Lani smo v Eko krogu pričeli izvajati posebna srečanja s srednjimi šolami. Konec septembra 2018 nas je obiskalo 50 dijakov skupaj z vzgojitelji Dijaškega doma Ivana Cankarja (DIC) iz Ljubljane.
Nad obiskom smo bili navdušeni tako mi, kot tudi dijaki, ki so kasneje pripravili foto album iz katerega so vse tu objavljene fotografije (hvala Boštjanu, Žigu in Oliviji!) in dva krajša video posnetka.
Dijak Erik Bašelj je o obisku sestavil poročilo, ki ga objavljamo z dovoljenjem DIC.
“Pred ekskurzijo se mi ni niti sanjalo kdo je Uroš Macerl. Na prvi pogled povsem običajen človek, no kmalu spoznaš, da temu ni tako. Na enostaven in razumljiv način nam je predstavil 21 let trajajočo bitko zoper multinacionalko Lafarge, ki jo je bil skupaj z člani društva Ekokrog. Ta je brezobzirno sežigala tone nevarnih odpadkov ter posledično uničevalo gozdove ter kmetijske površine in zdravje ljudi v okolici mesta Trbovlje in na širšem področju Zasavja.
Že sama pomisel na to, da si nekdo upa tako odprto in brezkompromisno nastopiti proti močni mednarodni korporaciji te navda s spoštovanjem. Tu ne gre samo za prosti čas temveč predvsem za pogum in predanost višjemu cilju, ki so ga izkazali Uroš in skupina pripadnikov Eko kroga. K različnim akcijam, z premišljenimi provokacijami, protesti in demomstrac
ije, jim je uspelo pritegniti vrsto simaptiozerjev in somišljenikov v Zasavju ter v širši Sloveniji. Vse to je prispevalo h končnemu uspehu, zmagi v bitki za naravo, ki nima para v tem delu Evrope. Trud ni ostal neopazen in Uroš je lani bil za svoje delo nagrajen z prestižno Goldmanovo nagrado, imenovano tudi “Nobelovo nagrado” na področju ekologije. To podeljujejo posameznikom, nagrada pa, kot je dejal Uroš pripada članom Ekokroga in tudi vsem podpornikom, ki so jim pri tem pomagali.
V predavanju, ki je potekalo v Gasilskem domu v Ravenski vasi, nam je Uroš nazorno predstavil kako deluje tovrstno eko nasilje. Korporacije kot je Lafarge izbirajo ekološko že onesnažena področja in izkoriščajo ekonomsko stisko ljudi: Pri tem z roko v roki sodelujejo z krajevnimi veljaki in na žalost tudi politiko ter stroko. Nazorno in natačno nam je predstavil kako deluje korupcija na področju ekologije in potem tudi strategijo kako se temu upreti.
Po zanimivi ter navdihajoči predstavitvi smo se odpravili skupaj z Urošom do kmetije Zelena Trava. Tam nam je predstavil zgodovino kmetije, ter razloge za odločitev, da jo ohrani. Po predavanju o boju z Lafargom je bilo lepo dihati svež zrak in videti kmetijo ter živali, ki prosto pasejo okrog nje in v njej. Postalo mi je jasno zakaj se je Uroš boril in za kaj se je vredno boriti.
Uroševi predstavitvi je sledilo predavanje mlade ekološke aktivistke Martine Drobne. Predavala nam je o idealu sveta brez odpadkov. Začela je s svojo osebno zgodbo, človeka potrošniške družbe, ki se ne zaveda kako osebno prispeva k onesnaževanju narave in planeta. Osebno je to doumela in začela s spremembo pri sebi. Prestavila nam je svoj sedanji način življenja in način kako zmanjšati svoj ekološki odtis v naravi.
Lahko začnemo s tem, da začnemo uporabljati steklenico namesto plastenk, ki si jo napolnimo z pitno vodo, ki jo v Sloveniji imamo še na pretek in jo nosimo seboj, v trgovino nosimo lastno platneno vrečko, ipd. Predstavila je še vrsto drugih primerov. Dejansko malenkosti, ki ne zahtevajo veliko napora in bi lahko postale samoumevne, vendarle jih redko kdo izpopolnjuje. Iz njene predstavitve je velo spoznanje, da je treba problem onesnaževanja začeti reševati pri koreninah, se pravi pri sebi.
Po končani predstavitvi so nas na kmetiji postregli z domačimi salamami in sirom ter z pijačo, ki seveda ni bila v plastenkah. Tu naj dodam, da smo tudi mi na ta izlet krenili brez plastenk in smo preživeli!
Po preživetem dopoldnevu smo se prisrčno poslovili ter drug drugemu zaželeli veliko uspeha za bolj EKO svet.
Ob odhodu sem se rokoval z Urošom kar mi je v čast saj je eden izmed redkih v morju korupcije, ki nas obdaja, se bori in s širi ekološko poslanstvo.”