Ljudje, ki živijo v bližini kamnolomov se zaradi delovanja kamnolomov dnevno srečujejo s hrupom, prašenjem in miniranjem, povečanim prometom s tovornjaki, ponekod obstajajo bojazni pred onesnaženjem vode, izginotjem studencev zaradi premika plasti, plazenjem, pogosta je nedovoljena sečnja gozdov in širjenje kamnolomov preko dovoljenih meja. Krajani navajajo pogosto in nesankcionirano kršenje rudarskih projektov, neodzivnost inšpektoratov, kamnolomi se praviloma ne rekultivirajo, odprte prašne površine se ne zamakajo, pobočja se ne terasirajo, ampak se pesek prosto presipa po pobočju navzdol na dno kamnolomov ipd.. Ker se okoličani kamnolomov, še posebej tisti preglasni, vse pogosteje srečujejo tudi s pritiski koncesionarjev in njihovih zaposlenih, se dogaja, da se posamezniki umaknejo, civilne iniciative počasi ugašajo, ljudje pa so se prisiljeni sprijazniti z vsakodnevnim onesnaženjem. Občine v tej igri nihajo med svojimi občani in koncesijami, le redke so tiste, ki odkrito nastopijo v korist zdravja svojih občanov.
Prebivalci se tako vrtijo v začaranem krogu nemoči. Že 15 let je namreč nadzor nad emisijami v zrak iz kamnolomov nemogoč zaradi pomanjkljive zakonodaje. Toliko časa nobena Vlada ali minister za okolje ni uspel poskrbeti za sprejetje predpisa, ki bi te emisije kamnolomov – vključno z emisijami prahu – omejeval v njihovem okoljevarstvenem dovoljenju. Ker mejnih vrednosti v dovoljenjih ni, ni mogoče reči, kdaj so te presežene, oziroma kdaj je onesnaževanje prekomerno.
Kamnolomom je bilo dvakrat zapovrstjo omogočeno podaljšanje koncesij brez preverjanja zakonskih pogojev za njihovo podaljšanje. Prvič se je to zgodilo med korono, dovoljenja so bila podaljšana za 18 mesecev. Sredi maja 2023 pa jim je Vlada z interventnim zakonom dovoljenja podaljšala rudarske pravice za izkoriščanje še za nadaljnja 3 leta ne glede na to, ali izpolnjujejo zakonske pogoje za nosilca rudarske pravice ali ne, ali so doslej sanirali izkoriščena zemljišča ali ne, ali so kršili obstoječo koncesijsko pogodbo ali ne, ali še obstajajo zaloge mineralne surovine ali ne, ali so razširili kamnolom izven dovoljenih meja pridobivalnega prostora ali ne. Na to smo opozorili poslance Državnega zbora.
Predpisa, ki bi okolje in zdravje ljudi zaščitil pred nepopravljivo škodo, pa še vedno ni.
Preden bi se torej pogovarjali o tem, ali je še kaj ‘prostora’ za izkoriščanje mineralnih surovin, je torej nujno zagotoviti zakonodajo, ki bi uredila delovanje kamnolomov, omogočila njihov nadzor in upoštevala interese lokalnih prebivalcev. S tem bi država končno zastopala tudi interese državljanov in ne zgolj interesov koncesionarjev.