Naše objave o kavcijskem sistemu večkrat komentirate s primerom Hrvaške. Čeprav je odlično, da ga naši sosedje že uporabljajo, ima njihov sistem usodno luknjo.
Ne uporabljajo črtnih kod.
V sodobnejših in učinkovitih sistemih, kot ga imajo npr. v Litvi, je vsaka embalaža, ki pride na trg, označena z unikatno črtno kodo, ki rešuje več težav:
1. Natanko je razvidno, koliko embalaže je bilo dane na trg. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj natančnih podatkov o tem nimamo. Za vsak kos embalaže so proizvajalci dolžni plačati dajatve. Če se ne ve, koliko posamičnih kosov embalaže je bilo dane na trg, lahko upravičeno sumimo, da vse dajatve niso plačane. Kavcijski sistem se poleg prodaje materialov na trgu financira tudi iz teh dajatev. Če sistem upravlja z embalažo, za katero dajatev ni bila plačana, ima manj sredstev za učinkovito delovanje in posodobitve.
2. Podatki o tem, koliko embalaže je bilo zbrane in reciklirane, so povsem točni. To bi bilo pomembno tudi za Slovenijo, saj točnih podatkov o tem nimamo. Uporaba črtne kode omogoča tudi pridobitev podatkov o tem, koliko kavcije je bilo vplačane in koliko vrnjene. To je pomembno za spremljanje učinkovitosti sistema in odpravo kritičnih točk.
3. Če nekdo plastenke zbira v Sloveniji in jih odda na Hrvaškem, za oddane plastenke pa prejme izplačano kavcijo, gre za “krajo” hrvaškemu sistemu. Za to embalažo dajatve v njihov kavcijski sistem namreč niso bile vplačane. Črtne kode preprečujejo takšne goljufije.
Če povzamemo: Kavcijski sistem je sicer preprost, zahteva pa nekaj ‘finih’ nastavitev oz. pomembnih sestavnih delov, brez katerih sistem ne bi dobro deloval. Črtna koda je zagotovo ena izmed njih.
Več o tem, kako deluje učinkovit kavcijski sistem v krajšem videu (3 min) in daljšem videu (14 min).