V časniku Delo je bil 1.2.2022 objavljen članek z naslovom Razprava o kavcijah, a odpadna embalaža se spet kopiči, v katerem GZS in komunalna zbornica razmišljata o spremembah Zakona o varstvu okolja ter o kavcijskem sistemu. V Eko krogu želimo razjasniti nekaj dejstev, zato smo Delu poslali naš odziv. V celoti ga objavljamo spodaj.
Zakon se med drugim spreminja zaradi prenosa zakonodaje EU o odpadkih, po kateri bodo proizvajalci zdaj odgovorni tudi za odpadno embalažo v gospodinjstvih. To se imenuje podaljšana proizvajalčeva odgovornost. Pri nas velja deljena odgovornost, po kateri zbiranje v gospodinjstvih plačujemo gospodinjstva. Po ocenah to znaša 60 – 70 % celotnega stroška ravnanja z odpadno embalažo. Zbiranje v našem imenu opravljajo komunalna podjetja, ki jo nato brezplačno oddajo embalažnim družbam. Slednjim proizvajalci plačujejo embalažnino, ki bi morala pokriti stroške sortiranja, predelave in odstranjevanja. V celotnih stroških to predstavlja 30 – 40 %. Proizvajalci bodo zdaj krili vse stroške, ki bodo seveda zato precej višji. Tak dogovor je bil sprejet na ravni EU zato, ker so v nekaterih državah vse stroške že do sedaj nosili proizvajalci, v drugih – kot v Sloveniji – pa ne.
Članek navaja, da je uvedba kavcijskega sistema povezana z visokimi stroški, ne navede pa, da so primerjali stroške sistemov brez proizvajalčeve podaljšane odgovornosti. Če bi primerjali celotno odgovornost proizvajalca s kavcijskim sistemom, se slednji izkaže za cenejšega. Na Norveškem s kavcijskim sistemom zberejo 90 % odpadne embalaže pijač, strošek znaša 2,8 norveške krone (NOK)/kg. V Španiji je brez tega sistema zberejo 37 %, strošek znaša 4,33 – 7,39 NOK/kg. V Avstriji zberejo 70 % PET plastenk, strošek znaša 6,95 NOK/kg. Da je kavcijski sistem okoljsko in ekonomsko učinkovitejši, je pokazala tudi analiza avstrijskega okoljskega ministrstva. Avstrijska vlada ga bo zato uvedla leta 2025. Kavcijski sistem je podprlo tudi Slovensko Združenje proizvajalcev pijač. Prinaša prihranke občinam, saj se znižajo stroški čiščenja smetenja, zbiranja, predelave in odstranjevanja. Na Škotskem bodo občine tako prihranile 5,3 do 9,2 milijona funtov.
Kljub temu, da stroški sortiranja, predelave in odstranjevanja predstavljajo manjši del skupnih stroškov, smo v Sloveniji spet v situaciji, da embalažne družbe ne prevzemajo vseh zbranih odpadkov. Ti se kopičijo, zanje na koncu plačamo iz državnega proračuna. Obstoječi sistem je tako ne-transparenten, da ne vemo, koliko embalaže je dane na trg, koliko je zbrane, reciklirane, sežgane, odstranjene. Zato nas čudi spraševanje g. Zupana, zakaj se pogovarjamo o največ vrednih odpadkih, kar embalaža pijač nedvomno je. PET plastenk recikliramo zgolj 41 %, kar pomeni, da jih letno 137 milijonov konča v naravi, sežigu in odlagališčih, ali pa nekdo z njimi služi zunaj sistema.
Embalaža je v kavcijskem sistemu označena s črtnimi kodami, zato so vsi podatki zelo natančni in zagotavljajo visoko transparentnost, kjer uhajanje iz sistema ni mogoče. Proizvajalci pijač se zavedajo, kako tvegane so postale dobavne verige materialov in si želijo, da se jih čim več reciklira v novo embalažo pijač. Prav je, da bi podoben napor naredili tudi drugi ter za šampone in ovitke bonbonov embalažo opustili ali uporabljali takšno, ki jo je lahko reciklirati. Da bi jih k temu dodatno spodbudila, je EU državam članicam predpisala dajatev na nereciklirano plastiko. Slovenija je lani plačala 10 milijonov eur. Nekatere države že razmišljajo, da bi to dajatev zaračunale proizvajalcem, ki tako embalažo dajejo na trg. Kavcijski sistem reciklira do trikrat več plastenk, in bo prispeval k nižji dajatvi Slovenije v evropski proračun.
V Eko krogu podpiramo tudi reorganizacijo ne-transparentnih embalažnih družb. Vsak poskus urejanja vedno znova naleti na velik odpor, odpadki pa se spet kopičijo in spet bodo odstranjeni na račun proračuna. Prepričani smo, da je ena neprofitna embalažna družba za Slovenijo dovolj in jo je zagotovo lažje nadzirati kot obstoječih šest pridobitnih družb.