Podobno, kar doživljajo prebivalci v okolici Salonita Anhovo, smo doživljali Zasavčani. Podobna je zgodovina onesnaževanja obeh področij in tragične posledice.
V Zasavju smo bili žrtvovani za dobičke lastnikov cementarne Lafarge Trbovlje. Doživeli smo tisoče obljub: kako je sežig v cementarni nadzorovan z najstrožjimi mejnimi vrednostmi, nad katerimi bedijo akreditirane inštitucije, inšpekcijske službe in ARSO ter kako iz dimnika izhajata le vodna para in ogljikov dioksid.
Vse obljube so se izkazala za prazne besede, življenje s cementarno je nevzdržno. V letih dokazovanja krivic in boja smo dokazali, da je nadzor nad sosežigom v cementarnah izjemno slab, da se dogajajo številne napake, da se meritve skrivajo, brišejo, popravljajo in da inšpekcijske službe delujejo v prid cementarne. Vse to smo uspeli dokazati na sodiščih. Tisto, kar nas še vedno boli, je to, da kljub dokazom in dobljenim postopkom na sodišču, ni odgovarjal nihče na inšpekciji, na ARSu, ministrstvu ali kjerkoli drugje.
Na koncu je kljub zmagi na sodišču prebivalcem Zasavja ostala nadpovprečna obolevnost za rakom. Cementarni pa so ostali milijonski dobički iz sežiganja odpadkov, ne da bi plačala kako kazen.
Nedopustno je, da zakonodaja cementarnam, ki sosežigajo odpadke, še vedno dopušča višje emisije kot sežigalnicam in s tem prebivalce v njihovi okolici obravnava kot drugorazredne državljane, žrtvovane za dobičke cementarne.
Za razliko od prebivalcev spodnje Soške doline v Zasavju zdaj vemo, kako je živeti brez sežiganja odpadkov v cementarni. Regija doživlja preporod in postaja prijetna za bivanje, kar nadvse privoščimo tudi prebivalcem Anhovega z okolico.
Aktivisti Eko kroga