Pred svetovnim gospodarskim forumom v Davosu pobuda Circularity Gap Reporting Initiative vsako leto predstavi poročilo o stanju krožnosti globalnega gospodarstva. Poročilo meri stanje svetovnega gospodarstva, opredeljuje ključne vzvode za prehod na kroženje snovi in omogoča vpogled v vrzeli posameznih držav in sektorjev. Spodnji tekst je povzetek letošnjega poročila, ki je bilo objavljeno sredi januarja.
Kroženje snovi je način organizacije proizvodnje in potrošnje, ki temelji na preoblikovanju, ponovni uporabi, popravilu, prenovi in recikliranju izdelkov in embalaže tako, da bodo materiali kolikor dolgo je to mogoče lahko krožili v gospodarstvu. S tem se življenjska doba izdelkov podaljšuje, zmanjšujeta pa količina odpadkov in poraba surovin. To pomeni ohranjanje narave, okolja in naravnih virov. Trenutno je stopnja krožnosti snovi na ravni svetovnega gospodarstva le 7,2 %, situacija pa se vsako leto slabša, opozarja letošnje poročilo. Svetovno gospodarstvo se namreč vse bolj zanaša na pridobivanje materialov iz primarnih surovin. V šestih letih, odkar pripravljajo poročilo, je porabilo več primarnih surovin kot v celotnem 20. stoletju skupaj. Prvo poročilo je bilo objavljeno leta 2018, takrat je stopnja krožnosti znašala 9,2 %, leta 2020 je padla na 8,6 %, zdaj pa na 7,2 %.
Danes je prekoračenih že pet od devetih ključnih planetarnih meja predvsem zaradi gospodarstva, ki deluje po linearnem modelu naredi – uporabi – odvrzi. S kroženjem snovi bi lahko zadovoljili potrebe človeštva in hkrati zmanjšali potrebo po primarnih surovinah za približno tretjino, vse to znotraj varnih planetarnih meja.
Uporabi manj, uporabi dlje, očisti, uporabi znova
Štiri ključna načela krožnega gospodarstva podpirajo rešitve, predstavljene v poročilu, in poudarjajo, da je kroženje snovi veliko več kot le recikliranje. Rešitve lahko privedejo do močnega zmanjšanja pridobivanja primarnih surovin; uporabe že obstoječih materialov bolje in dlje; zamenjave fosilnih goriv za obnovljive vire energije in strupenih materialov za nenevarne; uporabo sekundarnih surovin. Cilj je optimizacija uporabe obstoječih materialov in zmanjševanje porabe v smeri zadostnosti (ne pretirane porabe), kar vodi v zmanjšanje vpliva na okolje.
Levji delež pritiskov na okolje prihaja iz štirih sektorjev: kmetijstva in prehrane, gradbeništva, blaga široke potrošnje ter mobilnosti in transporta. Poročilo poudarja, da lahko že samo v teh sektorjih rešitve kroženja snovi obrnejo trend prekoračitve planetarnih meja, kar bi pomenilo ohranitev obstoječih ekosistemov in omejitev dviga globalne temperature na 2 stopinji. “Ugotovitve nam torej služijo kot navdih – omogočajo nam vpogled v to, kako bi lahko bil videti alternativni svet,” piše v poročilu.
Vsaka država ima drugačno izhodišče, zato bodo proti skupnemu globalnemu cilju napredovale z različno hitrostjo. Za uresničitev krožnih rešitev je potrebno razumevanje lokalnih, nacionalnih in drugih kontekstov, posebnosti, specifičnih razmer, nians, opozarja poročilo. Spremembe niso videti enako po vsem svetu: nekatere države morajo radikalno zmanjšati pridobivanje surovin in uporabo materialov, druge pa ju morajo stabilizirati ali celo povečati.
Države z najvišjim dohodkom zagotavljajo visok življenjski standard, vendar porabijo večino svetovnih primarnih surovin in močno presegajo številne planetarne meje. Te države se morajo osredotočiti na zmanjšanje prekomerne porabe in zmanjšanje vpliva na okolje.
Države s srednjim dohodkom se hitro industrializirajo in imajo rastoči srednji razred – njihova poraba se je povečala in nekatere že dosegajo točko nasičenosti. Te države bi se morale osredotočiti na nove načine za stabilizacijo in optimizacijo svoje porabe, da bi še naprej povečevale družbeno blaginjo. V najrevnejših državah bi se morali osredotočiti na izgradnjo infrastrukture in zagotavljanje blaginje svojim prebivalcem, tudi če to zahteva, da (začasno) povečajo svoj snovni odtis, piše poročilo.
Pomen sodelovanja in skupne vizije
Bistvenega pomena za prehod v krožnost snovi in krožne poslovne modele je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, kar bi morala – tudi z določitvijo ambicioznih ciljev – močno podpreti in spodbujati politika. Politika je ključna tudi za omogočanje pravičnega prehoda pri vzpostavljanju kroženja snovi, saj so oblikovalci politik bistveni pri zagotavljanju pravic državljanov in delavcev v tej tranziciji: “Politika, skupaj s celotnim gospodarskim sistemom, mora opustiti običajno poslovanje: sprejeti mora dolgoročno vizijo in interese namesto kratkoročnih nagrad.”
Skupno vizijo vseh deležnikov podpirajo tri načela:
• zmanjšanje: od učinkovitosti k zadostnosti, odpornosti in prilagodljivosti. Ker ima narava meje, bi moralo meje imeti tudi gospodarstvo. Namesto materialnega kopičenja – kot to v mnogih delih sveta počne prevladujoči ekonomski model – si mora kroženje snovi prizadevati za premik v zavesti, dati prednost nematerialnim načinom zadovoljevanja potreb, vlagati v zdravje, dobro počutje in izobraževanje ter v dostojna delovna mesta.
• obnavljanje: od ekstrakcije k regeneraciji, obnavljanju. Približno četrtina vseh materialov, ki jih vsako leto porabi svetovno gospodarstvo, prihaja iz obnovljivih virov. Obnovitvena sposobnost planeta je darilo, ki ga moramo spoštovati in podpirati – tudi za prihodnje generacije.
• prerazporeditev: od kopičenja k distribuciji. Trenutno je na svetu dovolj bogastva in virov, da lahko zagotovimo dobro kakovost življenja vsakemu posamezniku. Z odmikom od lastništva in akumulacije k modelom, ki bolj enakomerno porazdelijo vire, se lahko premaknemo k sistemu, ki vsem zagotavlja visok življenjski standard. Potrebujemo prerazporeditev, alternativne življenjske sloge, boljše tehnologije in družbene inovacije, zaključuje poročilo Circularity Gap Report.