosomskih napak. Rastline so bile torej izpostavljene delovanju vsaj enega dejavnika, ki je imel mutagene in genotoksične učinke na dedni material. Popisi propadanja gozdov so pokazali, da Zasavje sodi med najbolj poškodovane predele slovenskega gozda. Vsebnost fluoridov v tleh presega mejno vrednost v vseh vzorcih, razen v Čečah. Vsebnost arzena v tleh v zaselku Zelena trava presega mejno imisijsko vrednost.

Glede živali (divjadi) je bilo ugotovljeno, da so vsebnosti kadmija in živega srebra v ledvicah in jetrih uplenjene divjadi tako visoke, da ti organi niso primerni za prehrano ljudi.

V poglavju o človeku so vse tri zasavske občine (Zagorje ob Savi, Trbovlje, Hrastnik) v kategoriji z najvišjo pojavnostjo umrljivosti zaradi raka. Ugotovljeno je tudi, da ljudje v Zasavju nadpovprečno obolevajo za naslednjimi obolenji: bolezni dihal, prebavil, mokril, spolovil in obtočil, pogostejše so komplicirane nosečnosti in splavi, duševne motnje, bolezni žlez z notranjim izločanjem in novotvorbe (tumorji).

Študija zaključuje, da Zasavje danes predstavlja eno izmed najbolj obremenjenih območij v Sloveniji. Vzrok temu je industrija, skoncentrirana na tem območju, dodatno pa k temu prispeva relief: tri ozke med seboj povezane doline, ki so zelo slabo prevetrene. Posledice dolgotrajnega onesnaževanja so in bodo kljub vsem ukrepom prisotne še dolgo časa in nujno potrebno je takoj pričeti s sanacijo onesnaževalnikov, ki bo omogočila predvsem boljše življenjske pogoje generacijam, ki prihajajo za nami.

2.2 Projekt Zdravje za Zasavje

Leta 2007 je začel teči projekt Zdravje za Zasavje, ki ga vodita Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana in Ministrstvo za zdravje. V poročilu iz leta 2008 je bilo med drugim izpostavljeno, da prebivalci Zasavja dihamo najbolj onesnažen zrak v Sloveniji. Tako javni podatki kažejo, da je na primer ob enih ponoči zrak v Trbovljah pogosto nekaj krat bolj onesnažen s prašnimi delci kot zrak v času prometnih konic v središču Ljubljane. Zasavska mesta so tista, ki vselej vodijo po številu dni v letu, ko je zrak prekomerno onesnažen s prašnimi delci. Na prašne delce pa so vezane rakotvorne težke kovine in organske spojine.

Ugotovljeno je tudi, da je pri prebivalcih Zasavja večje tveganje, da bodo zboleli za katerokoli obliko raka kot je to tveganje pri prebivalcih celotne Slovenije. Tako pri ženskah kot pri moških v Zasavju je v primerjavi s Slovenijo značilno večje tveganje pljučnega raka. Znotraj Zasavja pa je ugotovljeno, da imajo prebivalci, ki žive v bližini Lafarge Cementa, Termoelektrarne Trbovlje ter Steklarne in Tovarne kemičnih izdelkov v Hrastniku, značilno večje tveganje, da bodo zboleli za rakom kot preostalo prebivalstvo Zasavja.

Tudi pri otrokih, ki žive na močneje onesnaženih območjih Zasavja, so kronične bolezni dihal dva in pol krat pogostejše kot pri otrokih, ki žive na malo onesnaženih območjih te regije.

Tako splošna umrljivost kot tudi umrljivost do 65. leta starosti sta v Zasavju bistveno višja od slovenskega povprečja.

Kot vidimo so ugotovitve obeh študij dobesedno strašne. Ker prebivalci Zasavja vsakodnevno opažamo, kaj se v našem prostoru dogaja (na primer izbruhi emisij iz Lafarge Cementa), hkrati pa menimo, da se po načinu življenja in navadah bistveno ne razlikujemo od prebivalcev ostalih slovenskih regij, smo prepričani, da je za ekološko degradirano okolje in žalostno zdravstveno sliko Zasavčank in Zasavčanov v največji meri odgovorna industrija s svojimi slabo nadzorovanimi izpusti strupov.

