Pred leti so nas pretresale fotografije razpadlih trupel albatrosov (2009) s polnimi prebavili plastičnih zamaškov ter druge plastike in posnetki nesrečne želve (2015) s plastično slamico zataknjeno v nosu. EU je sprejela vrsto ukrepov glede zmanjševanja plastičnih odpadkov, ki se najpogosteje znajdejo v naravi (2019), ki se bodo postopoma uveljavljali do leta 2030. Med drugim prepoved prodaje plastičnih slamic in obvezno pritrjene plastične zamaške na embalažo. Premiki se dogajajo počasi. Posmehovanje ukrepom na družabnih omrežjih kažejo, kako kratek je človekov spomin. Ali mogoče kažejo, kako na načelni ravni vemo, kaj je potrebno storiti, ko se ukrepi le rahlo dotaknejo vsakdanjih navad, pa zagon popusti.
Te dni v Nairobiju (Kenija) v okviru Združenih narodov poteka tretji krog pogajanj o mednarodnem sporazumu glede onesnaževanja s plastiko, ki bo predvidoma sprejeta do konca 2024. Posledice onesnaževanja s plastiko so vidne kot smeti na obalah in kot gore izvožene embalaže v države globalnega juga. Manj so vidne v obliki mikro in nano plastike v naših telesih.
Obseg proizvodnje plastike vidimo v številu in zapolnjenosti zabojnikov za ločeno zbiranje embalaže. Manj pa v napovedih glede nadaljnje rasti njene proizvodnje in porabe. Petrokemična industrija vsako leto proizvede 460 milijonov ton plastike, 99 % iz fosilnih virov (nafta in zemeljski plin). Posledično nastane 400 miljonov ton plastičnih odpadkov letno. Naftne družbe se soočajo z zniževanjem porabe fosilnih goriv, a izgubljene trge nadomeščajo s proizvodnjo plastike. EU zanjo letno porabi toliko plina, kot zaša letna poraba na Madžarskem in toliko nafte, kot je letno porabi Avstrija. V prihajajočem desetletju se pričakuje skokovita rast proizvodnje plastike in s tem plastičnih odpadkov, reciklira se jih manj kot 10 %.
Težav z recikliranjem plastike je več. Raznolikost polimerov z različnimi potenciali za recikliranje, uporaba sestavljene embalaže in izdelkov iz različnih vrst plastike, neobstoječi ali neučinkoviti sistemi recikliranja. Na drugi strani pa skokovita rast količin odpadne plastike, ki jo še tako intenzivni ukrepi recikliranja in tehnologije predelave nikoli ne bodo mogli dohiteti. Naftna, petrokemična industrija, proizvajalci in trgovci zagovarjajo prostovoljne dogovore, čeprav se nikoli niso zares obnesli. Predlagajo različne tehnologije, od sežigalnic, kemičnega recikliranja, pirolize. Odgovornost za onesnaževanje s plastiko bi prepustili posameznim državam. Savdska Arabija, Rusija, Iran, Kuba, Kitajska in Bahrain si skupaj prizadevajo, da bi se Mednarodni sporazum ZN osredotočil na plastične odpadke, ne pa na zavezuječe cilje zmanjšanja proizvodnje.
Tretji krog pogajanj naj bi prinesel tudi odločitev glede predloga Savdske Arabije, po katerem bi se odločitve sprejemale na podlagi soglasja vseh držav in ne kot mnenje večine. Soglasje pomeni, da lahko ena država zaustavi nadaljnje oblikovanje sporazuma. Večina držav predloga ni podprla.
Pretresljive fotografije poginulih albatrosov je leta 2009 posnel Chris Jordan, ki pravi, da pri predlaganih rešitvah nekaj manjka. Verjame, da v središču plastične krize leži ne-zavedanje današnje družbe o tem, kakšne posledice imajo naša dejanja na okolje. Reševanje plastične krize je odvisno od tega, ali nam bo uspelo ponovno vzpostaviti tesnejši odnos z naravo.
“Ko sem bil z umirajočimi pticami in večkrat ostal z njimi, ko so že poginile, so mi tekle solze. Žalost je bila neverjetno intenzivna, dokler se mi nekega dne ni posvetilo – tako močno čutim zato, ker jih ljubim. To je žalovanje – neposredna izkušnja ljubezni do nečesa, kar izgubljamo ali do nečesa trpečega. To je izhod. Pozitivne spremembe se bodo zgodile preko tesnejše povezave z naravo ter osnovnim spoštovanjem sveta okrog nas in ne zgolj z upanjem, da bo nekega dne bolje,” pravi Jordan. Večina ljudi, ki imajo v danšnjem svetu moč, kot so predsedniki držav ter direktorji velikih podjetij in institucij, so od narave najbolj odtujeni. Zato jim ne smemo dovoliti pozabiti želv in albatrosov.
Naslovna fotografija: Terri Sharp, Pixabay