V Eko krogu dobro poznamo posledice kapitalu prijaznih mejnih vrednosti in neučinkovitega nadzora emisij nevarnih snovi iz posameznih večjih virov onesnažil. V zakonodaji zapisane mejne vrednosti onesnažil v izpustih industrijskih objektov so uzakonjene zato, ker gre za zdravju in okolju dokazano nevarne snovi. Vsakršna zapisana mejna vrednost je vedno in samo nek kompromis med vplivi snovi na zdravje in okolje ter sposobnostmi tehnologije in voljo politike. Zapisana mejna vrednost ne nudi ljudem nobenega zagotovila zdravstvene varnosti. Mejne vrednosti ne pomenijo, da emisije pod tem pragom ne predstavljajo tveganj. So zgolj politični kompromis, ki skuša uravnotežiti interese podjetij po čim manjših stroških in interese ljudi po zdravem življenjskem okolju. V tem trenutku veljavna ureditev mejnih vrednosti emisij snovi iz sosežigalnic in nadzora nad njimi je dolga desetletja predstavljala sramotno veliko potuho kapitalu in veliko zdravstveno tveganje za okoliške prebivalce.
Slovenija je končno prišla do točke, ko je to neenakost prepoznala in jo poskuša izravnati z zaostritvijo predpisanih pogojev in nadzora za sosežigalnice. Seveda se nihče ne odpove rad privilegijem in obetu velikih zaslužkov, zato je razumljivo, da sosežigalnicam predvidena zaostritev ni všeč. Načini njihovega komuniciranja in pritiskov so Zasavčanom dobro znani. Tudi v Trbovljah je cementarna redno donirala prijateljskim društvom in v zameno pričakovala podporo. Takšne taktike, ki s sežiganjem odpadkov kujejo dobičke in zastrupljajo ter delijo skupnosti, niso značilne samo za Slovenijo, uporabljajo jih cementarne od Španije preko Italije pa do Grčije.
V preteklem tednu smo poslušali trditve, da izenačitev emisij cementarne Salonit s sežigalnicami ni mogoč, ker bi ta po zaostrenih predpisih morala zapreti vrata. Trditve so popolnoma nasprotne temu, ker je še pred kratkim zatrjevala cementarna sama – da bi izenačitev lahko dosegli do leta 2025, da obstajajo ustrezne tehnologije in imajo potrebna finančna sredstva. Zamolčali pa so, da to pogojujejo z večjo proizvodnjo in več sežganimi odpadki. Jasno je torej, da cementarna zaostrenih predpisov noče sprejeti, ne pa ne more izvesti, kot to trdi zdaj. Jasno je tudi, da so grožnje z zapiranjem cementarne prozorno ustrahovanje zaposlenih in ljudi. Poslanci v tem trenutku odločajo samo ali bodo podprli tuj kapital ali svoje državljane.
Če bi zatrjevanju cementarne poslanci verjeli, je možna samo ena odločitev. Da se sosežig odpadkov v cementarnah prepove. Kajti, če cementarna iz svojih izpustov ne more izločiti zdravju nevarnih snovi, bi glas poslancev proti znižanju mejnih vrednosti emisij snovi iz sosežigalnic pomenil, da so se zavestno odločili podpreti dobičke cementarne na račun obolevanja in umiranja ljudi, ki tam živijo.
Dejstvo je, da tudi za tem, ko bo predlagan zakon sprejet, prebivalci Anhovega in drugih krajev ob sosežigalnicah odpadkov še nekaj let ne bodo občutili bistvene okoljske in zdravstvene razlike, prav tako bo na njih ostalo zdravstveno breme preteklih emisij, pa vendar: dobili bodo trdnejši obet za čistejšo prihodnost. Zato smo in bomo še naprej podpirali prebivalce spodnje Soške doline ter njihov predlog novele Zakona o varstvu okolja.