3. Lafarge Cement

V Zasavju obratuje več industrijskih objektov, devet od njih je IPPC zavezancev. Zaradi vrste in količine emisij velja od slednjih posebej izpostaviti štiri: Termoelektrarna Trbovlje, Lafarge Cement, Steklarna Hrastnik in Tovarna kemičnih izdelkov. Glede na lokacijo tovarne, višino dimnika, hidrometeorološke razmere, neenakomernost izpustov, ter emisijske in imisijske meritve ugotavljamo, da ima Lafarge Cement največji negativni vpliv na okolje in s tem tudi na življenje oziroma zdravje v Zasavju.

Na različnih lokacijah Trbovelj in Zagorja ob Savi so razmere z vidika kakovosti zunanjega zraka v največji meri odvisne od tega ali Lafarge Cement obratuje ali pa je v remontu. Seveda so to povsem jasno pokazaje tudi imisijske meritve na mobilni postaji v zaselku Zelena trava. Podatki s te merilne postaje so za Lafarge Cement tako obremenjujoči, da jih skrivajo pred javnostjo. Slednja je dobila podatke le za prvo tromesečje delovanja postaje leta 2004, od takrat naprej pa so rezultati meritev stroga tajnost – naročnik meritev in lastnik podatkov je Lafarge Cement, izvajalec meritev pa je Elektroinštitut Milan Vidmar, ki podatke prav tako skriva. Javnost je tako lahko sledila le neuradnim podatkom, ki so bili v različnih oblikah (včasih številčno, včasih grafično) dosegljivi na svetovnem spletu.

V Lafarge Cementu že dlje časa razmišljajo o sežiganju najrazličnejših, predvsem pa nevarnih odpadkov v njihovi peči. Tako so že leta 1987 v takratni Cementerni Trbovlje (sedaj Lafarge Cement) delali na projektu sežiganja odpadnega tekočega emajla. Leta 1988 so izvedli poskusni sežig prahu, ki je izviral iz prašnih komor Tovarne farmacevtskih in kemičnih izdelkov LEK. Nato so leta 1996 začeli s projektom sežiga odpadnega papirniškega mulja.

Pomemben mejnik predstavlja leto 1998, ko so izpeljali tako imenovano zamenjavo tehnološkega goriva iz mazuta na premog. V resnici je šlo bolj za to, da so s postopkom prikrito legalizirali uporabo petrolkoksa kot goriva. Javnost je bila obveščena le o zamenjavi mazuta s premogom, tudi vsa potrebna soglasja različnih ustanov so bila izdana le za to zamenjavo. Na koncu pa je cementarna dobila dovoljenje za uporabo premoga in petrolkoksa – slednji je odpadek naftne industrije pomešam s s premogovim prahom.

Koncem leta 2002 je Cementarna Trbovlje prešla pod francosko lastništvo in se preimenovala v Lafarge Cement. Naslednje leto je Lafarge Cement začel z uporabo petrolkoksa kot goriva, s tem pa so se močno povečale emisije nekaterih nevarnih strupov, na primer rakotvornega benzena skoraj na štiri krat oziroma na 356 odstotkov. Za Lafarge Cement so značilni veliko večji dobički kot jih je prej imela še slovenska cementarna. Leta 2001 je na primer čisti dobiček Cementarne Trbovlje znašal 2,6 milijona evrov (Rozina, 2006), v letu 2004 pa je Lafarge Cement imel že skoraj štiri milijone evrov čistega dobička (preglednica 2). Kasneje je čisti dobiček vselej močno presegal pet milijonov evrov, največji pa je bil leta 2006, ko je znašal več kot osem milijonov evrov (preglednica 2).

