Kavcijski sistem – dejstva in priložnosti

Kako rešiti probleme, ki jih povzročata proizvodnja nove plastike in odpadna plastika?

Proizvodnja plastike narašča, recikliramo pa je manj od 10 odstotkov, ostalo konča v sežigu, na odlagališčih ali v naravi, 200 tisoč ton letno v Sredozemskem morju. V Sloveniji preko 137 milijonov plastenk letno konča v naravi, na odlagališčih ali v sežigalnicah. Mikroplastika je povsod: v vodi, tleh, zraku in naših telesih. Vplivi proizvodnje nove plastike in odpadne plastike na okolje ter zdravje ljudi in živali so postali ogromen globalni problem. 

Za preprečevanje teh problemov se je kot zelo učinkovit izkazal kavcijski sistem. V desetih evropskih državah že imajo vzpostavljen kavcijski sistem za zbiranje embalaže za pijače: plastenke, pločevinke in steklenice. Še sedem držav ta sistem uvaja. V Eko krogu smo jeseni začeli s kampanjo Zaprimo krog, ki podpira uvedbo kavcijskega sistema tudi v Sloveniji. 

Kavcijski sistem je v veliki meri nastal kot odziv na vedno več embalaže, ki ni namenjena ponovnemu polnjenju. Nekatere države, kot je npr. Švedska, imajo s tem sistemom že kar dolgo zgodovino. V večini držav, kjer ga že uporabljajo, so že dosegli sicer zelo ambiciozne cilje Evropske unije. Ta je sprejela zakonodajo, po kateri morajo države članice v relativno kratkem obdobju ločeno zbrati precejšnje deleže plastenk, do leta 2025 je ta delež 77 odstoten, do leta 2030 pa že 90 odstoten. Delež ločeno zbrane odpadne embalaže za pijače v državah s kavcijskim sistemom sega od 85 pa tja prek 90 odstotkov, v Litvi so npr. v dveh letih iz 33 prišli na 92 odstotkov.

To ni pomembno samo zato, ker zberejo velike količine embalaže, pomembno je tudi zato, ker se zberejo materiali, ki so kakovostni, nimajo nečistoč, niso v stiku z raznimi potencialno nevarnimi snovmi, zato jih je enostavno reciklirati nazaj v embalažo za isti namen.

Kavcijski sistem je za potrošnika preprost. Ko kupi pijačo, plača znesek – kavcijo. Znesek kavcije je na računu ločeno prikazan, zato da vidi, koliko je embalaža, ki jo ima doma, vredna. Ko prazno embalažo vrne nazaj na zbirno mesto, ki je ponavadi v bližini trgovine, dobi vplačano kavcijo vrnjeno. Na eni strani torej vrednost embalaže, kar je motivacija za potrošnika, na drugi strani pa ustrezna infrastruktura, prilagojena potrošniku – prevzemnih mest mora biti dovolj, da je za potrošnika vračanje embalaže preprosto. Vse to omogoča doseganje tako visokih deležev vrnjene embalaže.

Bistveno je, da je vsaka posamična embalaža – plastenka, pločevinka, steklenica – označena s črtno kodo, ki zagotavlja njeno sledljivost. Hrvaški kavcijski sistem npr. te kode nima in ta način ni ravno posrečen, saj so s tem na široko odprta vrata goljufijam. Če nekdo zbira plastenke v Sloveniji in jih denimo vozi na Hrvaško, tam pa zanje dobi kavcijo oz. denar, je to kraja hrvaškemu kavcijskemu sistemu, saj za te plastenke embalažnina na Hrvaškem ni bila vplačana. Zato imajo dobro delujoči kavcijski sistemi črtne kode, ki zagotavljajo spremljanje materialnih in finančnih tokov. Te sisteme večinoma vodijo nepridobitne organizacije, katerih ustanovitelji so proizvajalci in trgovci, ki dajejo te izdelke na trg. Pomembna je tudi zakonodajna regulativa, ki preprečuje goljufije in zagotavlja, da je sistem učinkovit.

Koristi kavcijskega sistema

V novi zakonodaji bodo morali tudi v Sloveniji proizvajalci plačati celotne stroške ravnanja z odpadno embalažo, tudi za ločeno zbiranje pri gospodinjstvih. Analize delujočih kavcijskih sistemov so pokazale, da je strošek za proizvajalce znotraj kavcijskega sistema nižji, kot če svoje obveznosti izpolnjuje preko drugih embalažnih shem. V kavcijskem sistemu se namreč zbere več kvalitetnejše embalaže, ki je na trgu vredna več.

V Sloveniji je sistem ločenega zbiranja zdaj urejen tako, da stroške ločenega zbiranja in odvoza do zbirnih centrov komunalnih služb plačajo občani, gospodinjstva. Šele ko tam embalažo brezplačno prevzamejo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, od te točke naprej stroške pokrivajo proizvajalci. Pri kavcijskem sistemu je drugače: ker so komunalni zabojniki za embalažo manj polni, je potrebnih tudi manj odvozov, prihranki so tako v gospodinjstvih kot pri občinah. Občine imajo prihranke tudi pri odstranjevanju smetenja v urbanem in naravnem okolju. Prebivalci pa dobijo nižji račun za odvoz odpadkov in občutek, da so za okolje storili nekaj pozitivnega.

Prednosti kavcijskega sistema je torej ogromno. Zbrane so večje količine kakovostnega, čistega materiala za recikliranje, sistem je cenejši za proizvajalce in občine. Sistem tudi ustvarja nova delovna mesta v zbiranju, sortiranju in recikliranju.

Vplivi plastike

Odpadna plastika in izdelki iz drugih materialov so ogromen globalni problem. Velika večina – 99 odstotkov – plastike je še vedno narejena iz fosilnih virov, in sicer iz nafte, zemeljskega plina ali premoga. Vplivi pridobivanja nafte so dobro znani – posledice nesreč tankerjev pri prevozu, puščanja naftovodov, nesreč na črpalnih ploščadih itd. Posebej je vredno omeniti dejstvo, ki je morda manj znano: pri proizvodnji plastike se uporablja tudi zemeljski plin – etan, ki se pridobiva v procesu t.i. frackinga. Gre za ogromne vplive na okolje, onesnaževanje pitne vode, pa tudi vplive na podnebne spremembe. V primeru ZDA npr. etan transportirajo na Škotsko in Norveško, kjer se potem uporablja pri izdelavi plastenk. Vplivi na okolje in zdravje ljudi so torej ogromni, še preden nova plastenka sploh nastane.

Odpadna plastika povzroča velike težave tudi zato, ker je ogromno embalaže narejene iz različnih vrst plastike, ki jih je v nadaljnjem postopku praktično nemogoče ločiti, zato plastika večinoma konča bodisi v sežigalnicah ali pa se jo  izvozi. V preteklosti se je iz Evrope izvažala na Kitajsko, dokler ta leta 2020 ni sprejela prepovedi uvoza. Zdaj se ta embalaža izvaža v druge azijske države; Slovenija je po podatkih inšpektorata za okolje največ izvozi v Malezijo. Tam embalažo stresejo v okolje oz. v nekakšne improvizirane prebiralnice, saj takšne infrastrukture za recikliranje, kot jo poznamo na zahodu, nimajo. Lokalni prebivalci embalažo ročno prebirajo, izločijo materiale, ki so nekaj vredni, vse ostalo je prepuščeno naravnim vplivom.

Ogromna količina plastike tako prosto prehaja v okolje, v končni fazi pride v reke, od tja v oceane. Mikroplastika je danes povsod – odkrili so jo v telesih severnih medvedov, v izvirih pitne vode, v vodi v plastenkah, v človeških telesih. Zaradi za zdaj premalo podatkov in ne dovolj standariziranih metod raziskovanja še ni povsem znano, kakšne bodo posledice tega. Dejstvo pa je, da se na plastiko zelo lahko vežejo obstojna organska onesnaževala, ki lahko delujejo tudi kot hormonski motilci. Mikroplastika na človeško zdravje gotovo ne vpliva dobro.

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */