Poslancem Državnega zbora smo danes poslali zahtevo za umik predloga Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij.
Vlada RS je na 48. redni seji na predlog Ministrstva za naravne vire in prostor po nujnem postopku sprejela predlog Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju predlog zakona). Veljavnost koncesijskih pogodb, ki bi se sicer iztekle od junija 2023 do decembra 2024 in o njihovem podaljšanju še ni odločeno, naj bi se tako podaljšala za 36 mesecev, pri tem pa se zakonski pogoji za podaljšanje sploh ne bodo preverjali. Pod pretvezo nujnega postopka, so iz odločanja o svojem neposrednem bivalnem okolju v celoti izločeni državljani, ki ob kamnolomih živijo (kršenje Aarhuške konvencije) in tudi strokovna javnost, ki bi lahko postavila protiutež predlagani nujnosti odločitve. Poslanci so tako prisiljeni v kratkem času sprejeti okoljsko pomembno odločitev na podlagi nepopolnih vhodnih informacij.
Predlog zakona je z vidika varovanja zdravja ljudi in okolja v celoti nesprejemljiv. Neverjetno je, da prihaja z ministrstva, ki naj bi naravne vire in prostor varovalo. Ni odveč opozoriti, da je velika verjetnost, da se bodo kamnolomi v teh treh letih širili tudi v območja, ki jih občine v svojih prostorskih aktih tej rabi niso namenile, niti tega v tem trenutku ne nameravajo. Čez tri leta bo zatečeno stanje razširjenih odprtih površin občine prisililo, da jih opredelijo kot območje mineralnih surovin, pri čemer bo mnenje javnosti postalo nepomembno, zahteve za sanacijo pa zgolj možnost nadaljnjega izkopavanja kamnine pod nazivom »izvajanje sanacije«. Obstaja tudi upravičen sum, da naj bi podarjena dodatna tri leta služila tudi temu, da bi se občine in župane, ki danes nimajo dovolj posluha za širjenje kamnolomov in ustrezne popravke svojih prostorskih planov, prepričalo o nujnosti sprememb tako, da bodo njihovi prostorski akti ustrezali potrebam koncesionarjev in jim olajšalo podaljšanje koncesij.
Iz celotne Slovenije se na okoljevarstvenike obračajo prebivalci, ki imajo težave z okoliškimi kamnolomi (Hrastnik, Cerkno, Griža pri Rižani, Logatec, Brinjeva Gora…). Navajajo težave s hrupom, prašenjem in miniranjem, povečan promet s tovornjaki, ponekod bojazen pred onesnaženjem vode, izginotjem studencev zaradi premika plasti, plazenjem, nedovoljeno sečnjo okoliških gozdov, širjenjem kamnolomov preko dovoljenih meja, očitno kršenje rudarskih projektov, neodzivnost inšpektoratov, kamnolomi se praviloma ne rekultivirajo, odprte prašne površine se ne zmakajo, pobočja se ne terasirajo, ampak se pesek prosto presipa po pobočju navzdol na dno kamnolomov. Obratovanje kamnoloma pomeni velik poseg v kvaliteto bivanja občanov, prah pušča posledice tudi na zdravju (dihala, krvožilje, alergije…), prav tako sta moteča hrup in ter promet s tovornjaki. Poleg navedenega je potrebno opozoriti, da so kamnolomi marsikje umeščeni v bližino bivalnih območij. Podaljševanje koncesij je v teh primerih še posebej vprašljivo. Pravila prostorskega načrtovanja in umeščanja takšnih območij so zelo jasna. Kamnolomi v bližino bivalnih območij ne spadajo. Če predlog zakona uspe, bodo tam lahko nemoteno (in po dosedanjih izkušnjah tudi nekontrolirano) obratovali še najmanj naslednja tri leta. O učinkovitosti nadzora je zelo povedna zgodba, v kateri pristojni inšpektor ni opazil nobene nepravilnosti niti tedaj, ko se je kamnolom že za več kot 200 metrov zajedel v gozdni prostor.
Mnogi kamnolomi ne izpolnjujejo pogojev za podaljšanje koncesij, predlog zakona jih nagradi z dovoljenjem za dodatna tri leta nekontroliranega izčrpavanja narave in ogrožanja ljudi. Zdi se, da gre za isto skupino koncesionarjev, ki jim je bila veljavnost koncesijskih pogodb enkrat izjemoma že podaljšana za 18 mesecev. Že drugič se je torej zgodilo, da so bile interventno in brez jasne obrazložitve podeljene nove pravice (olajšave) samo nekaterim koncesionarjem. Obstaja torej skupina koncesionarjev z očitnim privilegijem (o njihovih vlogah za podaljšanje ni dokončno odločeno), ki bo lahko za tri leta podaljšala rudarske pravice za izkoriščanje ne glede na to, ali izpolnjujejo zakonske pogoje za nosilca rudarske pravice ali ne, ali so doslej sanirali izkoriščena zemljišča ali ne, ali so kršili obstoječo koncesijsko pogodbo ali ne, ali še obstajajo zaloge mineralne surovine ali ne, ali so razširili kamnolom izven dovoljenih meja pridobivalnega prostora ali ne. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo so ti koncesionarji in ali so vnaprej vedeli, kakšen zakon se pripravlja in so temu prilagodili dinamiko dopolnjevanja svojih vlog. Sprašujemo se, kdo je dejanski avtor predloga zakona?
Menimo, da predlog zakona že najmanj z vidika enakosti pred zakonom ni skladen z Ustavo.
Eko krog je pristojno ministrstvo že večkrat opozoril, da so v slovenski okoljski zakonodaji pomanjkljivosti, ki inšpekciji že več kot 15 let onemogočajo učinkovit nadzor nad emisijami snovi v zrak iz kamnolomov in s tem učinkovitejše varovanje zdravja ljudi. Žal to področje, kljub temu, da zadeva zdravje več tisoč državljanov, ni bilo na Vladi nikoli prepoznano kot zadeva, ki bi jo bilo potrebno obravnavati ali pa morebiti celo reševati interventno, tako kot predlagatelj danes interventno in očitno rešuje predvsem tiste koncesionarje, ki v vseh teh letih niso uspeli urediti svoje dejavnosti tako, da bi zadostila vsem zakonskim in rudarskim zahtevam in bi posledično sploh lahko upali na uspešno podaljšanje koncesije. Lahko bi rekli, da obravnavani predlog z dodatnimi tremi leti »neomejenega« delovanja nagrajuje predvsem tiste koncesionarje, ki so imeli s spoštovanjem rudarskih projektov in zakonodaje težave že doslej. Po našem mnenju srž problema ni v zamudah, ki naj bi zaradi epidemije nastale v državni upravi (breme odgovornosti se v tem primeru povsem neprimerno prelaga na uslužbence državne uprave oz. celo na uslužbence občinskih uprav, ki pa so med epidemijo svoje delo seveda opravljali), ampak v koncesionarjih.
Sprejem predloga zakona v nobenem pogledu ni nujna intervencija, ampak je le potuha koncesionarjem. Že sam predlog takšnega zakona je nespoštljiv do državljanov in kaže na dejstvo, da njegovi pripravljavci niso dovolj seznanjeni s problemi, ki jih obstoječi kamnolomi predstavljajo v svojem okolju, ali pa so jim problemi okolja in zdravstvena tveganja manj pomembni od želja koncesionarjev in pridobljenih koncesnin. Izgovarjanje na morebitno gospodarsko škodo je brezpredmetno. Je pa pomembna nepopravljiva škoda, ki bi v teh treh letih nastala v okolju in na zdravju okoliških prebivalcev.