Preglednica 2: Število zaposlenih in dobiček v Lafarge Cementu za obdobje 2004/2008* (vir: Gvin)
Leto Čisti dobiček v evrih Število zaposlenih
2004 3.791.422 254
2005 5.476.135 230
2006 8.270.172 220
2007 7.668.613 208
2008 5.985.970 193

Leta 2006 je Lafarge Cement kot IPPC zavezanec oddal vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za izdelavo cementa. Kasneje (2007) je dodal še vlogo za sežig industrijskih, povečini nevarnih odpadkov. Svoje javno agitiranje za dovoljenje za sežig nevarnih odpadkov so praviloma pogojevali z grožnjo, da bodo v nasprotnem primeru morali prenehati s proizvodnjo. V Zasavju smo tako postali priča skrajno vulgarnemu kapitalizmu, ki ne le da se ne ozira na okolje, ampak mu tudi vse večji dobički ob vse manjšem številu zaposlenih niso dovolj.

Če si pogledamo primerjavo Lafarge Cementa z drugo cementarno (edino konkurenco) na slovenskih tleh Salonitom Anhovo, vidimo, da Lafarge Cement ob skoraj polovični proizvodnji veliko bolj onesnažuje okolje s prahom, organskimi spojinami in nekaterimi težkimi kovinami (grafikon 1). Primerjava v grafikonu 1 je narejena za leto 2007 zato, ker smo le za to leto imeli tudi podatke o proizvodnji cementa v obeh cementarnah. Tudi primerjave za ostala leta, opravimo jih lahko s pomočjo podatkov na spletnih straneh Agencije RS za okolje, pokažejo, da Lafarge Cement v povprečju približno dva krat bolj onesnažuje okolje kot Salonit Anhovo.

Emisijska primerjava Lafarge z Anhovim za 2007
Grafikon 1: Emisijska primerjava Lafarge Cementa (rdeča) s Salonitom Anhovo (siva) za leto 2007 (vir: podatki ARSO)

Tudi primerjava poslovne uspešnosti Lafarge Cementa s poslovno uspešnostjo zasavskega paradnega konja Elektroelementa Izlake je več kot zgovorna (preglednica 3). V letu 2008, ko je kriza že pokazala zobe, je Lafarge Cement s 193 zaposlenimi ustvaril skoraj 6 milijonov evrov čistega dobička. Na drugi strani je Elektroelement z več kot tisoč zaposlenimi ustvaril dober milijon evrov, torej več kot štiri krat manj čistega dobička (tudi sicer čisti dobiček v Elektroelementu v obdobju 2004/2008 nikdar ni dosegel 1,6 milijona evrov).

Leto 2008 Čisti dobiček v evrih Število zaposlenih
Lafarge Cement 5.985.970 193
Elektroelement Izlake 1.357.204 1.207
Preglednica 3: Primerjava med Lafarge Cementom in Elektroelementom Izlake za leto 2008 (vir: Gvin)

Številni bolj ali manj uspešni poskusi sežiganja različnih odpadkov ter uspešno in hitro izpeljana legalizacija ekološko zelo sporne uporabe petrolkoksa so Lafarge Cementu dali jasen signal, da je Zasavje kot naročeno za vnos nevarnih oziroma tveganih in zato dobičkonosnejših tehnologij. K takšni navidezni »primernosti« zasavske regije botruje več dejavnikov: nizka izobrazbena raven prebivalstva (beg možganov), visok delež priseljencev iz revnejših predelov bivše Jugoslavije, višja stopnja sprijaznjenosti z degradiranim okoljem, s strani kapitala lahko vodljiva oblastniška struktura v matični občini …

Kljub že dolgoletni izjemni dobičkonosnosti Lafarge Cementa – ta dobičkonosnost pa dokazano temelji na degradaciji okolja in življenja v njem – je država cementarni v lanskem letu (2009) izdala okoljevarstveno dovoljenje za še nevarnejšo (in seveda dobičkonosnejšo) tehnologijo, sežig nevarnih odpadkov v cementarniški peči.

4. Okoljevarstveno dovoljenje

Agencija RS za okolje je okoljevarstveno dovoljenje, ki Lafarge Cementu dovoljuje sežig nevarnih odpadkov, izdala dne 23. julija 2009. Uroš Macerl se je kot stranski udeleženec v postopku zoper izdano dovoljenje pritožil, vendar je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ dne 27. novembra 2009 pritožbo zavrnilo. S tem je dovoljenje postalo dokončno in izvršljivo – čeprav je Lafarge Cement začel s sežiganjem odpadkov že v maju 2009.

