Ob dnevu reformacije: spremenimo pogled na okolje in naravo

0

Reformátor: kdor kaj reformira; Slovar slovenskega knjižnega jezika – SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
Sopomenke in povezane besede: teolog, prenovitelj, filozof, mislec, humanist, teoretik, revolucionar, učenjak… ; Fran.si

Prišli smo do meja zmožnosti našega planeta, ko je postalo kristalno jasno, da z izčrpavanjem planetarnih virov in katastrofalnim uničevanjem življenjskih prostorov kopljemo luknjo sami sebi in svoji civilizaciji. “Nazaj k naravi!” je že sredi 18. stoletja zaklical Jean Jacques Rousseau. Pa smo? V teh skoraj 300 letih prišli kaj bližje naravi?

Nekateri od nas, posamezniki, najbrž že. A kot celota, kot družba, se mi zdi, da je ta klic po vrnitvi bolj odmev nečesa, za kar vemo, da smo nekoč imeli, pa nimamo več. Večinoma pa bi šli v naravo zato, da bi se od nje vrnili z nečim, kar nam lahko da. Klic po jemanju, torej – še tistega, kar je od narave ostalo. Antropocentrični odnos do okolja in narave – človek kot krona stvarstva – nam je omogočil tehnološke dosežke in razvoj, napredek, če hočete. A hkrati nam je vzel možnost zavedanja, da vrednost narave ni v tem, kar lahko od nje dobimo, ji vzamemo, iztrgamo. V tej točki se je po mojem mnenju izgubila tista pristna povezanost z naravo – če nekoga neprestano ropaš njegove vrednosti, to lahko počneš le, če do njega ne čutiš povezanosti in bližine. Kako bi lahko drugače?

A vsega se ne da izmeriti s človeškimi merili (da razprave o dvoličnosti teh meril niti ne začenjam– polni žepi in siti trebuhi so samo za nekatere). Zato ob dnevu reformacije predstavljamo tri okoljske reformatorje, tri mislece, ki so pomembno vplivali na človekov odnos do narave in s tem na rojstvo mnogih družbenih in okoljevarstvenih gibanj, nevladnih organizacij in pobud ter bili “očeta in mati” mnogih okoljevarstvenih zmag. Izbor je povsem arbitraren in je delo avtorice tega prispevka, a vsem trem avtorjem je skupno vsaj eno: poudarjajo, da ima vsako živo bitje na tem planetu ne glede na to, da s človekom ni enako (saj ne more biti), vrednost samo po sebi, in vrednost tega bitja je vrednost ne glede na njegovo/njeno uporabnost za človeka – t.i. intrinzična vrednost. Vse in vsak ima pravico do obstoja, lastno pravico do bivanja, življenjskega prostora in rasti. Kar je svetlobna leta daleč od misli, da je treba naravo in okolje zavojevati, njeno ozemlje razkosati in si ga razdeliti, njene vire, tudi živa bitja, pa podjarmiti – kar počnemo še vedno.

Za nekakšen celosten pogled na svet gre torej. Ne “mi proti naravi”, ampak “mi v naravi”. Vam prepuščamo možnost, da izberete tistega, ki najbolj zazveni z vašim čutenjem in mislimi, in za katerega mislite, da bi se po njem morali ravnati tudi danes. Čeprav so misli, ki jih navajamo spodaj, nastale že pred več desetletji, osuplja njihova aktualnost in moč, da “zadenejo žebljico na glavico”. Kdo bi torej danes bil lahko, kot je bil pred 600 leti Trubar, reformator?

Aldo Leopold

Aldo Leopold (11. januar 1887 – 21. april 1948) je bil ameriški pisatelj, filozof, naravoslovec, znanstvenik, ekolog, gozdar, naravovarstvenik in okoljevarstvenik. Bil je profesor na Univerzi v Wisconsinu in je najbolj znan po svoji zbirki esejev A Sand County Almanac (1949). Knjiga je prvič izšla leto po njegovi smrti, z več kot dvema milijonoma prodanih izvodov je postala ena najbolj cenjenih in vplivnih knjig o okolju in naravi.

