Janek Vahk, koordinator za podnebne spremembe, energijo in onesnaževanje zraka pri Zero Waste Europe, piše o (pogosto spregledani) povezavi med ravnanjem z odpadki in podnebnimi spremembami.
Povezava na izvirni članek: Understanding the carbon impacts of Waste to Energy incineration, obljavljeno marec 2020 na spletni strani Zero Waste Europe.
Leta 2015 so se svetovni voditelji v Parizu sporazumeli o ambicioznem načrtu boja proti podnebnim spremembam. V povezavi s tem sporazumom in ciljem, da obdržimo globalno temperaturo pod povišanjem za 1,5°C, se sežiganje odpadkov s pridobivanjem energije včasih predlaga kot način razogličenja sektorjev ravnanja z odpadki in energetike. A energetska predelava nikakor ni brezogljična.
Paradoks.
Nekateri po vsej Evropi sežig odpadkov s pridobivanjem energije promovirajo kot alternativo odlaganju in obdelavi odpadkov. Podatki Eurostata kažejo, da se je v desetih letih pred letom 2016 količina sežganih odpadkov povečala za 30 odstotkov [1]. Podatki pa kažejo tudi, da se so se v zadnjih desetih letih emisije CO2 iz sežigalnic podvojile. Leta 2017 so sežigalnice v 28 državah EU sprostile preko 40Mt CO2 iz fosilnih virov [2].
Emisije CO2 na tono sežganih odpadkov so odvisne od sestave odpadkov. Statistike Eurostata pravijo, da glavni vir emisij CO2 iz odpadkov predstavlja sežiganje mešanih komunalnih odpadkov.
Vsaka tona mešanih komunalnih odpadkov v ozračje spusti med 0,7 in 1,7 tone CO2 [3], kar vključuje tako fosilni CO2 (npr. sežig plastike) in biogeni CO2 (npr. sežig lesa, papirja, hrane). Čeprav se biogeni CO2 sprošča v ozračje neposredno in pomembno prispeva k podnebnim spremembam, pa bodo v globalnih analizah upoštevane zgolj emisije CO2 iz fosilnih virov, kar predstavlja veliko vrzel v evidencah emisij TGP.
Dokazano je tudi, da bi lahko več kot polovico odpadkov, ki se jih trenutno sežge, reciklirali ali kompostirali [4]. Kar kaže na to, da se veliko evropskih kapacitet za energetsko predelavo odpadkov uporablja za sežiganje dragocenih virov, s katerimi bi lahko ravnali okolju prijazneje. Tako je jasno, da energetska predelava odpadkov predstavlja oviro večjim deležem recikliranja in ustvarja potrebo po nadomeščanju teh virov na račun okolja, česar pa podatki Eurostata ne odražajo.
Ne bi preprosto prenehali sežigati odpadke?
Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic je velika (540gr CO2/kWh) [4], znaša okvirno dvakrat toliko, kot koncentracija emisij CO2 iz povprečnega EU električnega omrežja (296gr CO2/kWh) [5] in je občutno večja od energije, ki se proizvede z uporabo nekaterih konvencionalnih fosilnih virov kot je plin.
Te naprave imajo predvideno življenjsko dobo 20-30 let. Zato nadaljnja uporaba sežigalnic pomeni odlašanje s prepotrebnim in nujnim prehodom v manj ogljično intenzivno energetsko infrastrukturo, kot je denimo obnovljiva sončna ali vetrna energija. Sežigalnice ob enem ovirajo tudi nizko-ogljične opcije ravnanja z odpadki, vključno s preoblikovanjem izdelkov, s katerim bi omogočili njihovo večjo reciklabilnost in daljšo življenjsko dobo.
Okoljsko neodgovorno bi bilo nadaljevati promocijo infrastrukture za energetsko predelavo odpadkov, ki jo že zdaj precej prekaša evropsko energetsko povprečje in celo konvencionalna fosilna goriva kot je plin. Za izpolnjevanje zavez Pariškega dogovora je jasno, da morajo države po vsem svetu razogličenje doseči v vseh sektorji. In to pomeni tudi, da bi morale zahtevati postopno opuščanje sežiganja odpadkov in ga nadomestiti s pravimi, podnebju prijaznimi načini ravnanja z odpadki. Države, ki še niso odvisne od sežiganja odpadkov pa bi se morale temu izogniti tudi v prihodnje.
Viri:
[4] ukwin.org.uk/files/pdf/UKWIN-2018-Incineration-Climate-Change-Report.pdf
[5] cdn.eurelectric.org/media/4005/power-barometer-final-lr-h-3A4C4DC9.pdf