Pri izdanem okoljevarstvenem dovoljenju sta sporna tako sam postopek izdaje dovoljenja kot tudi vsebina le-tega. Za postopek so bili značilni velika pomanjkljivost pri ugotavljanju dejanskega stanja, izrazita pristranskost v korist Lafarge Cementa in skrajno ignorantski odnos do stranskega udeleženca v postopku Uroša Macerla.

Pri ugotavljanju dejanskega stanja tako na primer ni bilo le pomanjkljivo temveč povsem napačno ugotovljeno vplivno območje Lafarge Cementa. Namesto predpisanih Lagrangevih modelov za določanje vplivnega območja (Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, 2007) je izvajalec Elektroinštitut Milan Vidmar uporabil model SCREEN 3 (Agencija RS za okolje, 2009). Na ta način je bilo Lafarge Cementu določeno neverjetno majhno vplivno območje, le v radiju 500 metrov okrog dimnika. Z določitvijo tako majhnega vplivnega območja je bila med drugim močno omejena aktivna udeležba javnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, saj lahko kot stranski udeleženci v postopku sodelujejo le lastniki nepremičnin znotraj vplivnega območja.

O veliki pristranskosti v korist Lafarge Cementa priča dejstvo, da je smel Lafarge Cement tekom postopka kar sedemnajst krat dopolniti svojo vlogo. Ker nobene od teh dopolnitev ni zahteval stranski udeleženec v postopku Uroš Macerl (torej ni šlo za neke kaprice), je jasno, da je bila prvotno oddana vloga izjemno slaba, nepopolna in bi jo Agencija RS za okolje morala zavrniti. Namesto tega je agencija uslužno zahtevala nove in nove dopolnitve.

Na drugi strani je bil odnos Agencije RS za okolje do stranskega udeleženca v postopku Uroša Macerla skrajno ignorantski, celo a href=”https://ekokrog.org/2010/10/12/zanicljiv-odnos-do-javnosti/”>ponižujoč. Agencija je gladko zavrnila njegove številne pripombe, do večine njih se niti opredelila ni. Zavrnila je celo tako razumno zahtevo, kot je ta, da se v postopek vključita sodna izvedenca hidrometeorološke in zdravstvene stroke. Tudi zahtevo, da bi si v primeru strokovnega ogleda Lafarge Cementa ogledali še kmetijo stranskega udeleženca v postopku in vpliv, ki jo ima cementarna nanjo, je agencija zavrnila.

Te in številne druge pomanjkljivosti postopka so podrobno opisane v pritožbi Uroša Macerla (Macerl, 2009).

Na tem mestu je potrebno še pripomniti, da je status stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za Lafarge Cement imela tudi Občina Trbovlje, ki pa je bila skozi celoten postopek povsem neaktivna. Seveda s preračunljivim razlogom, da bi Lafarge Cement okoljevarstveno dovoljenje čim prej dobil. Zaradi kupčij z Lafarge Cementom (slednji je sponzor nekaterih dejavnosti v občini) so bili predstavniki občine pripravljeni verjeti še tako prozornim in enostavno preverljivim lažem; na primer tudi tej, da znotraj vplivnega območja Lafarge Cementa ni stalnih prebivališč ljudi (predstavniki Občina Trbovlje so tako zatajili del prebivalstva).

Tudi vsebinskih pripomb na okoljevarstveno dovoljenje je veliko (Macerl, 2009). Na tem mestu bomo izpostavili dve izmed večjih.

Prvič, emisijske mejne vrednosti so podane le za koncentracijo emisij v dimniku, niso pa omejeni masni pretoki in s tem količine emisij, ki jih sme Lafarge Cement spustiti v okolje.

In drugič, koncentracijske mejne vrednosti za nekatere nevarne spojine so postavljene nekaj krat višje kot sicer veljajo v primeru sežigalnic odpadkov. Tako je Lafarge Cementu dovoljeno onesnaževanje okolja s prahom v obsegu treh sežigalnic, z dušikovimi oksidi (NOx) v obsegu štirih sežigalnic, z benzenom v obsegu petih sežigalnic in s skupnim organskim ogljikom (TOC) v obsegu dvajsetih (!) sežigalnic odpadkov. Glede emisij ogljikovega monoksida (CO) pa je Lafarge Cement celo neomejen (preglednica 4).