Leopold je vplival na razvoj sodobne okoljske etike in naravovarstveno gibanje, mnogi ga štejejo za najvplivnejšega naravovarstvenega misleca 20. stoletja, imenujejo ga oče okoljevarstva. Njegova etična misel o varovanju narave in divjih živali je močno poudarjala ekocentrizem (nasprotno od antropocentrizma) ter celosten pogled na okolje in naravo – ljudje smo le del biotske skupnosti. Poudarjal je pomen biotske raznovrstnosti, med njegovimi najbolj znanimi idejami je “zemeljska etika” (land ethic), ki poziva k etičnemu, skrbnemu odnosu med ljudmi in naravo. Znana je tudi njegova misel, da se morajo ljudje naučiti “razmišljati kakor gora”.

Najbolj znana knjiga Alda Leopolda A Sand County Almanac žal ni prevedena v slovenščino. Lahko pa več o njem in njegovi filozofiji izveste v knjigi Thinking Like a Mountain: Aldo Leopold and the Evolution of an Ecological Attitude toward Deer, Wolves, and Forests avtorice Susan Flander.

Citati

Najhujši primer neumnosti in neznanja je človek, ki o živali ali rastlini reče: “Za kaj je pa to uporabno?”

Etično obnašanje pomeni delati prav, tudi ko nihče drug ne gleda, in četudi bi bilo napačno ravnanje legalno.

Če nisi lastnik kmetije, obstajata dve nevarnosti. Prva je ta, da boš mislil, da zajtrk zraste v trgovini, in druga, da boš prepričan, da toploto ustvarja peč.

Vesel sem, da v prihodnosti, oropani divjine, ne bom živel kot mladenič.

Zemljo izrabljamo, ker jo vidimo kot nekaj, kar nam pripada. Ko bomo videli zemljo kot skupnost, ki ji pripadamo mi, jo bomo pričeli uporabljati z ljubeznijo in spoštovanjem.

Naj vas ne prestraši argument, da je delati tisto, kar je prav, nemogoče, ker ne prinaša maksimalnega dobička. Oziroma da je tisto, kar je narobe, opravičljivo zato, ker se splača.

Rachel Carson

Rachel Louise Carson (27. maj 1907 – 14. april 1964) je bila ameriška morska biologinja, pisateljica in naravovarstvenica, katere vplivna knjiga Nema pomlad (1962) in druga dela so zaslužni za razvoj okoljskega gibanja povsod po svetu. Če je Aldo Leopold “oče” okoljevarstva, potem je Rachel Carson “mati” tega gibanja.

Carsonova je svojo kariero začela kot morska biologinja v ameriškem uradu za ribištvo in v petdesetih letih prejšnjega stoletja postala publicistka, avtorica knjig in drugih besedil o naravi. Trilogija Morje okoli nas, The Edge of the Sea in Under the Sea Wind raziskuje življenje v morju od obal do globin oceanov.

Konec petdesetih let 20. stoletja se je posvetila varovanju okolja, zlasti težavam, ki so jih povzročale takrat množično uporabljane kemikalije za zatiranje škodljivcev in bolezni v poljedelstvu. Skupaj z raziskovalci nacionalnih inštitutov za zdravje je odkrila številne dokaze o škodljivosti kemikalij za okolje in povezave s pojavom raka pri ljudeh. Rezultat je bila knjiga Nema pomlad (1962), ki je v ZDA sprožila do takrat nesluteno okoljsko revolucijo. Čeprav je naletela na ostro nasprotovanje kemičnih podjetij (Carsonovo so nasprotniki označili za histerično alarmistko, ki želi popolnoma prepovedati pesticide in vrniti ameriško kmetijstvo v srednji vek), je spodbudila preobrat v nacionalni politiki, katerega rezultat je bila prepoved DDT in drugih pesticidov po vsej državi. Navdihnila je tudi množično okoljsko gibanje, ki je vodilo do ustanovitve Agencije ZDA za varstvo okolja.

V slovenščino imamo prevedeni dve knjigi Rachel Carson – Nema pomlad (Silent spring) in Morje okoli nas (The sea around us).

Citati

Več pozornosti bomo namenili dogajanju in čudežem sveta okoli nas, manj nas bo žejalo po njegovem uničevanju.

Človek je del narave. Njegova vojna proti naravi je zato neizogibno vojna proti samemu sebi.

Stojimo na križišču dveh poti. Prva je lahkotna, uhojena avtocesta, po kateri potujemo z veliko hitrostjo, a se konča s katastrofo. Druga, manj uhojena pot, ponuja našo zadnjo in edino možnost, da dosežemo cilj, ki bo zagotovil ohranitev Zemlje.

