V Delu je bil 26.6.2024 objavljen članek Boruta Tavčarja o kavcijskem sistemu.
Članek navaja vrsto napačnih informacij ter po našem mnenju pristransko podaja zgolj podatke komunalnega gospodarstva. Ministrstvo je na posvetu predstavilo drugačno sliko, ki je rezultat poglobljene analize, opravljene v preteklih mesecih. Ta je pokazala, da se pri nas zdaj zbere 69,04 % plastenk in ne 78 % ter reciklira 41 % pločevink in ne 90 %, kot to navaja Zbornica komunalnega gospodarstva (ZKG).
Do januarja 2029 moramo v skladu s cilji EU reciklirati 90 % plastenk in pločevink. ZKG meni, da to ni težava kljub preverljivemu dejstvu, da je za vsak nadaljnji odstotek potreben nesorazmerno velik napor in s tem povezani stroški. V Avstriji, kjer trenutno ločeno zberejo 73 % plastenk, bo kavcijski sistem začel delovati čez pol leta. Zanj so se odločili potem, ko so ugotovili, da bi jih izboljšave obstoječega sistema stale 27 milijonov evrov več od kavcijskega sistema in bi doseganje ciljev EU kljub temu ostalo vprašljivo.
V EU kavcijski sistem uporablja že 14 držav članic, nekatere že desetletja. Zato je zavajajoča trditev, da se o uvedbi kavcijskega sistema šele odločajo. Te države povprečno že dosegajo 90 % zbiranja plastenk, mnoge krepko več. Samo od leta 2022 je začel delovati v 6 državah, v bližnji prihodnosti ga načrtujejo še v Avstriji, Poljski, Češki, Belgiji. Ne verjamemo, da je Slovenija tako posebna, da lahko cilje doseže brez kavcijskega sistema. Drugi cilj EU, ki v članku ni naveden, je vsebnost reciklirane plastike v novih plastenkah, leta 2030 bo morala doseči 30 %, leta 2040 pa že 65 %. To pomeni, da se bo v prihodnje občutno zmanjšala potreba po primarni plastiki, narejeni iz nafte. Zato je zavajajoča trditev, da kavcijski sistem pomeni več novih plastenk, saj se bodo stare vrtele v zaprtem krogu.
Kavcijski sistem je slabšalno označen kot naprave (aparati) za oddajo embalaže, čeprav gre v praksi za sistem, v katerem se registrira vsak kos embalaže, dan na trg ter nato beleži vsak prodan, vrnjen in recikliran kos. Podprt je z informacijskim sistemom, ustrezno logistiko ter razvrščanjem embalaže glede na zahteve reciklerjev. Ker ne prihaja do kontaminacije z drugimi odpadki, zagotavlja kvaliteten material, primeren za recikliranje nazaj v živilsko embalažo in torej kroženje v zaprtih zankah, kar je cilj prehoda v krožno gospodarstvo. Prav transparentnost takšnega sistema je morebiti vzrok nasprotovanja ZKG, ne daje namreč prostora za manipulacije s podatki. Če je obstoječi sistem tako dober, se sprašujemo, zakaj po enem letu analiz še vedno niso usklajeni podatki o tem, koliko embalaže pijač je na našem trgu, koliko se je zbere in koliko reciklira.
ZKG vedno znova navaja, da bi s kavcijskim sistemom reševali zgolj 3,7 % embalaže, pri čemer ta delež računa na težo. Vendar plastenke in pločevinke v povprečju zasedejo 40 % volumna zabojnikov in smetnjakov. V Sloveniji se na prebivalca letno proda 365 kosov pijač, ali povedano drugače: štiričlanska družina s to embalažo letno napolni šest 240 litrskih zabojnikov. Rumeni zabojniki že leta niso sposobni zajeti plastenk in pločevink, ki končajo v naravi, uličnih smetnjakih ali napačnih zabojnikih. Osveščanje, pa naj je še tako intenzivno, doseže samo omejeno skupino ljudi, za tiste, ki jim je vseeno, so potrebni drugačni prijemi. Kavcija in kavcijski sistem sta se pri tem izkazala za zelo učinkovita.
Nenavadno je, da komunalno gospodarstvo po eni strani zatrjuje, da bi cilje EU lahko dosegli z rumenimi zabojniki, bi pa podprli t.i. digitalni kavcijski sistem. Slednji ne delujejo še nikjer, so šele v fazah delnega, geografsko omejenega testiranja na majhnem delu populacije. Lani so ga testirali v Flandriji in Valoniji (Belgija). Zaključki? Takšen sistem je še daleč od tega, da bi bil pripravljen za implementacijo. Tehnično ga verjetno sploh ni možno vzpostaviti, izključuje določene skupine ljudi, pozitivne prednosti za okolje so negotove, tveganja goljufij in zlorab niso razrešena. Običajni kavcijski sistemi teh težav nimajo.
Podpora ZKG t.i. digitalnim kavcijskim sistemom nas bega še iz enega razloga. Običajni kavcijski sistemi so popolna odgovornost proizvajalcev in financirajo vse investicijske ter operativne stroške, čeprav ZKG nenehno zavaja javnost, koliko bi stal gospodinjstva. Podpirajo pa t.i. digitalni kavcijski sistem, pri katerem bi občine krile investicije v pametne zabojnike in odvoze zbranega materiala. Belgijske občine so se temu uprle ter svoje regijske ministre za okolje pozvale, naj že leta 2025 vzpostavijo običajen kavcijski sistem, kjer vse stroške nosijo proizvajalci in trgovine.
Pravzaprav nas stališče ZKG ne bega, zdaj namreč plastenke in pločevinke močno financirajo proizvodnjo goriva iz nekvalitetne embalaže za sežigalnice in cementarne. V razpravi o običajnem kavcijskem sistemu ZKG torej zagovarja ohranjanje svojih poslovnih modelov in lastne interese, čeprav se z zavajajočimi informacijami trudi, da bi to prikazala kot javni interes.