Dodati je potrebno, da je Agencija RS za okolje pri dodelitvi visokih mejnih vrednosti za emisije iz Lafarge Cementa zakonsko pokrita. Določitev visoke mejne vrednosti za skupen organski ogljik (TOC) je na primer pokrita z uredbo, ki obravnava sosežig odpadkov (Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov, 2001). V tej uredbi je zadeva postavljena tako, da če dokažeš, da organske snovi v emisijah ne izvirajo iz goriva, ki ga uporabljaš, ampak iz surovine za izdelavo cementa, potem ti lahko Ministrstvo za okolje in prostor dodeli poljubno visoko mejno vrednost – kar je z vidika onesnaževanja okolja in zdravja ljudi nevzdržno. Lafarge Cement je tako potreboval le dokument, ki pravi, da organske snovi izvirajo iz surovine za izdelavo cementa. Tega je pridobil od Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, pa čeprav so meritve emisij ob uporabi različnih goriv pokazale, da ima ravno gorivo velik vpliv na emisije organskih spojin (Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, 2002; Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, 2003). Na tej podlagi je Agencija RS za okolje Lafarge Cementu ekskluzivno odobrila kar dvajsetkratno zvišanje mejne vrednosti za emisije skupnega organskega ogljika (TOC).

Visoke mejne vrednosti za ostale emisije – prah, dušikovi oksidi (NOx), benzen – so pokrite z za cementarne posebej prilagojeno uredbo (Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo cementa, 2007). Kar je seveda z vidika onesnaževanja okolja in zdravja ljudi spet nevzdržno. Kajti benzen na primer je rakotvorna spojina iz prve nevarnostne skupine in to ne glede na to ali izvira iz sežigalnice odpadkov ali pa iz cementarne. Tako nevaren pač je! Lafarge Cement pa ga sme spustiti v okolje za pet sežigalnic odpadkov.

Preglednica 4: Primerjave emisijskih mejnih vrednosti
* (Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, 2007)
** (Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov, 2001)
*** (Agencija RS za okolje, 2009)
Mejna vrednost po splošni uredbi* [mg/m³] Mejna vrednost po uredbi za sežig oz. sosežig odpadkov** [mg/m³] Mejna vrednost za Lafarge Cement, ki sosežiga odpadke*** [mg/m³]
Prah 20 10 30
NOx 500 200 800
TOC 50 10 200
Benzen 1 velja splošna uredba 5
CO 50 NEOMEJENO (povprečne vrednosti v Lafarge Cementu znašajo 1000 mg/m³)

5. Namesto zaključka

Prebivalci Zasavja smo povsem legalno podvrženi hudemu, zagotovo prekomernemu onesnaževanju, kakršnega ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji. Postavljeni smo v vlogo drugorazrednih državljanov, katerih usoda se prodaja ze neke višje interese. Na naše klice na pomoč ob izbruhih strupenih emisij iz Lafarge Cementa ne odreagira nihče. Sledenje emisijskim meritvam je nesmiselno, kajti njihovi rezultati niti približno ne ustrezajo dejanskim emisijam v okolje. To se je nazorno pokazalo z uvedbo trajnih meritev emisij prahu v Lafarge Cementu v letu 2007. Kljub sočasnemu zagonu odžvepljevalne naprave in mokremu čiščenju dimnih plinov so bile izmerjene nekaj krat višje količine emisij kot prejšnja leta, ko so potekale le občasne meritve. Vse tiste nevarnejše emisije (benzen, težke kovine, dioksini ipd.), ki na zdravje prebivalstva najbolj negativno vplivajo, pa se še danes merijo le občasno. Poleg tega tudi trajne meritve, ki se izvajajo le za peščico onesnažil, niso zares trajne; prvič, ne merijo izpadov filtrov in drugič, tudi redne proizvodnje trajno ne merijo (temu smo bili že večkrat priča).