Sprašujem se, ali lahko katerakoli civilizacija vodi neprestano in neizprosno vojno z življenjem, ne da bi se samouničila in izgubila pravico imenovati se civilizacija.

Najhujša od vseh žalitev, ki jih je človek prizadejal naravi, je onesnaženje zemlje, zraka, rek in morij z nevarnimi, celo smrtonosnimi snovmi.

Arne Naess

Arne Dekke Eide Næss (27. januar 1912 – 12. januar 2009) je bil norveški filozof, pomemben intelektualec in navdihujoča osebnost okoljskega gibanja v drugi polovici dvajsetega stoletja. Svojo ekološko vizijo je združil z idejo gandijevskega nenasilja, knjigo Rachel Carson Nema pomlad pa je navajal kot ključno pri razvoju svoje vizije globoke ekologije. Svojo filozofijo je poimenoval ekozofija. Bil je tudi aktivist, leta 1970 se je skupaj z velikim številom protestnikov priklenil na skale pred Mardalsfossenom, slapom v norveškem fjordu – rezultat protesta je bil, da jezu v fjordu niso zgradili. Bil je prvi predsednik norveškega Greenpeacea.

Učil je, da se ekologija ne bi smela ukvarjati s človekovim položajem v naravi, temveč z vsakim delom narave na enakovredni podlagi, saj ima naravni red notranjo vrednost, ki presega človeške vrednote. Le resnično razumevanje narave bo pomenilo, da bomo ljudje cenili vrednost biološke raznovrstnosti in razumeli, da je vsako živo bitje odvisno od obstoja drugih bitij, je poudarjal. Naš svet je naravni svet in živimo v kompleksni mreži medsebojnih odnosov. Glavne značilnosti njegove ekozofije so soodnosnost, enaka pravica do življenja vseh živih bitij, raznolikost in simbioza ter kompleksnost in decentralizacija.

Tudi v visoki starosti – dočakal je 97 let – je bil zelo priljubljen, saj je zaradi svoje razposajenosti in šaljivosti ljudi spominjal na Gandija ali Dalajlamo. Menil je, da je zavest o globoki ekologiji prisotna v vseh nas, še posebej v otroštvu, ko otrok lahko vidi metulja kot brata ali sestro.

Tudi knjig Arneja Naessa v slovenskem prevodu nimamo. Njegove najbolj znane knjige so naštete tukaj, nekaj jih je dostopnih tudi v slovenskih knjižnicah.

Citati

Bruto domači proizvod (BDP) je v določenem smislu vrednostno nevtralna količina: zgolj merilo aktivnosti, ne pa merilo vrednosti te aktivnosti. Prav to je argument proti nadaljnji rasti: BDP ne ponuja nobenega zagotovila o smiselnosti rasti oz. tistega, kar je bilo ustvarjeno. Rast BDP ne pomeni rasti v dostopu do intrinzičnih vrednot in napredka na poti samouresničevanja. Očitno je vsakršna gospodarska rast, ki ni povezana z intrinzičnimi vrednotami, nevtralna ali škodljiva. BDP je sicer povezan s stopnjo oz. silovitostjo neke aktivnosti v družbi. Vendar je ta silovitost morda bolj povezana s pomanjkanjem sposobnosti članov družbe, da bi se vključili v kakšno drugo smiselno aktivnost, kot pa pokazatelj tega, da človeštvu prinaša veselje in občutek smisla. Med BDP in kakovostjo življenja ni jasne povezave.

Naši nasprotniki pogosto trdijo, da branimo naravo le zato, da bi si zagotovili pravico do lepote, rekreacije, športa in drugih interesov. Če bomo po iskrenem premisleku ugotovili, da se v svoji najgloblji notranjosti počutimo ogrožene, bomo močnejši. In če bomo močnejši, bomo bolj prepričljivo zagovarjali naš temeljni življenjski interes. Gre za samoobrambo. In braniti osnovne človekove pravice je prva linija samoobrambe.

Ne trdimo, da ima vsako živo bitje enako vrednost kot človek, ampak da ima vrednost samo po sebi, ki se je ne da izmeriti. Ne gre za enakost ali neenakost (s človekom). Vsako živo bitje ima pravico do življenja in razvoja.

Avtorica prispevka je strokovna sodelavka Eko kroga Karmen Kogoj Ogris.

/** * mailchimp pop-up */