Predstavniki vlad, zasebnega sektorja in civilne družbe so prejšnji teden v Urugvaju začeli s pripravo globalne pogodbe o plastiki, ki naj bi bila sprejeta do leta 2024. Prvo zasedanje medvladnega pogajalskega odbora (INC 1) je potekalo 9 mesecev po tem, ko je na skupščini Združenih narodov za okolje v Nairobiju 175 držav podprlo prelomno resolucijo o onesnaževanju s plastiko.
Ambiciozna koalicija več kot 40 držav s članicami EU, Švico, gostiteljem Urugvajem in Gano želi, da pogodba temelji na obveznih globalnih ukrepih, vključno z omejevanjem proizvodnje plastike. “Brez skupnega mednarodnega zakonodajnega okvira glede vse večjega izziva onesnaževanja s plastiko ne bomo mogli ukrepati,” je v svoji izjavi zapisala Švica. Ta pristop je v nasprotju s stališči, ki jih zagovarjajo npr. ZDA in Savdska Arabija.
Po poročanju organizacije Break Free From Plastic so pozitivni rezultati prvega zasedanja zahteve po zmanjšanju proizvodnje in uporabe plastike, odpravi strupenih snovi skozi celoten življenjski cikel plastike, zaščiti zdravja ljudi in potrebi po pravičnem prehodu. Te zahteve so podprle številne države članice in celo dva izmed največjih onesnaževalcev s plastiko. Von Hernandez, Break Free From Plastic Filipini: “Zelo razveseljivo je bilo slišati, da nekateri najhujši onesnaževalci s plastiko na svetu, npr. Nestle in Unilever, pozivajo k omejitvi proizvodnje plastike iz primarnih surovin in poudarjajo potrebo po globalni pogodbi o plastiki, ki temelji na zakonskih zavezah. Obe podjetji sta izrazili tudi potrebo po odpravi problematične plastike. Zdaj bi morali dati zgled in spremeniti svoje poslovne modele tako, da bodo usklajeni z njunimi izjavami. Podjetja so igrala pomembno vlogo pri nastanku plastične krize, zato jo lahko tudi pomagajo rešiti. Vlagati morajo v sisteme ponovne uporabe namesto v sisteme za enkratno uporabo, opustiti morajo problematične vrste embalaže in drastično zmanjšati uporabo plastike.”
V Urugvaju je bila še posebej opazna udeležba latinskoameriških, karibskih, afriških in pacifiških držav, ki so poudarjale nujno ambicioznost mednarodno zavezujoče pravne pogodbe. Kot poudarjajo v Break Free From Plastic je bila ena najbolj spornih tem – sprejetje poslovnika, ki bo določal, kako lahko države in organizacije sodelujejo v prihodnjih pogajanjih – prestavljena na naslednje zasedanje maja prihodnje leto. Odprti sta dve zelo pomembni vprašanji: 1) ali bo imela vsaka država članica EU svoj glas ali bodo med glasovanjem obravnavane kot en sam blok in 2) ali je treba odločitve sprejemati le s soglasjem. Mnogim opazovalcem se zdi vprašanje soglasja ključno, saj lahko zahtevano soglasje prepreči sprejetje ambicioznih ukrepov. Izvršni direktor Zero Waste Europe Joan Marc: “Spodbudno je videti, da se je večina držav zavzela za ambiciozne cilje. A dokler bo sistem dovoljeval nekaj državam proizvajalkam nafte in plastike, da vložijo veto na odločitve večine, je lahko usoda te pogodbe podobna usodam podnebnih pogodb.”
Zakaj potrebujemo globalno pogodbo o plastiki?
Globalna pogodba o plastiki nastaja sredi naraščajoče plastične krize, ki ogroža okolje, zdravje ljudi in gospodarstvo. Celotna proizvodnja plastike naj bi z 9,2 milijarde ton leta 2017 do leta 2050 narasla na 34 milijard ton. Raziskave kažejo, da človeštvo proizvede okoli 460 milijonov ton plastike na leto, brez nujnih ukrepov se bo to do leta 2060 potrojilo. Po eni od študij UNEP vsako leto v vodne ekosisteme vstopi več kot 14 milijonov ton plastike. Če bo človeštvo omejilo globalno segrevanje na 1,5 °C, bodo emisije toplogrednih plinov, povezane s plastiko, ob nezmanjšani proizvodnji plastike do leta 2050 predstavljale kar 15 odstotkov vseh dovoljenih emisij.
Zato je nujno zmanjšati proizvodnjo plastike iz primarnih surovin, zmanjšati količino plastičnih odpadkov, ki končajo v morjih in oceanih, in povečati stopnjo recikliranja (ta je trenutno ocenjena na manj kot 10 odstotkov na globalni ravni). “Znanost je jasno povedala: potrebujemo hitre, ambiciozne in smiselne globalne ukrepe za omejitev onesnaževanja s plastiko,” pravi izvršna sekretarka sekretariata INC Jyoti Mathur-Filipp. A samo recikliranje ne bo dovolj, človeštvo mora preprosto porabiti in proizvesti manj plastike. Sheila Aggarwal-Khan, direktorica oddelka za gospodarstvo UNEP: “Zbiranje in recikliranje odpadkov sta izjemno pomembna, vendar morata biti del celostnega pristopa.” Takšen pristop poleg ravnanja s plastičnimi odpadki in spodbujanja ponovne uporabe preučuje, kako so izdelki zasnovani, proizvedeni in distribuirani, ter na vseh teh točkah poskuša zmanjšati količino porabljene plastike.
Problem plastične krize skuša reševati vse več globalnih, regionalnih in nacionalnih predpisov, zavez, ukrepov in drugih aktivnosti. Trenutno stanje je tako mešanica zelo različnih praks: od prostovoljnih zavez podjetij do nacionalnih zakonodajnih in prostovoljnih ureditev. Nekaj mednarodnih zavez za zmanjšanje onesnaževanja s plastiko v morjih ter mednarodnih sporazumov in instrumentov mehkega prava v zvezi s trgovino s plastiko že obstaja, a nobeden ne vključuje globalnega, zavezujočega, specifičnega in merljivega cilja omejevanja onesnaževanja s plastiko. Zato so številne vlade, pa tudi podjetja in civilna družba pozvali k globalnemu instrumentu, ki ga predstavlja prej omenjena globalna pogodba. Alejandra Parra, svetovalka organizacije GAIA: “Organizacije, ki delamo z lokalnimi skupnostmi, ki jih onesnaženje najbolj prizadene, se zavedamo, da je pogodba za zmanjšanje proizvodnje plastike nujna. Le tako bomo zaustavili poplavo mikroplastike v naši vodi, zraku, hrani in telesih. Mikroplastike, ki je že v okolju, iz njega ne moremo odstraniti, lahko pa preprečimo, da bi je bilo še več.”