pravíca -e ž: kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah; načela, predpisi, ki to določajo (Fran.si)
pravíčnost -i ž: lastnost človeka, ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva (Fran.si)
Pred nami je novo leto, nove možnosti, novi začetki. Kakšno bo, tega ne ve nihče, želimo pa si, da bi bilo “eno srečno in zdravo”. Ob zavedanju, da živimo v težkih, zahtevnih časih, in da izzivov, kako vsaj malo izboljšati svet, ne bo zmanjkalo.
Na okoljskem področju znanstvena skupnost in nevladne organizacije prepoznavamo vsaj tri velike krize, ki niso nekaj, kar bo šele prišlo, ampak so že tu. Podnebna kriza, kriza izgube biotske raznovrstnosti in kriza onesnaženja s plastiko. Njihovi vplivi postajajo vse kompleksnejši in jih je vse težje obvladovati, ker se različna tveganja in posledice pojavljajo hkrati in so medsebojno povezani. Pojavljajo se t.i. povratne zanke. Primer: izguba biotske raznovrstnosti na določenem območju vpliva na večjo ranljivost tega območja za posledice podnebnih sprememb. Zato so posledice (lahko) večje, kar znova pospešuje nadaljnjo izgubo biotske raznovrstnosti. Če k tej enačbi dodamo še plastično onesnaženje, npr. vstopanje plastičnih delcev v organizme živali, ki povzročajo tudi umiranje teh živali, dobimo nov dejavnik, ki še pospeši biotsko krizo. In tako naprej.
Kaj zapuščamo svojim otrokom, vnukom, pravnukom? Napol opustošeno Zemljo, na kateri bodo razmere za življenje počasi postale nevzdržne? Nekatere posledice podnebnih sprememb so že jasne in vidne tako rekoč s prostim očesom, njihovih posledic se ne da več preprečiti, lahko se jim le prilagodimo. Ekstremni vremenski dogodki – neurja, suše, požari – so le najbolj vidna neposredna posledica, druge so še zakisljevanje oceanov, širitev bolezni (razširitev malarije in drugih tropskih bolezni), onesnaženost zraka zaradi visokih ravni ozona in ekološka neravnovesja. Kljub temu, da so znanstveni modeli napovedovanja razvoja podnebnih sprememb zelo razviti in verodostojni, se nekaterih posledic ne da predvideti. Moj kratek odgovor na zgornje vprašanje bi bil: zdajšnja generacija prihodnjim zapušča predvsem kompleksno krizo, njene nepovratne posledice, slabšanje kakovosti življenja, izgubljanje možnosti za preživljanje in nepredvidljivost.
Čeprav bi bila trditev, da se sedanja generacija ne zaveda odgovornosti za svoja dejanja in problemov ne skuša reševati, pretirana, se zdi, da je pred odgovornostjo daleč na prvem mestu zadovoljevanje naših potreb. Odgovornost in posledice? No ja, o tem pa kdaj drugič. Takšno ravnanje ni ne pošteno ne sočutno in ne pravično. Če je prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja eden od temeljev razumnega obnašanja, ni niti razumno.
Okoljska in podnebna pravičnost nasprotno poudarjata sorazmerno porazdelitev odgovornosti ter izpostavljenosti tveganjem in posledicam določenih ravnanj. Filozof in profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti Luka Omladič: “Tako se osnovna definicija okoljske pravičnosti – prek negativnega pojma krivice ali krivičnosti – postavlja v obliki: okoljska krivica se nanaša na situacijo, v kateri manjšina ali depriviligirana skupina ljudi trpi nesorazmerni delež obremenitve zaradi onesnaževanja ali izčrpavanja naravnih virov.”
Podnebna pravičnost gradi na temeljih okoljske pravičnosti in pravi naslednje: za podnebne spremembe niso vsi enako odgovorni, posledice podnebnih sprememb ne bodo za vse enake, niso vsi ukrepi preprečevanja in prilagajanja na podnebne spremembe primerni za vse. “Tisti, ki so najmanj odgovorni za vzrok podnebnih sprememb in najmanj deležni koristi razvoja, bodo zaradi njih najbolj oškodovani in prizadeti,” poudarja Luka Omladič. Podnebna pravičnost je izjemno kompleksen pojem, ki ga je možno obravnavati na več ravneh. “Na kratko in najsplošnejše podnebno pravičnost razumemo kot protisistemski boj za dostojno življenje na ekološko pestrem in ohranjenem planetu za vse,” piše Izidor Ostan Ožbolt iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost.
