Evropska zakonodaja od proizvajalcev zdaj zahteva tudi pokrivanje stroškov ločenega zbiranja ter čiščenja smetenja odpadne embalaže iz gospodinjstev. Razlika med kavcijskim sistemom in obstoječim ločenim zbiranjem je samo v tem, komu bodo te stroške plačali: upravljavcu kavcijskega sistema ali komunalnim podjetjem. In tu gre najbrž iskati vzroke, zakaj Zbornica komunalnega gospodarstva kavcijskemu sistemu močno nasprotuje.
V novicah Svet24 lahko beremo pogovor z Sebastijanom Zupancem, direktorjem Zbornice komunalnega gospodarstva o uvedbi kavcijskega sistema za embalažo pijač. V intervjuju je vrsta polresnic, neresnic in zavajanj, ki terjajo odziv.
Ker je v Sloveniji do sedaj veljala deljena odgovornost, smo gospodinjstva skoraj 20 let pokrivala 60 – 75 % celotnih stroškov odpadne embalaže preko položnic za odvoz odpadkov. Če bodo proizvajalci te stroške zdaj res prevalili na potrošnike, potem jih bodo ne glede na to, ali bo vzpostavljen kavcijski sistem ali pa bomo še naprej vso embalažo zbirali tako, kot do zdaj.
Zahteve za analize, čeprav podatkov ni
Analize obstoječih kavcijskih sistemov kažejo, da so ti že zdaj cenejši v primerjavi s klasičnim ločenim zbiranjem odpadne embalaže. Da je okoljsko in ekonomsko učinkovitejši, je pokazala tudi analiza avstrijskega okoljskega ministrstva. Izpolnjevanje ciljev EU glede recikliranja plastenk bo Avstrijo s kavcijskim sistemom stalo 27 milijonov eur manj od stroškov, ki bi jih zahtevale izboljšave obstoječega sistema ločenega zbiranja.
Avstrija trenutno zbere 70 % plastenk. G. Zupanc navaja, da jih v Sloveniji zberemo 73 %. Ker javnih, preverljivih podatkov o tem nimamo, je to zgolj ocena. Mnogi se z njo ne strinjajo in ocenjujejo, da se realna številka giblje nekaj nad 60 %.
Pogreša pa analize o potrebnosti kavcijskega sistema, čeprav tudi sam ugotavlja, da podatkov nimamo. Vsaj o ločenem zbiranju bi jih v pravzaprav morala imeti prav Zbornica komunalnega gospodarstva. Ker podatkov ni, ne moremo imeti analiz, a to ni ovira, da analiz ne bi zahtevali – taktika zavlačevanja, ki je v nekaterih drugih evropskih državah žal celo delovala.
Je pa analiz in drugih informacij o obstoječih evropskih kavcijskih sistemih res ogromno in zagotovo bi med vsemi različno velikimi državami z različno gostoto poseljenosti in različno infrastrukturo ločenega zbiranja našli državo, primerljivo s Slovenijo. Če bi to hoteli.
Sistem ločenega zbiranja je dober, samo še malo ga izboljšamo…
V resnici zbiranje embalaže pri nas že skoraj dve desetletji ne deluje dobro … Spomnimo se samo kopičenja neprevzete embalaže v začasnih skladiščih, požarov in interventnih odvozov na račun proračuna. Embalaža se v začasnih skladiščih kopiči še zdaj. Zbornica komunalnega gospodarstva bi sistem še kar izboljševala, mi pa bi morali zaupati, da bo po 20 letih končno uspelo.
Ločeno zbrana embalaža ni tudi reciklirana. Po poročanju Eurostatu, je Slovenija po recikliranju nekje na zgornji sredini držav EU. Pri kavcijskem sistemu se ločeno zbran material tudi zares reciklira, natančno se ve, koliko embalaže je bilo dane na trg, koliko ločeno zbrane in reciklirane. Sistem torej zagotavlja sledljivost in s tem transparentnost. Države s kavcijskim sistemom že zdaj izpolnjujejo predpisane EU cilje glede plastenk do leta 2025, večina pa tudi za leto 2030. Od držav, ki kavcijskega sistema nimajo, jih ne izpolnjuje še nobena.
Ko ne veš, o čem govoriš (ali pač)
Neresnična je ugotovitev g. Zupanca, da je kavcijski sistem primeren samo za države z redko poseljenostjo in nikakršno infrastrukturo za zbiranje komunalnih odpadkov. Obstoječi kavcijski sistemi uspešno delujejo v velikih in manjših državah ter v državah z visoko gostoto poseljenosti kot sta Malta ali Nemčija, kot tudi v državah z nizko gostoto poseljenosti, npr. v skandinavskih državah. Dobro vzpostavljeno infrastrukturo ločenega zbiranja odpadkov imajo vsaj v skandinavskih državah in Nemčiji.
V intervjuju navaja vrsto podatkov in številk, ki javno niso dostopni in so torej nepreverljivi, na njih pa gradi finančne izračune, ki niti približno ne stojijo. Od tega, da kavcijo upošteva kot strošek sistema, do tega, da zaskrbljeno ugotavlja, da se bodo neizplačane kavcije štele v milijonih. Če bi koga skrbelo, da bi kavcijski sistem bogatel na račun kavcij, je potrebno samo to, da vrne prazno embalažo in vzame kavcijo. Smo pa od upravljavca kavcijskega sistema iz Estonije lahko slišali, naj novi sistemi ne računajo na prihodek iz nevrnjenih kavcij, ker je odziv ljudi na kavcijski sistem odličen. Zupanc brez kakršnekoli podlage ugotavlja, da pri nas velik delež prebivalstva embalaže ne bi vračal v trgovine. V naši spletni anketi od skoraj 2000 vprašanih 99 % pravi, da podpirajo uvedbo kavcijskega sistema. Podobno so se odzvali potrošniki v anketi Zveze potrošnikov Slovenije, v kateri je sodelovalo več kot 1200 ljudi. Kar 95 % bi jih kavcijski sistem uporabljalo (81 % zagotovo, 14 % verjetno).
Za razliko od slovenskih embalažnih družb vsi evropski kavcijski sistemi delujejo nepridobitno. Financirajo se iz prihodkov prodanega materiala, embalažnin in neizplačanih kavcij. Če so prihodki sistema nižji od stroškov, razliko pokrijejo proizvajalci in trgovci. S kavcijskim sistemom se zaradi manj smetenja in manj odvoza odpadne embalaže znižanjo stroški občin. Strošek delovanja kavcijskega sistema ni strošek družbe ali strošek proračuna, kot je to v veliki meri obstoječi sistem ravnanja z odpadno embalažo.
V gornjem članku smo se odzvali na nekatere zavajajoče izjave. Te in druge smo podrobneje razčlenili v daljšem besedilu, dostopnem TUKAJ.