Aktivisti Eko kroga že šest let glasno opozarjamo na degradacijo okolja in vse hujšo neznosnost bivanja v Zasavju. Javno izpostavljamo spletke med Lafarge Cementom, politiki (lokalnimi in republiškimi) ter okoljskimi strokovnjaki. Opozarjamo na hudo obolevnost Zasavčank in Zasavčanov. Bolj ali manj vsi v Sloveniji vedo za krivico, ki se godi prebivalcem Zasavja, pa gredo stvari kljub vsemu le še na slabše in slabše. Da smo namerno žrtvovani, danes le še redko kdo dvomi. Za nejeverneže na tem mestu podajamo izjave dveh sekretarjev na Ministrstvu za okolje in prostor. Te izjave so bile izrečene aktivistom Eko kroga v času delovnih obiskov na ministrstvu (prisotnih je bilo več prič):

  • Jurij Fašing, sekretar na Agenciji RS za okolje: “Imate pač smolo, da živite v tisti dolini.” (Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, 19. oktober. 2006).
  • Matej Gasperič, sekretar na direktoratu za okolje: “Nikdar ne boste dokazali, da so strupi, ki jih požirate, ravno iz Lafarge Cementa.” (Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, 19. december. 2006).
  • Matej Gasperič, sekretar na direktoratu za okolje: “Jaz bi na vašem mestu vse prodal in se odselil.” (Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, 2. september 2008).

Prebivalci Zasavja imamo vso pravico, z vidika naših potomcev pa tudi nujno dolžnost, da se dobesedno z vsemi sredstvi borimo za zagotovitev pravice živeti v zdravem okolju.

6. Literatura

  1. Agencija RS za okolje. 2009. Okoljevarstveno dovoljenje št.: 35407-104/2006-195. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor.
  2. Macerl, U. 2009. Pritožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje št.: 35407-104/2006-195. Zagorje ob Savi, Ravenska vas 26 A (PDF, 373 KB).
  3. Ribarič Lasnik, C. 2001. Onesnaženost okolja in naravni viri kot dejavniki razvoja v zasavski regiji – modelni pristop. Končno poročilo, Velenje, ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave.
  4. Rozina, M. 2006. Analiza poslovanja podjetja Lafarge Cement d. d.. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta (PDF, 329 KB).
  5. Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo cementa. 2007. Ur.l. RS, št. 34/2007.
  6. Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. 2007. Ur.l. RS, št. 31/2007.
  7. Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov. 2001. Ur.l. RS, št. 50/2001.
  8. Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. 2003. Emisije snovi v zrak iz elektrofiltra klinker peči v podjetju Lafarge Cement d.d Trbovlje, december 2003. Maribor, Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja.
  9. Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. 2002. Emisije snovi v zrak iz peči za žganje klinkerja v podjetju Cementarna Trbovlje d.d, oktober 2002. Maribor, Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja.

Boštjan Pihler, Eko krog.

Prispevek je bil predstavljen na okrogli mizi Onesnaženost okolja in naravni viri kot omejitveni dejavnik razvoja v Sloveniji – modelni pristop za degradirana območja, 21. aprila 2010 (na voljo sta DOC, 97 KB in prosojnice v PPS).

13 Responses
  1. Boštjan Pihler

    Kolega iz Eko kroga mi je namignil, da mogoče le odreagiram. Heh, pa naj bo. Nahranimo malce to fiono. Lafargevega piarovčka, ki pogosteje kot moška uporablja ženska imena (hm, pomenljivo!), zanima, kaj točno je rekel Matej Gasperič z MOP-a in kdo je bil vse prisoten. Kot kaže, bi spet rad(a) nekaj mutil(a). Kakorkoli, Matej Gasperič je rekel to, kar sem zapisal v prispevku Žrtvovanje Zasavja na primeru Lafarge Cementa. Če tega ne bi rekel, bi nas že zdavnaj tožil. Vse to sem povedal že večkrat, nazadnje novinarju Mladine, ki je vse skupaj pač povzel po svoje (vendar v bistvu nič drugače). Pri Gasperičevem izvajanu sta bila prisotna vsaj dva: vsaj en ekokrogovec in vsaj en, ki to ni. To bo zaenkrat dovolj, naj piarovček, oz. fiona, ostane malo lačen oz. lačna.

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */