Kavcijski sistem – dejstva in priložnosti

(Pogovor z vodjo kampanje) Proizvodnja plastike narašča, recikliramo pa je manj od 10 odstotkov, ostalo konča v sežigu, na odlagališčih ali v naravi, 200 tisoč ton letno v Sredozemskem morju. V Sloveniji preko 137 milijonov plastenk letno ne pride do reciklerjev. Za preprečevanje problemov, ki jih prinašata proizvodnja nove plastike in odpadna plastika, se je kot zelo učinkovit izkazal kavcijski sistem. V desetih evropskih državah že imajo vzpostavljen kavcijski sistem za zbiranje embalaže za pijače: plastenke, pločevinke in steklenice. Še sedem držav ta sistem uvaja. 

V Eko krogu smo jeseni začeli s kampanjo Zaprimo krog, s katero se zavzemamo za uvedbo kavcijskega sistema v Sloveniji. Podrobnosti preberite v intervjuju z vodjo projekta Eriko Oblak.

Potrošnja plastike je problem, ki je postal zelo obsežen. Tudi v vsakdanjem življenju se srečujemo z odpadno plastiko, pločevinkami, s smetmi v našem naravnem in urbanem okolju. Kje pa so problemi, ki našemu očesu niso vidni na prvi pogled?

Vidni del onesnaževanja s plastiko lahko opazimo, ko gremo v naravo, na sprehode. Odvržene plastenke, vrečke, plastični ovoji, v zadnjem času tudi maske. Tudi viden, a vseeno del, ki ga ne zaznamo, pa je ta velika količina plastike, ki jo uporabljamo vsak dan. Zaznamo jo, če smo le malo pozorni, v številu zabojnikov, ki jih imamo pred našimi vrati, še posebej v večstanovanjskih stavbah, kjer imamo en zabojnik za bio odpadke, pa enega za mešane odpadke, pa enega za steklo, za papir in tri ali štiri za odpadno embalažo. Mislim, da danes že vsak od nas vidi, kako zelo so se povečale količine odpadne plastike – in to predvsem odpadne embalaže, ko pijemo pijače ter odvijamo hrano in druge izdelke, ki so zaviti v več plasti različne plastike.

Ta del njenega življenja torej vidimo. Je pa potrebno plastiko seveda tudi narediti. In ko zabojnik izpred naše hiše odpeljejo, se mora s tem materialom nekaj zgoditi. To imenujemo življenjski cikel izdelka oziroma embalaže, ki ima svoje vplive na okolje, na zdravje ljudi, pa seveda tudi na družbo, npr. socialno pravičnost.

Odpadna plastika in izdelki iz drugih materialov so ogromen globalni problem. Vendar to ni edina stran problema. Kot ste omenili, pomemben je življenjski cikel plastenke, pločevinke, steklenice. Kako torej lahko vpliva izdelek na okolje in zdravje?

Embalažo, v katero je zavit izdelek, je moral nekdo narediti. Za to so bili porabljeni delo, energija in naravni viri. Velika večina – 99 odstotkov – plastike je še vedno narejena iz fosilnih virov, in sicer iz nafte, zemeljskega plina ali premoga. Vplive pridobivanja nafte na okolje najbrž vsi poznamo, spomnimo se samo nesreč tankerjev pri prevozu, puščanja naftovodov, nesreč na črpalnih ploščadih itd. Posebej pa je vredno omeniti dejstvo, ki je morda manj znano: pri proizvodnji plastike se uporablja tudi zemeljski plin – etan, ki se pridobiva v procesu t.i. frackinga. Verjetno poznamo probleme, ki jih imajo s tem  v ZDA, pa tudi pri nas se poskuša dobiti dovoljenje za fracking v Petišovcih. Gre za ogromne vplive na okolje, onesnaževanje pitne vode, pa tudi vplive na podnebne spremembe. V primeru ZDA npr. etan transportirajo na Škotsko in Norveško, kjer se potem uporablja pri izdelavi plastenk. Torej že v tem koraku, preden sploh pridemo do plastenke, so vplivi na okolje in zdravje ljudi veliki.

Ko pa odložimo plastenko v zabojnik, četudi v pravi zabojnik, mora ta plastika nekam iti. Težava je v tem, da je ogromno embalaže narejene iz različnih vrst plastike, ki jih je v nadaljnjem postopku praktično nemogoče ločiti, zato seveda plastika večinoma konča bodisi v sežigalnicah ali pa se jo  izvozi. V preteklosti se je iz Evrope izvažala na Kitajsko, dokler ta leta 2020 ni sprejela prepovedi uvoza. Zdaj ta embalaža potuje v druge azijske države, recimo Malezijo, Indonezijo. Slovenija je po podatkih inšpektorata za okolje največ izvozi v Malezijo. Tam to stresejo v okolje oz. v nekakšne improvizirane prebiralnice, saj takšne infrastrukture za recikliranje, kot jo poznamo na zahodu, nimajo. Lokalni prebivalci to embalažo ročno prebirajo, izločijo materiale, ki so nekaj vredni, vse ostalo je prepuščeno naravnim vplivom. Govorimo o ogromni količini plastike, ki prosto prehaja v okolje, v končni fazi pride v reke, od tja v oceane. Četudi plastično embalažo torej odložimo v pravi zabojnik, to še ni garancija, da ne bo končala v naravi.

Posledice že poznamo. Mikroplastika je danes povsod – odkrili so jo v telesih severnih medvedov, v izvirih pitne vode, v vodi v plastenkah, v naših telesih… Ne vemo še v celoti, kakšne bodo posledice tega, vemo pa, da se na plastiko zelo lahko vežejo obstojna organska onesnaževala, ki lahko delujejo tudi kot hormonski motilci. Mikroplastika na naše zdravje gotovo ne vpliva dobro.

Vsi se zavedamo, da je plastika v naša življenja prinesla in še prinaša tudi napredek, npr. visokotehnološke rešitve v medicini. Ne gre torej za neko demoniziranje plastike kar vsepovprek. Katero vrste plastika problematizira in zanjo ponuja rešitev kampanja Zaprimo krog?

Absolutno – vsa plastika ni slaba. Če pogledamo, kje vse jo uporabljamo, recimo v medicini, pri izdelkih, ki trajajo dolgo časa. Če bi plastiko uporabljali samo tam, ta ne bi bila takšen problem, še posebej, če jo je možno reciklirati. Največja težava in največje količine pri plastiki pa so izdelki in embalaža za enkratno uporabo, tisto, kar morda uporabljamo nekaj sekund, morda največ pol ure in odvržemo. Plastika pa je obstojna, v naravi razpade šele po stoletjih in še to le do mikroplastike.

Znotraj plastike za enkratno uporabo je seveda več vrst izdelkov, nekateri so na trgu Evropske unije zdaj že prepovedani: palčke za čiščenje ušes, prehranski pribor za enkratno uporabo, omejujemo tudi uporabo plastičnih vrečk itd. Ogromno pa se je uporabi pri embalaži za pijače. Morda se malo starejši med nami še spomnimo, koliko pijače smo lahko včasih kupili v povratnih steklenicah, in danes je to v veliki meri nadomestila plastika, ki pa je ne moremo ponovno polniti. Obstajajo tudi plastenke za ponovno uporabo, ampak je ta del zanemarljivo majhen. Imajo pa PET plastenke eno zelo dobro lastnost in sicer, da gre za material, ki ga je preprosto reciklirati in pri tem ne izgubi svoje vrednosti, če je seveda material, ki je zbran, čist. Kar pomeni, da nima dodanih drugih vrst plastike. V primeru plastenke lahko torej zelo enostavno zapremo krog – plastenko ločeno zberemo, da imamo čim bolj čist material, in jo nato pretopimo v novo plastenko. S tem zmanjšamo negativne vplive na okolje in na zdravje, ker se preprosto izognemo pridobivanju plastike iz naravnih virov, kar je ogromen plus recikliranja plastenke v plastenko.

Pomembno pa je, da je material za reciklažo kakovosten in čist. Dostikrat namreč pri plastiki dobimo onesnažen material in zato po recikliranju tudi reciklat nižje kvalitete in vrednosti. Recimo večslojne plastike kot so npr. ovitki za piškote, hrano, v procesu nadaljnje obdelave ni vedno možno ločiti na izvirni material. Zato po recikliranju dobimo plastiko, ki je zmešana iz različnih vrst, in zato je ne moremo več uporabiti za ovoj za hrano ali pijačo. Poleg tega pa je plastika, ki jo izločimo iz rumenega zabojnika za embalažo, ali, še slabše, iz zabojnika za mešane odpadke, tudi onesnažena. Takšna plastika ni več primerna za recikliranje v embalažo za hrano ali pijačo.

Enako lahko rečemo za pločevinke, tudi njih je preprosto reciklirati in narediti nov aluminij, in iz njega novo pločevinko. Podobno je pri steklu. Še bolje pa je, če uporabljamo steklenice za ponovno polnjenje, kjer so vplivi na okolje in s tem povezano zdravje ljudi še bistveno manjši.

Za kampanjo Zaprimo krog smo se odločili, ker so plastenke med desetimi najpogostejšimi odpadki, ki jih najdejo prostovoljci v okviru čistilnih akcij na obalah, ob rekah, v naravi nasploh. Torej je potrebno do tega materiala, ki se ga da preprosto reciklirati, priti na način, ki bo omogočil maksimalno zbiranje čistih frakcij in s tem predelavo v novo plastenko.

Cilji EU na tem področju so ambiciozni. Kakšni so? 

Tudi EU je postala pozorna na plastične  izdelke za enkratno uporabo ravno zato, ker jih največkrat najdemo kot smeti v naravi. Sprejela je zakonodajo, po kateri morajo države članice v relativno kratkem obdobju ločeno zbrati kar precejšnje deleže plastenk, do leta 2025 je ta delež 77 odstoten, do leta 2030 pa že 90 odstoten. Poleg tega je predpisala, da morajo biti nove plastenke narejene iz določenega deleža recikliranega materiala, do leta 2030 mora biti vsaka plastenka izdelana iz vsaj 30 odstotkov reciklata. Na eni strani nas bo torej zakonodaja prisilila k višjemu deležu ločeno zbranih plastenk, na drugi strani pa tudi k recikliranju. Ne bo torej dovolj, da plastenko ločeno zberemo in odpeljemo na odlagališče ali v sežig, ampak jo bomo morali tudi reciklirati.

Projekt Zaprimo krog predlaga uvedbo kavcijskega sistema za plastenke, pločevinke in steklenice. Lahko ta sistem na kratko opišete?

Kavcijski sistem je v veliki meri nastal kot odziv na vedno več embalaže, ki ni namenjena ponovnemu polnjenju. Nekatere države, kot je npr. Švedska, imajo s tem sistemom že kar dolgo zgodovino. Ko je enkrat sistem za vračanje plastenk že vzpostavljen, ga je preprosto dopolniti s sistemom za vračanje pločevink in stekla, kjer je seveda možno imeti tudi ločevanje na steklo za recikliranje in steklo za ponovno polnjenje. V večini teh držav, kjer ta sistem imajo, so že presegli cilje, o katerih sem govorila prej. Delež ločeno zbrane odpadne embalaže za pijače sega od 85 pa tja prek 90 odstotkov. To ni pomembno samo zato, ker zberemo velike količine embalaže, pomembno je tudi zato, ker se zberejo materiali, ki so kakovostni, nimajo nečistoč, niso v stiku z raznimi potencialno nevarnimi snovmi, zato jih je enostavno reciklirati nazaj v embalažo za isti namen.

Kavcijski sistem je za potrošnika preprost. Ko kupimo pijačo, plačamo znesek, ki mu rečemo kavcija. Ko prazno embalažo vrnemo nazaj na zbirno mesto, ki je ponavadi v bližini trgovine, dobimo to kavcijo vrnjeno. Prav kavcija oziroma vrednost, ki jo nosi plastenka, je osrednji motiv kupca, da jo vrne. In po izkušnjah v državah, ki tak sistem poznajo, se delež ločeno zbrane emabalaže za pijače skokovito dvigne. V Litvi so v dveh letih iz 33 % prišli na 92%.

Pomembno je, da je v tem procesu vsa kavcijska embalaža označena in tudi na računu je znesek kavcije ločeno prikazan, zato da vidimo, koliko je embalaža, ki jo imamo doma, vredna. Po drugi strani pa je potrebna še ustrezna infrastruktura, prilagojena potrošniku – da je prevzemnih mest dovolj, da je za potrošnika vračanje embalaže preprosto. Vse to omogoča doseganje tako visokih deležev vrnjene embalaže.

Ostali del sistema je bolj kompleksen, a transparenten. Bistveno je, da je vsaka posamična embalaža – plastenka, pločevinka, steklenica – označena s črtno kodo, ki zagotavlja njeno sledljivost. Hrvaški kavcijski sistem npr. te kode nima in ta način ni ravno posrečen, saj so s tem na široko odprta vrata goljufijam. Če nekdo zbira plastenke v Sloveniji in jih denimo vozi na Hrvaško, tam pa zanje dobi kavcijo oz. denar, je to kraja hrvaškemu kavcijskemu sistemu, saj za te plastenke embalažnina na Hrvaškem ni bila vplačana. Zato imajo dobro delujoči kavcijski sistemi črtne kode, ki zagotavljajo spremljanje materialnih in finančnih tokov. Te sisteme večinoma vodijo nepridobitne organizacije, katerih ustanovitelji so proizvajalci in trgovci, ki dajejo te izdelke na trg. Pomembna pa je seveda tudi zakonodajna regulativa, ki preprečuje goljufije in zagotavlja, da je sistem učinkovit.

Katere so koristi sistema za posamezne deležnike –  za potrošnike, proizvajalce in trgovce ter za občine oz. komunalne službe?

V novi zakonodaji bodo morali tudi v Sloveniji proizvajalci plačati celotne stroške ravnanja z odpadno embalažo, tudi za ločeno zbiranje pri gospodinjstvih. Tega dela stroškov do sedaj niso plačevali. Analize delujočih kavcijskih sistemov so pokazale, da je strošek za proizvajalce znotraj kavcijskega sistema nižji, kot če svoje obveznosti izpolnjuje preko drugih embalažnih shem. V kavcijskem sistemu se namreč zbere več kvalitetnejše embalaže, ki je na trgu vredna več. V Sloveniji že več let poznamo embalažne sheme, a letno vseeno zavržemo 66 plastenk na prebivalca. Toliko jih namreč »uide« iz sistema recikliranja, končajo v naravi, v sežigu ali na odlagališčih. Za celotno našo državo to letno znese 137 milijonov plastenk.

V Sloveniji je sistem ločenega zbiranja urejen tako, da stroške ločenega zbiranja in odvoza do zbirnih centrov komunalnih služb plačamo občani, gospodinjstva. Šele, ko tam embalažo brezplačno prevzamejo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, od te točke naprej stroške pokrivajo proizvajalci. Pri kavcijskem sistemu je drugače: to, da odnesemo plastenko, pločevinko ali steklenico na prevzemno mesto, nas ne stane nič, saj to naredimo, ko gremo po novih nakupih. In ker so komunalni zabojniki za embalažo manj polni, je potrebnih tudi manj odvozov, prihranki so tako v gospodinjstvih kot pri občinah. Občine imajo prihranke tudi pri odstranjevanju smetenja v urbanem in naravnem okolju. Prebivalci pa dobimo nižji račun za odvoz odpadkov in zavedanje, da smo za okolje storili nekaj pozitivnega.

Prednosti kavcijskega sistema je torej ogromno. Zbrane so večje količine kakovostnega, čistega materiala, ki ga lahko recikliramo, sistem je cenejši za proizvajalce in občine. Sistem tudi ustvarja nova delovna mesta v zbiranju, sortiranju in recikliranju.

Komentarji

/** * mailchimp pop-up */