Recikliranje izdelkov in embalaže ohranja naravne vire, delo in energijo, ki je bila potrebna za njihovo izdelavo iz primarnih surovin ter znižuje emisije toplogrednih plinov. Z recikliranjem pločevinke se prihrani kar 95 % energije. Še več energije in emisij se ohrani s povratno embalažo. Povratna steklenica povzroči 70% manj emisij CO2 od izdelave nove plastenke, 57% manj od nove pločevinke in 85% manj od steklenice za enkratno uporabo. Številne evropske države zato že predpisujejo obvezne kvote oz. delež za pijače ki morajo biti danes na trg v embalaži za ponovno polnjenje.
Proizvodnja plastike še vedno narašča, kar 99 % je dobimo iz fosilnih virov (nafta, zemeljski plin, premog). Globalno se je reciklira manj od 10 %. Plastenke so med 10 najpogostejšimi plastičnimi odpadki, ki jih prostovoljci zberejo med čistilnimi akcijami.
Zato je Evropska unija pred nekaj leti v svoje strategije, programe in zakonodajo vgradila zahteve in ukrepe, s katerimi želi zmanjšati onesnaževanje s plastiko. Do leta 2030 bo potrebno reciklirati 55 % odpadne plastične embalaže. Za primerjavo: do sedaj je bil ta cilj 22,5 % recikliranja. Slovenija je do sedaj poročala o preko 60 odstotkov reciklirane plastične embalaže, čeprav je po nekaterih ocenah realna številka 30 – 35 odstotkov. Tudi na ravni EU ocenjujejo, da so podoben, ohlapen način poročanja uporabljale tudi druge države.
Zato se je spremenil način izračunavanja deležev recikliranja. Danes se vsa količina embalaže, ki je bila ločeno zbrana, še prikazuje kot reciklirana. V prihodnje pa bodo upoštevane izključno količine, ki bodo tudi dejansko dostavljene reciklerjem. Doseganje teh ciljev tako postaja velik izziv.
Na ravni EU je bila nato sprejeta še direktiva SUP, ki med plastičnimi odpadki za enkratno uporabo omenja tudi plastenke. Do leta 2025 bo potrebno ločeno zbrati 77 % plastenk, do leta 2029 pa že do 90 %. Nove plastenke bodo od leta 2025 morale vsebovati najmanj 25 % reciklirane plastike, do leta 2030 pa 30 %.
Kavcijski sistem je zaenkrat edini, ki že omogoča doseganje teh ciljev, saj države, ki ga imajo, ločeno zberejo 85 – 95 % plastenk. Preko takšnega sistema se zbere več materiala, ki je dovolj čist za recikliranje v novo embalažo za hrano in pijače. Ločevanje iz zabojnikov za odpadno embalažo ali celo mešanih odpadkov ponavadi ne zagotavlja primerne čistosti in se material lahko reciklira samo v material nižje kvalitete.
Od 1. januarja 2021 že velja dajatev na nereciklirane plastične odpadke v višini 0,8 eur na kilogram. Dajatev bo prihodek proračuna EU.
Na ravni EU potekajo pogovori o tem, kakšna embalaža bo na trgu EU sprejemljiva. Plastična embalaža, ki je ni mogoče reciklirati, bo lahko prepovedana. Embalažnina bo postala modulirana: znesek embalažnine bo višji za embalažo, ki jo je težje reciklirati.