Podnebno in okoljsko pravičnost lahko opazujemo med različnimi ravnmi, med različnimi akterji: globalno – med državami in regijami, npr. po načelu globalni sever – globalni jug; sociološko – med različnimi družbenimi sloji, pripadniki različnih skupnosti, glede na spol ipd…. in časovno – med različnimi generacijami. Življenjski slogi in odločitve današnjih odraslih in tistih iz preteklih dveh generacij so nespremenljivo spremenili življenjske obete prihodnjih generacij. Kakšne so posledice dejanj živeče generacije za prihodnje generacije? Ali bi morale zdajšnje generacije, ko opravijo premislek o posledicah, prilagoditi svoje ravnanje?
Ni potrebno, da se sedanja generacija odpove vsem virom in vsem koristim, a vendar bi se morala vzdržati dejanj, ki prihodnjim generacijam škodijo. Profesor Edward Page iz Univerze v Warwicku: “Nepravično bi bilo od obstoječih generacij zahtevati, da zavoljo prihodnjih generacij pustijo nedotaknjene vse neobnovljive vire (torej, da ne porabijo ničesar); prav tako ne bi bilo mogoče, da bi vsaka generacija reproducirala neobnovljive vire, ki jih izčrpava. Vendar se zdi smiselno, da si prizadevamo, da obstoječe generacije ne bi smele ravnati tako, da bi z izčrpavanjem neobnovljivih virov brez kompenzacijskih ukrepov ali povračila poslabšale položaj prihodnjih generacij.”
Pred 35 leti je t.i. Brundtlandina komisija Združenih narodov sprejela znamenito Poročilo o okolju in razvoju, ki je definiralo koncept trajnostnega razvoja kot proces transformacije gospodarstva in družbe. “Človeštvo je sposobno narediti razvoj trajnosten in zagotoviti, da takšen razvoj izpolnjuje potrebe sedanjosti, ne da bi to ogrozilo sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe,” je zapisano v poročilu.
V desetletjih, ki so sledila, se zdi, da se je človeštvo ukvarjalo predvsem z vprašanjem, kako na trajnosten način zadovoljiti svoje potrebe, da bo “kaj ostalo” še za zanamce. A pri tem kot da smo smo pozabili na podvprašanje: kaj so te potrebe, ki jih je treba zadovoljiti ? Na to vprašanje koncept trajnostnega razvoja ne more zadovoljivo odgovoriti, še manj po tem, ko ga je napol ugrabil neoliberalizem in začel govoriti o trajnostni in/ ali zeleni rasti. Naraščajoče podnebna in biotska kriza ter kriza, ki jo povzroča onesnaževanje s plastiko, so dokaz, da je trajnostni razvoj pri prenosu v prakso odpovedal oz. za izzive 21. stoletja ni več zadosten. Zdi se, da je zdaj čas, da se v resnici začnemo ukvarjati s prevpraševanjem svojih potreb. Da je čas za nove koncepte.
Eden od njih bi lahko bila od-rast, ki razblinja mit o zveličavnosti nenehne rasti kot edine možnosti za družbo in gospodarstvo. Od-rast “pomeni predlog za radikalno spremembo, je projekt prostovoljnega družbenega zmanjševanja proizvodnje in potrošništva. /…/ Zato je nujno, da začnemo razmišljati izven družbe rasti, se spraševati in razpravljati o našem dobrem počutju, udobju in o tem, kako živeti izven kriz oziroma brez njih ter pri tem vztrajati,” pravi raziskovalka od-rasti Ajda Pistotnik.
Brez samospraševanja pravičnosti ne bo.
Avtorica članka je strokovna sodelavka Eko kroga Karmen Kogoj Ogris.
O od-rasti lahko poslušate tudi v drugi epizodi našega podkasta Okoljske zgodbe z naslovom Samo rasti ali tudi od-rasti?